"Zato ne prodajajte pod vplivom alkohola ali česa drugega. Tudi beračenje ni zaželjeno," nadaljuje s svojimi napotki četverici novopečenih prodajalcev, med katerimi sem tudi sam.

Tudi pogovori ob cigareti pred prostori društva Kralji ulice v središču Ljubljane spominjajo na običajno delovno okolje. Prodajalci se pogovarjajo o filmih, cenah hrane in drugih temah. V nas novince je sicer uperjenih nekaj pogledov, pri čemer naše prvo druženje mine brez postavljanja pogostokrat neljubih "spoznavnih" vprašanj. Nekateri nas celo poskušajo vključiti v pogovor, spet drugi se za nove obraze ne zmenijo preveč.

"Tukaj ima vsak svojo zgodbo, vendar nikogar ne silimo, da nam jo zaupa. Ne moremo izvajati izključevanja med že izključenimi," pojasni Jakob in doda, da so strpni tudi do prodajalcev, ki kršijo pravila prodaje, četudi s tem mečejo slabo luč na vse druge. "Kupci imajo možnost vsako neprimerno vedenje prodajalcev prijaviti, nato pa se z vsakim skušamo pogovoriti, toda če je nekdo jezen na cel svet, je težko spremeniti njegov pogled."

Brez beračenja in zavajanja
Med pravili, ki jih morajo prodajalci spoštovati, so prepoved zavajanja kupcev o ceni revije, prepoved beračenja in zahteva po medsebojnem dogovoru o lokaciji prodaje. Ta pravila so zapisana tudi na pristopni pogodbi, ki jo moramo na začetku podpisati vsi prodajalci. Tako vsak izmed nas kot zagonski kapital prejme tri revije Kralji ulice brezplačno. Posamezen izvod stane en evro, polovico te vrednosti obdrži prodajalec. "S tem se prodajalci navadijo tudi tega, da ne zapravijo vsega takoj, saj morajo skrbeti, da jim bo ostalo nekaj denarja za nove revije," pojasni Jakob preprosto uvajanje prodajalcev v vsakdanjo ekonomijo.

Vsak izmed nas dobi tudi svojo identifikacijsko številko, ki krasi posamezen izvod revije. A še preden se samostojno podamo na ulico, nas čaka uvajanje. V prostorih društva, kjer lahko prodajalci uporabljajo računalnike in s strokovnimi sodelavci rešujejo te ali one birokratske zaplete, zato še čakam na prodajalca, ki so ga zadolžili, da z mano deli svoje večletne izkušnje v prodaji Kraljev ulice.

"A za to je potrebno uvajanje?" se v prisotnosti mojega mentorja, ki se v reviji podpisuje s psevdonimom Perice, šali skupina prodajalcev, zbrana ob kavi in prigrizkih donatorjev. A bolj kot omenjene opazke Perica pred odhodom zanima, ali bo za mentorstvo morebiti prejel kakšen izvod revije brezplačno. Ko s strokovno sodelavko uskladi svojo postavko, me potegne k sebi in skupaj se odpraviva na ulico.

Prvi evro in dvajset centov
"Moraš biti prijazen do ljudi in to je to," je osnovno navodilo, ki mi ga posreduje Perice, medtem ko stojiva pred parkirnim avtomatom v bližnji parkirni hiši na Trdinovi ulici. "Če boš samo stal pri miru, ne bo s prodajo nič," nadaljuje in se obrne proti možaku srednjih let. "Dober dan gospod, smem mogoče ponuditi Kralje ulice?" ga vpraša, možakar s kravato pa le diskretno odkima ter s parkirnim listkom v roki nadaljuje pot v garažno hišo.

Po treh neuspešnih poskusih in tridesetih minutah končno prodava prvo revijo. "Vidiš, da to ni neka velika umetnost," mi pove in stopi malce na stran, da se v prodaji preizkusim tudi sam. "Dober dan gospod, Kralji ulice mogoče?" s tresočim glasom, iz katerega mezi negotovost, ogovorim prvega potencialnega kupca, a brez pravega odziva. Po dveh neuspešnih poskusih Perice pristopi k meni in poskuša izboljšati začetne spodrsljaje. "Moraš biti glasnejši … Še posebej takrat, ko boš zunaj na prostem. Ljudje te morajo slišati.”

