Batagelj je leta 2010 skupaj z občino Postojna prevzel družbo Postojnska jama od Istrabenza Turizma. Prvi načrti, da bi jamo spet obiskalo milijon obiskovalcev v letu dni, niso bili realni, zato se raje posvečajo kakovosti obiska. Da število gostov ne pada, gre zasluga odkrivanju novih tržišč v Aziji in Južni Ameriki. Batagelj velja za enega najuspešnejših slovenskih gospodarstvenikov, ki je zgradil uspešno zgodbo s sesalniki z vodnim filtrom. Je evroskeptik in konservativen direktor, ki ne želi dvoštevilčne rasti za vsako ceno. Vedno se je bal vrtinca nerealnega pohlepa. Veliko vrednot se je naučil v športu.

V Postojnski jami je bil pred kratkim žreb skupin za EP v košarki 2013. Prišli so tudi številni znani košarkarji. Ste se bali, da bi dvometraši udarili v kakšen kapnik?
Malce res, tako da smo vsakogar opozorili, a bolj iz heca. Nekateri so kar preveč dosledno spoštovali naša navodila in se povsod sklanjali. Zabaven je bil Arvidas Sabonis. Na vlakec se je usedel precej sproščeno in smo mu rekli, naj pri svojih skoraj 220 cm malo pazi. Potem se je kar ulegel na sedeže in se zravnal samo tam, kjer je jama odprta, čeprav dejansko ni nobene posebne nevarnosti.

Kako ste zadovoljni po tem spektakularnem žrebu?
Izjemno je, da lahko iz žreba narediš izjemen dogodek, ki promovira državo in naravno znamenitost, kot je Postojnska jama. Predvsem smo se bali za TV-signal, saj smo imeli neposreden prenos. Vse je moralo biti brezhibno. Neposreden prenos je šel v deset držav, številne druge pa so odkupile posnetke. Izkušnje RTV-ekipe so tako velike, da so uredili vse malenkosti. Veseli smo lahko, da imamo RTV Slovenija, s katerimi dobro sodelujemo. Sabonis, Kutluay in Garbajosa so bili najbolj navdušeni in so to navdušenje prinesli tudi v svoje države. Ne vem, če bi lahko bolje promovirali Slovenijo in ne nazadnje tudi njeno sposobnost, da zna delati nadpovprečne stvari. Res smo si želeli izstopiti iz te sivine in nezadovoljstva, ki vladata pri nas, in pozabiti na vse razprtije.

Ste dobili kakšno novo idejo, kaj vse bi lahko še izvedli v Postojnski jami?
Ne, tu smo konservativni. Kot geograf sem zelo staromoden. Jama je tako lepa, da ne potrebuje nič drugega kot to, da lahko kaže svojo lepoto. Hoteli smo le prikazati vso njeno mogočnost. Takšen dogodek je bil izjemen. Jama je najprej naravna vrednota in vanjo ne sodijo kakršni koli dogodki, ki hočejo biti pomembnejši od jame same. Lahko le izjemoma, če gre za posebno promocijo Slovenije.

Kakšni so vaši načrti pri zmanjšanju svetlobnega onesnaževanja?
Trudimo se, da je jama čim manj osvetljena. Naša razsvetljava je zastarela, stara okrog 30 let, tehnologija pa je zelo napredovala. Že naslednje leto odpiramo trimilijonski projekt, ki bo to svetlobno onesnaževanje zmanjšal na dva načina: najprej s hladno, led-svetlobo, na drugi strani pa s svetlobnim režimom. Ko obiskovalec zapusti del jame, se morajo luči ugasniti, in takšnih sektorjev prižiganja in ugašanja želimo imeti čim več. Prvi izračuni kažejo, da bi lahko za 40 odstotkov zmanjšali svetlobno onesnaževanje.

Pred dvema letoma in pol ste od Istrabenza Turizma kupili Postojnsko jamo in na nek način izpeljali menedžerski prevzem. Vas je kdaj kdo povezoval z zloglasnimi tajkunskimi prevzemi, ki so se klavrno končali?
Težko bi mi kdo očital tajkunstvo. Kadar zastaviš tisto, kar si zaslužil v dvajsetih letih dela, tukaj mislim na kapital podjetja Batagel & co., in rečeš: vse to bom vložil v podjetje - takrat vse dobro premisliš. Če izgubiš, izgubiš vse tisto, kar si ustvaril v življenju. Res je šlo za prevzem, toda za nakup družbe s kapitalom, ki obstaja. Ni šlo za nakup, ki bi se financiral z bodočimi zaslužki ali z zastavljenim premoženjem ciljne družbe. Ko človek podpiše osebno menico, pove s tem vse. In jaz sem jo podpisal prvi dan.

Imate kakšne težave z odplačevanjem kreditov?
Nobenih. Batagel & co. d.o.o. je še vedno delujoča družba in tam se odplačujejo krediti. Pri podjetju Postojnska jama pa je takšna dividendna politika, da se ne izplačuje več kot 25 odstotkov dobička, tako da ne more priti do izčrpavanja podjetja.

