Soustanovitelj zavoda Ypsilon, v okviru katerega deluje tudi zdaj že precej znani projekt Simbioz@, ki omogoča izmenjavo znanja med mladimi in starejšimi, je prepričan, da je največja težava današnje politike v tem, da še vedno temelji na delitvah. Poleg tega, še pravi, pa poskušajo politiki na mlade, popolnoma neobremenjene z zadevami, ki so se zgodile pred toliko leti, prenesti delitev "ali si naš ali pa nisi".

Več pa v spodnjem pogovoru.

Vaša predstavitev na spletni strani se začenja z besedami: "Rdeča nit mojega življenja je sodelovanje." Sodelovanje s kom in pri čem?
Mislim, da je bistvo ravno sodelovanje z vsemi. In če govoriva o novi družbi, novi paradigmi družbe, je treba storiti ravno to - ta preskok. Namreč, če gledamo ekonomijo, govorimo o konkurenci in monopolu, če gledamo, kako funkcionirajo države, je vsepovsod neko tekmovanje. Vojne in podobno. Zato mislim, da bi morali ta koncept sodelovanja prenesti v vse pore naše družbe. Tisti, ki bo ugotovil, da lahko z vsakim sodeluje, bo verjetno v prihodnosti zmagoval. Vedno ugotavljam na vseh ravneh svojega delovanja, da se da najbolje sodelovati s tistimi, ki so najbolj drugačni. Od tistih se lahko največ naučiš. In od tistih, ki te ne marajo. Konec koncev ti dajo neko novo priložnost, da se razvijaš. In če z njimi lahko sodeluješ, zmaguješ. Torej, ni vprašanje, s kom sodelovati. Z vsakim, ki ga srečaš, ki ga spoznaš, je treba vzpostaviti interakcijo.

Sodelovanje je tudi ključno za projekt Simbioz@, s katerim ste dokazali, da ni težko najti skupnega jezika tudi med različnimi generacijami. Kako pa bi to znanje lahko zdaj uporabili, da bi pomagali spremeniti celotno slovensko družbo?
Simbioza je le primer, ki dokazuje, da mladi nismo apatični in da nam ni vseeno za to družbo. Mislim, da je najlepši primer, kako so mladi pokazali svojo solidarnost, da jim ni vseeno za starejše. Hkrati pa so tudi starejši v tej akciji pokazali, da jim ni vseeno za mlade.

Zdaj pa mi razvijamo ta koncept Simbioze naprej z različnimi strateškimi pogledi, hkrati pa razmišljamo, kako to vnesti v različne pore družbe. Konkretno smo ravno v ustanavljanju konzorcija medgeneracijskega sodelovanja. Povabili smo 10 podjetij, ki imajo skupno več kot 50.000 zaposlenih. Ta podjetja so sama rekla: "Poglejmo, kaj lahko naredimo pri vzpostavljanju medgeneracijske solidarnosti in sodelovanju znotraj podjetij." To so največja slovenska podjetja.

Jih lahko nekaj naštejete?
Na sestanke so bili vabljeni Triglav, Telekom, Trimo, Gorenje, NLB ... Skratka, lahko bi rekel, vsi slovenski blue-chipi. Zdaj smo postavili koncept, kako bi bilo to videti in kako bi to razvijali naprej. V družbi je vedno vprašanje sodelovanja in povezovanja. Ena moja pobuda je, zakaj ne naredimo po vsej Sloveniji nekakšnih ljudskih kuhinj. Povežemo različne deležnike in hkrati rešujemo neki socialni problem.

Torej se pri svojem delu res osredotočate na prav vse vidike družbe.
Jaz vedno povem, da družbo opazujem in znotraj tega iščem, kje so izzivi. Recimo, ne razumem, zakaj v Sloveniji ni upravnih odborov, v katerih bi sedela eden, mlajši od 30 let, in eden, starejši od 70. Ponosen bi bil na vsako vlado, ki bi imela enega ministra, starejšega od 70 let, in enega, ki bi bil mlajši kot 30. Zdaj smo že blizu, ampak še vedno ni pod 30. Skratka, prepričan sem, da bi, če bi vsak razmišljal o drugačnosti in jo poskusil vplesti v vsako poro svojega delovanja, dejansko lahko sodelovali vsi z vsemi.

Ko ste ravno omenili vlado. Nekje sem prebrala, da vas je že od nekdaj zanimala politika. Kako torej ocenjujete trenuten politični položaj v državi?
Ko me ljudje sprašujejo, ali se v prihodnosti vidim v politiki, je moj najbolj iskren odgovor: ne vem. Ker si ne bi rad zapiral vrat, nimam pa nekega načrta, da bom šel v politiko. Iskreno, če bi oz. bom verjel, da politika dela dobro, jo z veseljem pustim pri miru in delam le stvari, ki jih rad delam - ustvarjam projekte, povezujem ljudi in dajem prednost družbi, razvijam socialne inovacije.