Sčasoma postajam glasnejši in samozavestnejši, a nelagodnost je še vedno prisotna. Spodbude mojega uvajalca po skoraj eni uri vendarle zaležejo, saj k meni pristopi moških srednjih let in mi podari kovanec za dvajset centov, za kar se mu zahvalim. Prvi zaslužek mi vlije spodbudo, ki se odraža tudi v mojem nastopu. Kmalu prejmem še svoj prvi evro, čeprav stranka izvod revije odkloni, saj jo že ima. Perice ob tem oceni, da je zame uvajanja dovolj.

"Na koncu ti je šlo zelo dobro. Sam sem na začetku prvih pet mesecev samo stal z revijami v roki in nisem upal reči ničesar. Seveda nisem prodal ničesar. Ampak mislim, da bo tebi šlo. Samo bolj glasen bodi," prisluhnem še zadnjim mentorskim napotkom. S Pericem se nato razideva, jaz pa ostanem prepuščen samemu sebi in svoji iznajdljivosti.

Desetletje stigme
Tako kot vsak prodajalec Kraljev ulice ima tudi Perice svojo zgodbo. Prihaja iz manjšega kraja na Štajerskem, kjer je delal v proizvodnji tamkajšnjega uspešnega podjetja. "Nato sem naredil napako - oborožen rop," pove Perice. Zaporno kazen je odslužil že leta 2001, a v majhnem kraju se ga je prijela stigma kriminalca, zato dela tam več ni mogel dobiti. Potem se je preselil v Ljubljano in kmalu začel prodajati Kralje ulice. "Jutri se vračam domov. Od občine sem namreč dobil neprofitno stanovanje. Upam, da se je sedaj, po 12 letih, prah okoli mene polegel in da bom lahko začel znova."

Eden izmed prvih napotkov, ki so mi jih dali drugi prodajalci na sedežu društva, je bil ta, da se moram za prodajo na lokaciji, kjer nekdo od prodajalcev že redno prodaja, z njim posebej dogovoriti. Ker se ne želim znajti v konfliktu že prvi dan, se tako oddaljim od najbolj obljudenega mestnega jedra preostolnice. Ustavim se pred parkom Tabor, ki se mi zdi, predvsem zaradi bližine cerkve in projektov, ki skušajo obuditi življenje v njem, idealna destinacija za prodajo.

Preoblečen v "klošarja"
Med postopanjem na istem mestu v glavi premlevam zgodbo Perice. Po odsluženi zaporni kazni utrpeti še desetletje stigme pač ni enostavno. Pri tem me je zmedel tudi njegov odnos do prihodnosti: čeprav sem pri njem zaznal določen optimizem do novega začetka, pa je po drugi strani dal tudi vtis, da nekako ne želi zapustiti službe prodajalca Kraljev ulic, ki jo je opravljal zadnjih osem let.

Pod svežim vtisom njegovih napotkov končno začnem ogovarjati mimoidoče. Uspeh je precej klavrn, saj je ljudi le za vzorec. Prodajalsko agonijo pretrga kolega, ki med pogovorom po telefonu obvesti najinega skupnega kolega, da je srečal mene, "preoblečenega v klošarja" …

Nehote se ob tem spomnim na prigode velikega vezirja (visokega meter in pol v copatkih) Iznoguda, ki se je sprehajal po ulicah Bagdada, spretno preoblečen v prodajalca buč, pri čemer je njegova preobleka zajemala zgolj bučo v rokah. Zaradi nje ga stražar ni spustil v palačo, ko pa vezir odvrže bučo, ga stražar le prepozna. Ta Goschinyjeva domislica se pri Kraljih ulice izkaže kot neverjetno resnična. Sam sem bil oblečen tako kot vselej, toda prvi trenutek, ko iz nahrbtnika potegnem revije, me okolica, ne glede na obleko, dojema drugače. Bolj kot to me je presenetilo, kako hitro sem se tega drugačnega dojemanja navzel tudi sam.

Ples s hudičem
Ni trajalo dolgo, preden sem se popolnoma vživel v postopanje po ulici in iskanje nove lokacije. "Ulica ponuja popolno svobodo, z vsemi okovi, ki pridejo zraven," mi jo je orisal Jakob. Tudi sam sem se dokaj hitro navezal na popolno odsotnost vsakdanjih skrbi, ki so se na ulici zvedle na seštevanje drobiža in preračunavanje, kaj si s tem lahko privoščim. Kmalu ugotovim, da so obrobne lokacije neučinkovite, zato se napotim na znameniti Šuštarski most. Iz ure v uro postaja moj nastop bolj suveren, s tem pa prodaja tudi bolj učinkovita. Moj prvi kupec je mlad fant, kmalu za njem pa mu sledi še nekaj strank v srednjih letih.

