V Ljubljani že tri leta uspešno deluje majhna trgovinica Stara roba - nova raba. Gre za posredovalnico rabljenih stvari, ki je zaživela pod okriljem društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Vodja projekta je Luna Jurančič Šribar, ki že leta dela z brezdomnimi ljudmi in migranti iz Afrike, Azije in Južne Amerike. Posredovalnica je zaživela, ljudje radi podarjajo predmete, ki jih ne potrebujejo več, vse več je tudi kupcev.

A zakonodaja, ki pri nas ureja takšna socialna podjetja, še vedno ni dorečena. Država tako večkrat pred projekte, ki na neki način rešujejo stiske v družbi, postavlja ovire. Naša sogovornica je prepričana, da bi morali ubrati drugačno pot delovanja: "Varčujejo tam, kjer ni več česa vzeti. Slovenija je dovolj majhna in bogata v smislu ljudi, znanja in naravnih virov, da bi lahko ubrali povsem svojo pot."

Pred tremi leti ste bili ena izmed gonilnih sil odprtja posredovalnice rabljenih stvari, ki je zaživela kot socialno podjetje, v katerem so delali brezdomci. Kako je projekt zaživel?
Projekt je dobro zaživel tako v javnosti kot med brezdomnimi. Je nekakšna družbena inovacija. Brezdomnim je blizu delo z rabljenimi stvarmi, dobro pa smo se ugnezdili tudi v lokalno skupnost. Trenutno se širimo, saj smo preveč zasuti s stvarmi. Pokazalo se je, da imajo ljudje res preveč stvari, ki jih ne želijo vreči stran, zato se jim zdi smiselno vključiti v naš projekt. Z Mestno občino Ljubljana smo ravno končali mučna pogajanja o najemnini za prostore, saj so zahtevali tržno ceno. Uspelo nam jo je nekoliko znižati. Naša vizija v prihodnosti je najeti še večji prostor, morda halo, da bi se lahko ukvarjali tudi z rabljenim pohištvom.

Koliko je zaposlenih?
Trenutno so trije zaposleni, imamo pa še honorarne sodelavce. Z nami prostovoljno sodelujejo tudi strokovnjaki s posameznih področij. Poskušamo si ustvarjati nove trge, sodelujemo na boljšem trgu, enkrat letno priredimo dražbo vrednejših stvari. Začeli bomo svojo spletno prodajo. Upamo, da nam bo uspelo vpeljati tudi kakšne druge načine menjave – ne le tržne –, da se vzpostavi skupnost, kar je tudi namen socialne ekonomije. V prihodnosti bi se torej lahko vključilo še več ljudi, a pri tem ne gre le za zaposlovanje. Pomembno je tudi, da se ljudje usposabljajo, da pridejo v stik s prevladujočo kulturo. Ob tem pričakujemo, da bo tudi država končno v novi strategiji podprla socialno podjetništvo.

Trenutno torej preživite izključno s prodajo? Začeli ste s pomočjo evropskih sredstev, kako je s financiranjem zdaj?
Evropski socialni sklad se je končal po enem letu, od takrat naprej pa smo samostojni. Vključujemo še druge programe – nekaj sredstev dobimo prek zaposlitvene rehabilitacije in nekaj prek javnih del. Sama posredovalnica krije obratovalne stroške in zagotavlja sredstva za izplačilo dveh plač.

Kako pa je lokalna skupnost sprejela posredovalnico, pa tudi Kralje ulice – društvo brezdomcev?
Odnos se je v teh letih spremenil, sploh s časopisom Kralji ulice. Velikokrat dobimo pisma, da zdaj ljudje drugače gledajo na brezdomce. V tem obdobju krize so ljudje postali tudi bolj občutljivi za takšne stiske.

