Z italijanskim mislecem smo se pogovarjali o mitu in oblasti, oblastnikih in njihovem psihološkem profilu, razliki med voditelji in psihopati ter drugem.

V vaši knjigi Miti našega časa eno poglavje namenite tudi mitu o oblasti. Na čem temelji ta mit?
Nekoč je bila oblast prepuščena vladarju, bila je samovoljna. Danes pa je matematična zadeva, preračunavanje. Tisti, ki imajo finančno oblast, so najmočnejši. Bonitetne agencije imajo več oblasti kot države. Zato je oblast bolj zaprta, močnejša in izračunljiva. Nekoč pa je bila samovoljna, imela je veliko praznin, v katerih je bilo mogoče posredovati ali pa jo vsaj ovreči. Danes je to veliko težje.

Oblast rada operira še z enim mitom - mitom o rasti, vi pa pravite, da rast nad določeno stopnjo postane bolezensko stanje. Zakaj je oblast pri "prodajanju" tega mita uspešna?
Ker smo vedno odraščali v prepričanju, da moramo rasti. Tako je tudi bilo. Danes živimo veliko bolje, kot so naši dedje ali očetje. Težava je v tem, da če želimo obdržati tako življenjsko raven, moramo porabiti 80 % svetovnega bogastva. Nekoč smo to počeli s kolonializmom. Še vedno nam uspeva z gospodarskim pogojevanjem, a nazadnje bo tega konec. Tedaj bo moral naš razvoj upasti. Evropa že od nekdaj sledi vzoru rasti, neskončne rasti, kar je popolna norost. Če je Zemlja omejena, rast ne more biti neskončna.

Pozornost namenjate tudi psihološkem profilu oblastnikov. Kakšen je?
Oblast je vedno paranoična. Človek, ki je na oblasti, mora prevzeti popoln nadzor nad vsem, zato misli, da ima moč. Ko mu kaj uide, ne more priznati, da ni sposoben vsega imeti v oblasti, zato domneva, da ga drugi preganjajo. Vsi ljudje na oblasti so paranoični. Razumeti moramo, da nevroza ni samo bolezen, ampak je tudi moč. Če bi rad najel lektorja za branje mojih osnutkov, bom izbral takega, ki je obsesiven. Če bi rad najel igralca, bom izbral malce histeričnega človeka. Oblast zaupa samo paranoikom, tistim, ki vse nadzirajo, in ko tega ne zmorejo, domnevajo, da jih nekdo preganja. Tedaj začnejo pobijati in uničevati.

Razlikujete tudi med t. i. uspešnimi in neuspešnimi psihopati, prvi so voditelji, drugi zločinci.
S psihopatološkega vidika so enaki. Le da so uspešni psihopati znali izkoristiti položaje, v katerih so se znašli, in svojo nevrozo. Zločinci pa so bili manj uspešni. Lahko bi rekli, da so prvi zločinci iz premožnejših slojev, drugi pa iz revnejših. V tem je razlika. Njihove duševne lastnosti pa so popolnoma enake.

Kaj bi si mislili o politiku, ki pravi, da je njegova prva ljubezen politika?
Najbrž ne zna početi ničesar drugega. S politiko bi se morali ukvarjati tisti, ki bi lahko živeli tudi brez nje, torej ljudje, ki se ne preživljajo s politiko. Za tem se seveda skriva užitek v nadzorovanju drugih, v tem, da te prepoznajo na ulici in da imaš moč tudi pri posredovanju. To privede do neprimernih dejanj, na primer dodeljevanja dovoljenj, licenc in podobnih stvari samo zato, ker imaš moč. Tisti, ki se ukvarjajo samo s politiko, imajo brez dvoma bolezensko potrebo po nadzoru.

Se strinjate, da med duhom in duhovitostjo (tudi v politiki) obstaja tesna zveza?
Naš nekdanji predsednik vlade je v tem pravi genij. Silvio Berlusconi je duhovitež, spreten prepričevalec, ki je v mladih letih prepeval na potniških ladjah. Zaradi njegove duhovitosti menijo, da je človek velikega duha. Zna pritegniti množico. To sodi k dekadenci čara oblasti. Dobro je, da ima oblast čar, prav tako ni nič narobe, da morajo imeti ljudje na oblasti poseben čar, sicer jim ne bi nihče sledil. Če pa privlačnost tvorita zabava in politično nastopaštvo, da bi bili drugim prijetni, gre za duhovičenje, ki pa je brez duha.

Pravite, da so bili varuhi resničnosti včasih dvorni norci. Kdo ima vlogo dvornih norcev danes?
Danes ni več dvornih norcev, ker jih ljudje na oblasti ne prenesejo več ob sebi. Ljudje na oblasti hočejo samo soglasja. Če jim kdo nasprotuje, doživijo krizo identitete. Normalni smrtniki, torej navadni ljudje, imamo sanje, ljudje na oblasti pa imajo dvojne sanje. Imajo potrebo, da bi se vsi poistovetili z njimi, trpijo za pomanjkanjem ljubezni, ki ga radikalno zapolnjujejo tako, da jih morajo množice sprejemati.

In za konec še vprašanje, povezano z mladimi. Kako - tudi glede na vašo analizo sodobne mladine - vidite prihodnje generacije politikov?
Težava je taka. Če bo današnja mladina razvila kulturo, se izobrazila, razvila kritični čut in inteligenco, je jutrišnji politiki ne bodo več mogli zavajati z retoriko in umetnostjo prepričevanja. Če pa se današnja mladina ne bo zanimala za politiko, ne bo gojila kulture in ji ne bo mar za izobrazbo, bodo politiki lahko mirno vladali, privlačevali ljudi, jih prepričevali ter sleparili.