Do popoldneva, tudi s pomočjo nekaterih znancev, naberem pet evrov, del zaslužka pa takoj investiram v nove revije. Svoboda ulice mi zleze pod kožo do te mere, da premišljujem celo o tem, da bi svoje raziskovanje ponesel korak višje in preživel noč na ulici ali kakšni izmed lokacij, ki nudi zavetje Kraljem ulice. Ob tem se mi v glavo prikrade citat iz nekega filma: "Če plešeš s hudičem, ne boš ti spremenil hudiča, temveč bo hudič tebe." Počasi začenjam dobivati občutek, da me hudič že spreminja, saj opažam, da moj način razmišljanja postaja čedalje bolj nenavaden in meni samemu neprepoznaven. To pa je le uvod v temnejšo plat ulice, ki mi jo je nekdanji prodajalec revije opisal kot "prostitutko, ki se ne pusti dotikati".

Lepljivi pogledi, Lepljivi prah
Ulica je s svobodo, ki jo ponuja, privlačna, toda kljub temu umazana. Vsak steber, robnik ali klop, na katere se človek nasloni ali usede, so polni drobcev temnega prahu, ki se v sončnem vremenu začne lepiti na kožo. Po dveh urah se na prstih že začnejo kazati črni obrisi, ki jih, ko se popraskaš po glavi, nehote preneseš še na obraz.

Še bolj pa se na človeka lepijo pogledi mimoidočih. Ti, četudi so še tako prijazni, ne morejo skriti tega, da te dojemajo kot drugačnega. Ne glede na to, ali gre za pomilovanje ali pa strah pred "narkomanom", "pijancem" ali "klošarjem", postaja razlika med mano in "normalnimi" z vsako uro čedalje bolj očitna. Če je prilepljeni prah mogoče enostavno odstraniti z umivanjem, pa prilepljeni pogledi ostanejo dlje.

Po približno šestih urah prodaje sem se tudi sam počutil, kot da ne pripadam več "normalnemu" svetu oziroma svetu mimoidočih. Ta stigma je ostala z menoj tudi, ko sem se pozno popoldne vrnil v domači kraj. Čeprav sem prodajo tisti dan že končal, se preprosto nisem mogel znebiti občutka, da mimoidoči name še vedno gledajo kot na klošarja ali narkomana. Takrat sem celo pomislil na to, da bi celoten projekt prodaje časopisa predčasno končal.

Enake možnosti in mala buržoazija
Občutek odrinjenosti se je še bolj okrepil drugi dan, ko se stežka odpravim na ulico. Tokrat pred sedež ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti – to leglo male buržoazije, kjer uslužbenci z obleko in držo posnemajo odločevalce, torej posameznike z več družbene moči, četudi so, kljub bližini odločevalcev, njihove dejanske možnosti odločanja precej skromne. Izkaže se, da je to z vidika zaslužka najslabša lokacija za prodajo. Prodal nisem ničesar, prav tako pa mi mali buržuji niso namenili niti enega samega kovančka.

Uslužbenci, na papirju najbolj solidarnega med ministrstvi, so tisti dan večinoma nemo hiteli mimo mene in ignorirali moj "dober dan", le redki pa so mi namenili vsaj kak nasmešek. V bran jim sicer lahko štejem tudi to, da je velik delež odziva res odvisen od prodajalca, zato je mogoče krivdo za prodajni neuspeh pripisati tudi mojemu razpoloženju in naslavljanju mimoidočih. Težje pa bi branil tiste, in teh je bilo skoraj polovica, ki so brž ko so me opazili, takoj zavili čez cesto in pot nadaljevali na drugi strani.

"Pazi, da te ne potegne"
Če je država, kot slišim, res v finančni stiski, predlagam, naj se pred prehodom za pešce pred stavbo ministrstva postavi prodajalec Kraljev ulice, na drugo stran ceste pa policist, ki bo pisal globe uslužbencem, ki bodo na nedovoljen način prečkali cesto. Nenazadnje, če delaš na ministrstvu za enake možnosti in se "klošarju" izogibaš na daleč, si, vsaj po mojem mnenju, globo tudi zaslužiš.