Ste ob nakupu razmišljali tudi o nacionalnem interesu?
O tem sem precej razmišljal in pravim: naj interes brani tisti, ki pokaže denar. Če denar pokaže Slovenec, naj o njem govori, ostali pa naj bodo tiho.

Koliko bo letos obiskovalcev Postojnske jame? Ali ste še daleč od cilja, ki ste si ga postavili - milijon gostov letno?
Ta cilj je bil izrečen na začetku, ampak sem ga spremenil. Bolje je, da se osredotočamo na kvaliteto, ne na kvantiteto obiska. Če bo obisk kvaliteten, bomo imeli višjo dodano vrednost in gostje bodo zadovoljni. Lani smo imeli 521 tisoč obiskovalcev, letos bo enako. Upravljamo pa tudi Proteusovo jamo, Črno jamo, Pivko jamo in Predjamski grad. Skupni obisk vseh jam bo 10 odstotkov boljši.

Kakšne plače imajo zaposleni?
Naša povprečna bruto plača je več kot 1600 evrov. Smo eni najboljših zaposlovalcev v turizmu in tudi sindikati so nas pohvalili, da smo ena redkih družb, kjer imajo delavci dobre razmere za delo in dostojne plače.

Veljate za konservativnega in niste med tistimi, ki bi zagovarjali visoko rast za vsako ceno. V tej finančni krizi se je pravzaprav izkazalo, kako prav ste imeli!
Ta konservativnost je človeku nekako prirojena. Imel sem zelo konservativnega računovodjo in se nikdar nisem mogel navzeti nekih neoliberalnih načel in načel nove ekonomije. Vedel sem, kaj se skriva v ozadju, to pa ni bila organska rast podjetja. Priznavam enoštevilčno rast, takrat pa je bilo vse dvoštevilčno. Če začneš tako razmišljati, potem mi povejte: katera produkcijska dejavnost sploh lahko ima tako veliko rast? Tega vrtinca nerealnega pohlepa smo se vedno nekako bali. In tako so tudi v financah nastali izvedeni finančni inštrumenti, ki se jih je zavijalo v neke nerazumljive produkte in obljubljalo visoke donose. Težko me boste zvlekli na to stran obljub.

Potem tudi ne podpirate ideje, da je rast BDP-ja nujna za blaginjo in napredek?
Teoretično naj bi bilo tako, ni pa seveda nujno. Pri našem podjetju smo zapisali, da bo rast naslednje leto ničelna. Upali smo si, ker smo realni! Nisem pod pritiskom delničarjev, ki bi rekli: moraš imeti večji dobiček. Načrt delamo zato, da ga izpolnimo, ne pa zato, da mi bo kdo rekel, da sem nesposoben in ne znam voditi te družbe. Veste, delniške družbe imajo eno težavo. Direktorji so v službi lastnikov in njim moraš govoriti, da bo samo boljše. Lastnikom ne smeš govoriti, da bo slabše, ker te bodo zamenjali. Kaj naj lažem sam sebi?

Ukvarjali ste se tudi s športom. Kako uspešni ste bili?
Najprej sem bil košarkar, ampak sem bil - tako so rekli - premajhen. Zelo sem si pa želel, da bi nosil grb državne reprezentance, in slučajno sem šel nekoč z očetom na balinanje. Tako se je začelo, čeprav mi je bilo sprva smešno. Na svetovnem prvenstvu leta 1979 smo osvojili srebrno medaljo in uspelo nam je, da smo se vrinili med velesili Italijo in Francijo, prvič v zgodovini balinanja. Sem pa imel pametne trenerje, ki so mi svetovali, da od tega ne bom živel in da naj grem v šolo po ustrezno izobrazbo. Poslušal sem jih.

Gotovo pa vam izkušnje iz športa pomagajo pri poslu?
Seveda, to je povsem zaznamovalo moje življenje. Šport me je naučil samodiscipline. Če nimaš inspiracije, cilja, je škoda, da se sploh trudiš cele dneve, tako v športu kot v poslu. Šport te nauči, da si del ekipe, včasih vodja, strateg, včasih le igralec. Ne glede na to, kakšno vlogo imaš, ne smeš uveljavljati svojega ega do konca. Ekipo sem moral držati skupaj, povezovati Hrvate in Črnogorce, ki so bili praviloma ves čas skregani.

Slovenci ne zaupamo več politikom. Vidite primernega voditelja, ki bi nas popeljal iz krize?
Nujno potrebujemo razsvetljenega absolutista. Široko obzorje bi moral imeti in vendarle biti odločen človek. Delovati mora na tej strani (čast, ugled ...), tisti drugi pol (slava, denar) mu že "po defaultu" pripada. Takšni ljudje so, ampak se menda bojijo, da bodo prej ali slej postali žrtev spletk in zarot. Morda niti ne bi zdržali tega pritiska. Vprašanje je, ali hoče nekdo prevzeti to vlogo v družbi, ki je tako avtodestruktivna.