Kakšna je občutljivost občine za takšno podjetništvo? Omenili ste trda pogajanja za najemnino.
Občina bi lahko imela več posluha. Naš projekt je koristen širše družbeno, tako socialno kot ekološko. Glede na to, koliko je praznih prostorov po mestu, bi nas lahko podprli tudi z brezplačno najemnino. Saj bi tudi za njih z gospodarskega vidika bilo bolj smiselno, da imajo naseljene prostore, ki jih nekdo vzdržuje, plačuje stroške. Sosednji prostor ob naši posredovalnici je prazen že pet let.

Takšnih pogovorov z mestnimi oblastmi še niste imeli?
Dali smo vlogo za brezplačni najem, ki jo je oddelek za socialno varstvo odobril, a se je župan odločil, da nekaj moramo plačati. Smo pa tudi s tem veliko bolj zadovoljni, kot pa da bi nam postavili tržno najemnino. Dosegli smo kompromis.

Kako pa stojijo stvari na ravni države?
Vedno več se govori o socialnem podjetništvu, kar je dobro, a trenutno je zakon zapisan zelo omejevalno. Več možnosti z njim zapirajo, kot pa odpirajo. Prav tako se mi zdi problematično to, da želijo, da se socialna društva in podjetja naučimo obnašati tržno. To po mojem mnenju ni pravi pristop. Učili bi se nekaj, kar se je pokazalo za napačno pot – takšno gospodarstvo nas je spravilo v trenutno situacijo. Spremeniti bi morali način razmišljanja – ne o tem, kako naj socialna ekonomija postane korektiv tržnega kapitalizma, temveč kako bo socialna ekonomija omogočila nov sistem, kjer se bodo vzpostavili drugačni kriteriji. Kazalniki uspešnosti socialnih podjetij ne morejo biti to, koliko zaslužimo, ampak kakšni so medosebni odnosi, kako se vključimo v sosesko, koliko življenj se zaradi tega izboljša, koliko ljudi je avtonomnih, kako ohranimo okolje.

Se vam zdi, da smo trenutno v družbeni situaciji, da bi se lahko odločili za takšne spremembe mišljenja in delovanja?
Menim, da smo. Zdaj so časi za spremembe, le ne smemo se pustiti spraviti v tirnice varčevalnih politik. Varčujejo tam, kjer ni več česa vzeti. Slovenija je dovolj majhna in bogata v smislu ljudi, znanja ter naravnih virov, da bi lahko ubrali povsem svojo pot.

Če se vrneva k posredovalnici rabljenih predmetov. Se je v teh letih število kupcev povečalo, pridejo tudi takšni, ki pred tremi leti ne bi vstopili v trgovinico?
Veliko imamo stalnih strank, ki pridejo k nam večkrat na teden. Veliko je prodajalcev na boljšem trgu, tako da je med nami simbioza – veliko stvari kupijo pri nas in jih nato prodajo naprej, saj jih je mnogo med njimi prav tako na robu preživetja. Pridejo tudi dobro stoječe stranke, ki nam tudi podarijo stvari. K nam so začeli hoditi kulturniki – za snemanje filmov, gledališke predstave, televizijske oddaje. Posredovalnica se je razvila kot ideja, da bomo prodajali zelo poceni stvari, ki bi bile dosegljive tudi tistim, ki nimajo sredstev. Zdaj pa dobimo tudi stvari, ki imajo večjo vrednost. Dogaja se, da nas ljudje pokličejo, da lahko izpraznimo stanovanje, vzamemo, kar se nam zdi vredno, preostalo pa odpeljemo na odpad. Del trgovine bomo zdaj namenili starinam, ki bodo privabile drugačne stranke.

Se je razširila miselnost, da ni treba vedno kupiti novih stvari, ampak je tudi z ekološkega in praktičnega vidika kdaj smiselno nabaviti kakšen rabljen kos pohištva in podobno?
Da, zdi se mi, da je to postalo popularno. V tujini je bilo včasih sramotno kupovati v takšnih trgovinah, ljudje so si obračali nakupovalne vrečke, da se ni videl logotip trgovine. Nas pa kdaj posebej prosijo, da jim damo oznako Stara roba - nova raba. Uporaba starih stvari postaja slog življenja, kar je prav, saj imamo res ogromno stvari.