Ne glede na to, da od lokacije nisem pričakoval večjega prodajnega uspeha, pa je prezir, ki so mi ga mali buržuji tako izdatno namenjali, poglabljal moj občutek izločenosti iz družbe. Na moj "ples s hudičem" me opozori tudi eden izmed prodajalcev, ki se je sprehajal mimo in bil edini, ki me je tudi ogovoril. Ko sem mu povedal, koliko časa že prodajam, se je le nasmehnil in po nekaj sekundah tišine rekel: "Pazi, da te to ne potegne preveč vase."

Beračenje človeka zlomi
Ko se vrnem na sedež društva in seznanim Jakoba s svojimi občutki, jih slednji pripisuje temu, da sem šele v prvih dneh prodaje. "Ko si na eni lokaciji bolj redno, te tudi ljudje sprejmejo in ti predsodki izginejo," mi razloži in doda, da je prednost prodaje Kraljev ulice v nasprotju z beračanjem prav v ohranjenem dostojanstvu. "Beračenje človeka zlomi, upogne mu hrbtenico. Ljudje, ki beračijo, postanejo popolnoma ponižni. Pri prodaji pa ni treba biti popolnoma ponižen, celo moteče je."

Prednost prodaje je tudi v tem, da prodajalca prisili, da je kolikor toliko urejen, če želi s prodajo kaj zaslužiti. "Prav zaradi tega ne maram raznih oblik pomoči brezdomcem, ki potekajo v organizaciji Cerkve, kjer te po izgledu že na vhodu ocenjujejo, ali si do pomoči upravičen, in te s tem prisilijo, da moraš izgledati zanemarjeno."

Tanka meja do odrinjenosti
Počasi začenjam dojemati svoje občutke. Družba me resda dojema drugače, ker pač prodajam Kralje ulice in s tem na vidnem mestu kažem svojo odrinjenost na socialni rob, vendar obenem tudi sam prav zaradi tega drugače dojemam mimoidoče, od katerih razpoloženja postaja odvisna moja delovna uspešnost. Ko me nekdo pogleda resno ali pa umakne glavo, ne pomislim namreč, da je zaposlen ali zaskrbljen, temveč da sem zanj moteč.

Ta spirala samodojemanja, povezana z dojemanjem okolice, pa je tako hitra, da z grozo ugotavljam, kako tanka je meja med "normalnim" svetom in svetom Kraljev ulice, v katerega lahko izjemno hitro zdrsneš.

Jakoba vprašam, ali se med prodajo kdo zlomi, pa mi zanika, toda obenem doda, da več prodajalcev k projektu pristopi, ko so že zlomljeni. "Ravno tu je največja prednost Kraljev, ker ti ljudje lahko pišejo tudi za časopis, s tem pa skrbijo tudi za osebno rast, počnejo nekaj kreativnega. Tudi pri prodaji se pozna, ali v reviji kaj napišeš, saj te ljudje prepoznajo in se s tabo pogovarjajo kot s človekom."

Kako to počnejo izkušeni?
Poskušam upoštevati Jakobov nasvet, vendar sam nimam časa za spoznavanje stalnih strank, zato ogovorim prodajalca Sandija, ki sem ga spoznal že pred časom na lokaciji, kjer je s svojim dekletom redno prodajal revijo. Svoje občutke opišem Sandiju. "O, saj res ... Joj, groza. To se je tudi meni dogajalo na začetku. Ti pogledi se kar lepijo na tebe. A veš, kaj je najhujše? Ko ti jih namenjajo tisti ljudje, ki nimajo nobenega razloga, da bi se počutili večvredne od tebe," vejejo spomini iz Sandijevih ust, a po nekaj minutah svoje ogorčenje ublaži. "To je odvisno tudi od lokacije, kjer prodajaš. Pridi z mano v Tivoli," se glasi povabilo, ki ga preprosto ne morem odkloniti.

Razlog za moje navdušenje nad sodelovanjem je tudi v občutku osamljenosti, ki je prišel z roko v roki z občutkom odrinjenosti na rob. Med prodajo sem resda srečeval znance in prijatelje, a pogovor se je vselej sklenil z vprašanji tipa "Kako to izgleda?" oziroma "Koliko si prodal?". Skratka vprašanjih, ki na ulici postanejo brezpredmetna.

Prijazna prodajalca, prijazne stranke
Izkušnja v Tivoliju je precej prijetnejša od vseh preteklih tudi zaradi tega, ker Sandija več kot polovica mimoidočih pri parkirnem avtomatu že pozna, obenem pa je tudi zelo vešč nevsiljivega komuniciranja z mimoidočimi. Najin izkupiček postaja iz ure v uro večji. Za nameček se mimo pripelje še starejši gospod, Sandijeva stalna stranka, in naju povabi na pivo.

