Krizo, ki nas pesti, s predavanji osvetljujemo celovito in kompleksno. Izpostavljamo družbenogospodarski, ekološki, osebnostni vidik, opozarjamo na krizo akademske sfere, krizo medijev, oglaševanja, prehrambne, vojaške industrije .... Osebno bi rad izpostavil tri vidike krize:

Na družbenogospodarskem področju je to kriza kapitalizma kot celotnega družbenega sistema, saj je kapitalizem sistem produkcije zavoljo produkcije profitov. Dobiček – profit – kapitalistu omogoča investicije, razvoj novih proizvodov, širjenje proizvodnje in obstoj v konkurenčni tekmi. In ker profitna mera že zadnjih 17 let pada (zaradi zakona tendenčnega padanja profitne mere), morajo kapitalisti profitno stopnjo spet zvišati, da se bo lahko začel nov cikel kapitalizma, in tako je logična, racionalna in možna le ena rešitev: trdo varčevanje, nižanje plač, privatizacija, rezanje socialne države, razvrednotenje ali uničenje produkcijskih sredstev, redistribucija bogastva, liberalizacija in deregulacija gospodarstva in financ ter udrihanje po delavcih kot lenem krivcu za nastalo krizo, in to vse zavoljo dviga profitne stopnje. Večino ekonomistov trdi, da smo šele na sredini krize, kar pomeni, da nas časa še vsaj pet let nehumanih procesov.

Okoljske krize se zavedamo mnogo premalo. Pozabljamo, da je Zemlja omejen planet in da je stopnja ecological footprinta že 1,6, kar pomeni, da bi naš potrošniški kapitalizem potreboval eno in šest desetin Zemlje, da bi lahko nadaljevali z našo hiperpotrošnjo in bi se ob tem Zemlja še normalno regenerirala. Ta stopnja žal eksponentno narašča. Ne zavedamo se tudi, da se je količina surovin, vzetih iz narave, ki poganjajo svetovno gospodarstvo, povečala v 20. stoletju za osemkrat. Pozabljamo, da smo tri od devetih skrajnih točk zmogljivosti našega planeta že močno presegli (podnebne spremembe, izguba biodiverzitete, količina dušika in fosforja), preostalim skrajnih mejam pa se nezadržno bližamo. Ne le Zemlja, tudi vesolje je postalo vir brezmejnega človeškega izkoriščanja in neskončno smetišče za naše odplake. Instrumentalistična filozofija, ki je značilna za proizvodnjo v kapitalizmu, izhaja iz radikalne ločitve ljudi od sveta narave in stališča, po katerem je narava zgolj katalog virov, ki obstajajo le zato, da jih izkoriščamo in da nam prinesejo dobiček.

Osebnostne krize ljudi so vedno bolj razširjene. Sodobni mit potrošniške družbe je, da se moramo osredotočati le nase, sreča pa naj bi izhaja iz zunanjih materialnih dobrin. Vse raziskave zgoraj opisano tezo zavračajo, pa čeprav tej tezi sledi velika večina prebivalstva. Psihološko so taki ljudje bolj kot k odnosom usmerjeni k stvarem, njihovi odnosi z družino, prijatelji in širšo skupnostjo so posredovani skozi materialistične cilje. Želje potrošnikov pa se ne razvijajo v nas samih – stran od sistema, ampak jih ta ustvarja in krepi. Bistvo reklamnega manipuliranja je v tem, da nas spravi v stanje nelagodja, nezadovoljstva s tem, kar imamo.

Izidor Ostan Ožbolt, 19 let, študent 1. letnika FMF-ja in član študentskega društva Iskra