Veliko delujete na terenu, med ljudmi. Kako je kriza, o kateri govorimo zadnja leta, vplivala na ljudi?
Najprej opazim psihozo, živčnost, nestrpnost. Ljudi je strah. A tisti, s katerimi delam, so v krizi že vrsto let. V zadnjih letih je kriza pritisnila na srednji sloj, zato o njej več govorimo. Zdi se mi, da smo predolgo živeli kot bogati razvajeni ljudje. Sama zato rada delam z migranti iz Afrike, Azije in Južne Amerike in z brezdomnimi, saj ti razširijo pogled in spremenijo perspektivo gledanja na življenje.

Imate občutek, da zakonodajalci dovolj dobro poznajo razmere v realnosti, ko pripravljajo zakone in predpise. Prenovljena socialna zakonodaja po letu dni kaže na povečanje stisk tistih z najnižjimi dohodki. So z vami, ki delate med ljudmi, kdaj poprosili za kakšne vtise, predloge?
Pri zakonu o socialnem podjetništvu so vključili v pripravo tudi nevladni sektor, a le zato, da so se lahko hvalili, da gre za konsenz z nevladnimi organizacijami. Tega, kar smo predlagali, pa v zakon niso vključili. Ko želiš vplivati na kaj, dobiš odgovor, da nekdo drug tega ne bo dovolil. Mi smo na primer predlagali, da socialna podjetja ne bi bila obdavčena, pa so nam rekli, da gospodarska zbornica v to ne bi privolila. Ni pripravljenosti na kompromis, na pogovor. Gospodarstveniki so prepričani, da bi z neobdavčitvijo socialnih podjetij ta postala prevelika konkurenca, ne zavedajo pa se, da gre za popolnoma drugačen način dela. Ko delaš z robnimi skupinami ljudi, je veliko več časa treba posvetiti medsebojnim odnosom, dodatnim usposabljanjem, prilagoditvam. Treba je skrbeti tudi za strokovnost dela z ljudmi in imeti zaposlen usposobljen kader, ki zna delati s temi skupinami. Zaposleni so namreč ljudje, ki imajo veliko slabih izkušenj v življenju, imajo nizko samopodobo, zato lahko hitro sledi izkoriščanje, saj bodo marsikaj potrpeli. Treba je torej poskrbeti za strokovnost dela z njimi.

Kaj ljudje, ki bi jih uvrstili v t. i. robne skupine, najbolj zamerijo državi in vodilnim?
Po mojem mnenju najbolj to, da oblastniki niso več naši zagovorniki. To niso več predstavniki ljudstva, ne slišijo ljudi, skrbijo zase in so predstavniki lastnih interesov. Niso zadovoljni s tem, kar se dogaja. Zaupanje se je izgubilo. Menim, da bi se morale začeti odpirati nove poti, strankarstvo je že preživeto. V praksi pri sprejemanju zakonov vidiš, kako so odmaknjeni od realnosti. Jemljejo ljudem, ki že zdaj nimajo ničesar, ob tem pa jih še kriminalizirajo in razširjajo prepričanje, da ljudje pri socialnih transferjih goljufajo. To povzroča sovraštvo in razprtije med ljudmi. To pa gre oblastnikom na roko – namesto da bi energijo usmerili v vzpostavljanje boljših razmer, se prepiramo med sabo.

So slava, moč, oblast, denar in vpliv lahko v sožitju z dostojanstvom, častjo, ugledom, ponosom in poštenjem?
Menim, da to je združljivo, a sem prepričana, da bi prvih pet naštetih morali spremeniti. Boj za moč, oblast, denar bi morali pustiti ob strani. Vlade bi morale biti v službi ljudi.