V Tivoliju padejo tudi vsi predsodki okoli tega, kdo je najboljši kupec, saj kovance dobiva od mladih kot tudi od starejših, od žensk in od moških, kot neprecenljivo izkušnjo pa vendarle velja izpostaviti možakarja, ki je iz avta poslal svojo največ osem let staro hčerko, da nama je izročila kovance.

"Od kdaj pa že prodajaš?" me vpraša Sandi. Ko mu povem, da sem na ulici že deset ur, me pogleda in vpraša: "A si že kaj jedel danes?" Ob tem se začudim samemu sebi, kako mi je v preštevanju kovancev uspelo zanemariti hrano, a Sandi se takoj ponudi, da nama gre po sendviče. Ko ostanem sam, se kljub splošni prijaznosti mimoidočih znova zavem stigme, ko me dva nekdanja sodelavca ne prepoznata oziroma se, ugibam, pretvarjata, da me ne poznata.

Pogrešal bom to službo
Vse pa tudi na stalni lokaciji ni vedno pozitivno. Sandi mi pove, da se je njegovemu dekletu dostikrat zgodilo, da so ji nekateri urejeni gospodje ponudili pomoč, za protiuslugo seveda. A tovrstni incidenti mu ne pokvarijo splošnega vtisa, za katerega poskrbijo njegove prijazne stalne stranke, ki jim včasih za darilo podari kak drug izdelek, ki ga poleg revije prodajajo člani društva. "Joj, kako bom jaz pogrešal to službo," naglas pove v določenem trenutku.

Pred kratkim se je namreč odločil posloviti od heroina, ki mu je krojil življenje do te mere, da sta z dekletom obstala na ulici, spala pa na vlakih. Trenutno je vključen v terapijo z metadonom, v kratkem pa bo odšel na zdravljenje odvisnosti. Po končanem zdravljenju načrtuje, da si bosta poiskala stanovanje, sam pa namerava poiskati delo v videoprodukciji, iz katere ima tudi največ izkušenj.

Delo pri Kraljih ulice mu poleg preživetja ponuja tudi nenehne izzive, saj ima več zanimivih idej za samo revijo, v katere skuša prepričati odgovorne. Obenem pa namerava posneti tudi dokumentarni film o heroinu. Novi izzivi in misel na drugačno življenje ga prežemajo z optimizmom, ki ga poleg mene opazijo tudi njegove stalne stranke. Prav v tem je tudi razlog, da sem ob slovesu še sam pomislil, da bom do neke mere pogrešal to službo.

Toda še prej ga povabim na kavo in mu podarim izkupiček mojih dveh dni službe pri Kraljih ulice. Sandi sprva sicer ne želi vzeti mojih prihodkov, toda vztrajam, nenazadnje so zanj zaslužne tudi njegove stalne stranke. Ko se mu ob slovesu zahvaljujem za pozitivno izkušnjo, me prekine z besedami: "Saj se bomo še videli." Morda, toda najina svetova se, tu se ne gre slepiti, s tem slovesom razhajata. Vsaj za nekaj časa, saj je meja med obema precej tanka ne glede na smer prestopa.

Vrnitev v vsakdanjik
Čez dva dni sem spet obiskal Sandija na sedežu Kraljev ulice. Njegovo upanje v boljši jutri se je še okrepil, obenem pa je vsem navdušeno razlagal, kako dobro sem se izkazal kot prodajalec, pri čemer se mi zdi, da mi je želel le dati spodbudo. Zaradi donacije mojega izkupička si je lahko na tisti deževen dan, ko je prodaja najtežja in tudi najslabša, vzel prosto popoldne.

Preden dokončno končam začasno delo prodajalca, me je Sandi predstavil še urednici časopisa, če bi potreboval še kakšne dodatne informacije. Toda vprašanja o zasnovi, zgodovini, ideji in načrtih za prihodnost projekta, ki bi jih običajno postavljal, se mi zdijo brezpredmetna. Vprašam jo le, ali se je že preizkusila v prodaji, na kar mi odkima.

Ob tem popolnoma razumem Jakoba, ki je ob sicer izdatni hvali strokovnih sodelavcev projekta Kralji ulice dejal, da jih on vendarle želi spodbuditi k temu, da bi se tudi sami preizkusili v prodaji revije, pa četudi le za dve uri. Sam pa bi dan prodaje Kraljev ulice uvedel kot službeno obveznost za vse zaposlene na ministrstvu, katerega resor zajema enake možnosti.