Zdaj smo v fazi, ko se je politični položaj ravno spremenil. Mislim, da si ta vlada vsaj zasluži, da jim damo nekaj časa, nekaj dni - po navadi pravijo, da sto dni -, potem jih bomo pa začeli ocenjevati. V Sloveniji radi delamo eno napako, in sicer, da zelo hitro sodimo. Sodijo naj sodišča. Seveda pa lahko vsak oblikuje neko mnenje in ga pove oz. komentira.

Torej ... vaše mnenje?
Moje mnenje je, da slovenska politika do zdaj res ni znala sodelovati. Kar me kot mladega človeka skrbi, je, da se še vedno delimo na podlagi neke smeri (levo-desno), ki pa v bistvu temelji na neki zadevi, ki se je zgodila pred več kot 50 leti. Popolnoma neumno je, da zaviramo razvoj družbe, namesto da bi skupaj sodelovali. Želim si, da bi bila politika enotnejša. Pri enem, dveh zakonih zdaj so bili presenetljivo vsi za. Ampak to je bila izjema ... Zakaj ne bi to postalo pravilo? Politiki naj se začnejo ukvarjati z vsebino, ne pa s tem, čigav je kdo.

Če vas prav razumem, se vam zdi to največja težava - da se ne pogovarjamo o vsebini.
Ja, ravno to. Gre za delitev naroda. Še celo to je, da poskušajo na nas, na generacije, ki smo popolnoma neobremenjene z nekimi vojnami in temi zadevami, prenesti ta občutek - ali si naš ali pa nisi.

V politično dogajanje ste se vpletli tudi dejavno, ko ste januarja državnemu vrhu in poslancem pisali odprto pismo, v katerem ste ugotavljali, da "politika uničuje prihodnost države". Domnevam, da ste s tem mislili na aktualno politiko in ne na politiko na splošno.
Absolutno. Na aktualno politiko. Moje glavno vprašanje v tistem političnem krču je bilo, zakaj ne damo priložnosti strokovnjakom. Ali se politika boji najboljših in najbolj sposobnih ljudi in jih zato ne povabi k sodelovanju? Moje pismo je temeljilo predvsem na vprašanju, zakaj so proti tehnični vladi. Odgovorov je bilo presenetljivo malo, odzvali so se le trije poslanci, me je pa presenetil predsednik republike, ki me je celo povabil na pogovor. In ta odziv kaže na pomanjkanje želje po sodelovanju. V mojih očeh pa mora biti politika vedno pripravljena sodelovati z ljudstvom. Očitno pa je - pa pustimo malega Žigca -, da se verjetno, če se tako obnašajo do mene, obnašajo tudi do drugih pobud. Kar kaže na absolutno nezainteresiranost politike, da bi ljudi slišala. Da bi slišala tiste, katerim bi morala služiti. Tudi generalno se mi zdi, da slovenska politika, v kateri se že 20 let vrtijo isti obrazi, pozablja, da služi ljudem.

Pa se vam ne zdi, da so jo, politiko mislim, ljudje z vstajami znova malo "opomnili", da obstajajo?
Ja, mariborski primer gotovo kaže to, da si ljudje želijo alternative. Zmagal je nekdo, ki prej ni bil politik, in zmagal je v prvem krogu. Kar me skrbi, pa je ta politična apatičnost, ki postaja vedno večja. Eden mojih predlogov oz. razmislekov gre tudi v smer: zakaj ne bi npr. naredili volitev obveznih? Vsak ima pravico vreči v škatlo prazen listek ...

Po drugi strani pa ta zamisel malo spominja na neke druge čase, ko je volilna udeležba morala biti 100-odstotna.
Ampak takrat je bil samo en kandidat. Avstralija ima recimo takšen sistem: moraš priti na volitve, sicer plačaš kazen. Mislim, da je treba nekaj narediti, da bi dali politiki večjo legitimnost. Ko pride na volitve 25 odstotkov volivcev, ta politika nima legitimnosti, sistem, ki ga postavlja, pa je legalen.

Pa se vam ne zdi, da bi mogoče morali najti kakšen drug način, da bi ljudi spodbudili k volitvam?
Vprašanje volitev je vprašanje aktivnosti vseh ljudi. Jaz vsem okoli sebe govorim: "Pojdite na volitve. Mladi, pojdite volit." Ampak težava je v tem, da so ljudje obupali nad tem, da bodo s tem, če gredo na volitve, kar koli spremenili. Hkrati pa se ne pojavljajo alternative, ki bi pokazale neko drugo smer. In zakaj se ne pojavlja? Kolikor jaz slišim, je težava v tem, da je že sam sistem narejen tako, da ne dopušča neke alternative in vsak korak v drugo smer v kali zatre.

Tudi za Zavod Ypsilon, pravite, da se trudi biti proaktiven del družbe. Je ta neprofitni zavod vaš prispevek k temu, da so mladi v družbi laže slišani?
Mislim, da Zavod Ypsilon predstavlja neko miselno središče mladih ljudi. In vedno bo ostal nestrankarski, nepolitičen, hkrati pa bo vedno posegal v teme in vsebine, ki pač segajo v politiko. Zakaj so mladi danes brezposelni in kakšen problem je to, je politično vprašanje.

Kar pomeni, da se mi poskušamo proaktivno vplesti v dogajanje, v družbi razvijati projekte, ki opozarjajo na probleme, hkrati pa ponujajo rešitve. Projekt Simbioz@ je že tak. Danes sediva (pogovor je potekal v četrtek, op. a.) na prvem dogodku Delam kjerkoli, ki želi pokazati, da si želi mlajša generacija, ki šele prihaja na trg delovne sile, drugače ustvarjati. Se ne želi štempljati.

Zakaj ne bi podjetja, ki to lahko, tem ljudem omogočila, da enkrat na teden človek dela od doma, iz kavarne, restavracije ...? To bo dvignilo produktivnost, dvignilo bo dodano vrednost, zaposleni bodo bolj zadovoljni ... Ustvarilo bo neki prehod. Zavod Ypsilon tako išče socialne inovacije, s katerimi bi na pozitiven način spremenili družbo. Poskušamo biti zgled.

Kot mladi podjetnik ste se zagotovo spoprijemali s številnimi težavami na svoji poti do uspeha. Kaj, menite, je tisto, kar vas razlikuje od številnih drugih mladih z dobrimi zamislimi, ki pa jim ne uspe?
Verjetno samo vztrajnost. Marsikdo misli, da prihajam iz pomembne družine, ki ima pomembne povezave. Ne! Jaz sem bil vedno malo črne ovce. Starši so me sicer vedno spodbujali, je pa tako: oče je arhitekt, mama tekstilna oblikovalka, se pravi, da se ne ukvarjata z družbo. Je pa res, da sem bil vedno vztrajen, pocukal ljudi za rokav, poskušal plasirati svoje ideje, okoli sebe sem zbral ekipo pravih ljudi. Bi pa rad poudaril, da uspehi, ki se nizajo okoli mene, niso samo moji.

Gre za timsko delo, zgodbo več ljudi. Ko to ugotoviš, narediš velik korak do ljudi. Ko znaš najti ekipe pravih, sposobnih ljudi. To je tudi tisto, kar nas loči od politike. Mi ne izbiramo na podlagi tega, kdo je naš, ampak na podlagi tega, kdo je bolj sposoben, kot smo mi sposobni, kajti le tak človek, ti lahko prinese dodatno vrednost.

Sem pa res zelo vztrajen. Včasih se moji hecajo, da če mi zaprejo vrata, splezam skozi okno. Če zaprejo okno, najdem dimnik. In na koncu, če zamašijo še dimnik, bom nekje že našel kakšno mišjo luknjo (smeh). Seveda pa, ko nimam prav, to priznam in se opravičim za svojo zmoto.

Zase pravite, da niste tipičen podjetnik. Lahko malo bolj pojasnite?
Že v osnovi je tako, da se mora podjetnik, gospodarstvenik zavzemati za dobiček. Meni dobiček nikoli ni neka mantra, po kateri bi deloval ...

Je pa to nujno za preživetje. Verjetno se podjetništva ne bi lotili, če ne bi želeli dobička?
Zato pa mi je blizu socialno podjetništvo. Ker ne ustvarja samo dobička, ampak kreira neke rešitve za družbo. Močno verjamem, da je prihodnost v ljudeh, ki iščejo podjetniško inovativne rešitve za zapletene izzive. Ne vidim pa svojega izziva v tem, ko nekdo nekaj kupi za ena in proda za tri. Ga pa vedno vidim v tem, da se družba na neki način spreminja. S tega vidika pač nisem tipičen. Ne razmišljam o denarju, ampak o vsebini in o tem, kaj bo zaradi mojega dela spremenjeno. Če hočete, pa se lahko sliši zelo egoistično: kako bo svet drugačen zaradi tega, kar sem jaz naredil.