Nekdanja pevka Tabujev je po izgubi glasu odšla iskat samo sebe. "Eno leto sem se spopadala s svojim postšokom, da sem res izgubila glas. Bila sem tudi jezna. Počasi sem sprejemala realnost. Našla sem si celo zaposlitev: neka prijateljica me je vzela pod okrilje. Rekla sem si: 'V redu, prvi korak sem naredila.' Takrat je bilo tudi precej zamer zaradi vsega, kar se je zgodilo. Potem pa se je vse to izčistilo. Od nekdaj sem si želela potovati in po treh urah pogovora z zelo prijazno agentko sva ugotovili, da je najbolje, da odletim že naslednje jutro. Dve uri sem imela časa, da sem se vrnila na agencijo s potnim listom in denarjem," se je spominjala v pogovoru za MMC.

Šla je na potovanje po ameriški celini: od Severne Amerike do Peruja, Bolivije, Argentine, Brazilije, Mehike, Paname, Kostarike, Jamajke, Kube, Belizeja. "Šla sem na to pot, in ko sem potovala po tem pozabljenem delu sveta - Peru, Mehika, Brazilija -, šla med najrevnejše ljudi in tam tudi živela, sem videla, da ljudje tam res nimajo ničesar. Te banalnosti, ki jih mi tu živimo … Zakaj smo slabe volje? Imamo takšno izobilje vsega in še vedno so ljudje bolni. Živijo v teh miselnih prepričanjih. Tam sem res lahko doživela čisti kristal življenja: kaj človek je, ko je nebrušen, ko je divji, ko živi neposredno od zemlje do ust. Vrnila sem se pod vtisi nove realnosti," je razložila Nina in dodala, da je po sedmih letih regeneracije prišel čas za ponovno razdajanje energije.
Nekoč je to počela zgolj s petjem, danes z okoljevarstvom. A tudi petja ni pustila ob strani. Že lani maja je - kot je priznala sama - želela izdati svoj samostojni singel. Takrat še ni bil pravi čas, pojasnjuje in dodaja, da ta čas prihaja prav kmalu.

Kaj še je povedala v pogovoru, si lahko preberete spodaj.

Nina, po zgodbi, ki ste jo sklenili s Tabuji, je počasi izginila tudi vaša sled v javnosti - z izjemami, kot so bili vaše javljanje na koncert ob začetku turneje 42 v Kinu Šiška, nastop na Dnevu 202 in silvestrsko presenečenje v Mariboru, kjer ste za nekaj minut priskočili na oder s Tabuji. Vprašanje se ponuja kar samo od sebe: kje je Nina?
Še vedno na planetu Zemlja (smeh). Zdaj sem že dve leti doma v Sloveniji, kjer gradim nadaljevanje življenja, ki je isto, a hkrati drugačno. Komponiram dva precej nasprotna pola: združujem to, kar sem spoznala v štirih letih potovanja - nove osebnostne zaklade -, ter vse življenje prej s Tabuji in vso divjost, ki je bila.

Kaj so vas ta potovanja naučila?
Predvsem so mi pokazala neomejene razsežnosti, ki jih ima človek kot bitje. Zelo dobro so mi pokazala omejenost, ki jo vsak dan negujemo ter jo imamo za zdravo in normalno. Zdaj se poskušam harmonizirati s tem znanjem, ki mi ga je življenje pokazalo, ko sem se mu popolnoma razpela. Naj me vodi, kamor me bo vodilo. Kalupiram vsa "nova" spoznanja, oklenjena z ljudmi, ki so poznali staro Nino, in s staro Nino, ki se znotraj mene še vedno zbuja. Počasi se preučujem. Stare navade odhajajo, nove prihajajo. Vsak dan nekaj novega.

Ko vas poslušam, se zdi, kot da ste stopili iz "matrice" (smeh).
Saj je bilo zelo nerealno. Eno leto sem se spopadala s svojim postšokom, da sem res zgubila glas. Bila sem tudi jezna. Počasi sem sprejemala realnost. Našla sem si celo zaposlitev: prijateljica Veronika me je vzela pod okrilje. Rekla sem si: "V redu, prvi korak sem naredila." Takrat je bilo tudi precej zamer zaradi vsega, kar se je zgodilo. Potem pa se je vse to izčistilo. Od nekdaj sem si želela potovati in po treh urah pogovora z zelo prijazno agentko sva ugotovili, da je najbolje, da letim že naslednje jutro. Dve uri sem imela časa, da sem se vrnila na agencijo pred zaprtjem s potnim listom in denarjem.
To sem storila in naslednji dan odletela v San Francisco. Tam sem sedla v park in se vprašala: "Kaj delam tu?!" Pristopil je neki temnopolti možakar in mi začel pripovedovati zgodbe. Gledal me je naravnost v oči, nič se ni vtikal vame, samo delil je svoje zgodbe - kot da bi vedel. Saj takšno je življenje. V svojih besedah je imel neke ključe, s katerimi me je odklenil. Takrat sem ostala tri mesece v Kaliforniji. Naredila sem velik krog, se vrnila domov, uredila osnovne stvari in šla nazaj potovat. To se je obrnilo v nepozabna štiri leta.
Vsakomur bi priporočala, da gre sam in vidi, kakšen človek sploh je: ko se ne moreš nasloniti na družino, prijatelje in se moraš znajti sam v popolnoma drugačnem svetu. Takrat se iz tujcev zbriše madež navidezne tujosti zaradi jezika ali navad in postanemo soljudje. Vse izzive, ki jih imaš doma, ostanejo s teboj, ne glede na čas in prostor. Ampak začneš se naslanjati nase, in ko se nasloniš nase, se nasloniš na ves svet. Potem ni boga, ki ti bo vzel tvoje načrte, želje, cilje … predvsem spoštovanje do vsega.

Ko ste dejali, da ste bili jezni: na koga ste bili najbolj jezni?
Jaz sem vedno jezna nase. To imam že od nekdaj v sebi. Lahko govorim drugim, kaj naj popravijo, ampak se dobro zavedam, da sem od svojega 14. leta odvisna od sebe. Kolikor sem to zavednost krojila, pa je posledica discipline, ki sem jo imela ali ne.
Polagam na srce, če že imate otroke, najprej disciplinirajte sebe, ker ste vi varuhi otrok, da so lahko oni divji v varnem oklepu, ki je znanje, ki ga vi položite v njih, ne pa materialne stvari in prazne besede brez konkretnega dejanja. Govorim malo sarkastično, toda to je tema, ki bi jo morali vzeti resno.
Ne vem, zakaj imamo ljudje kar koli, če si ne vzamemo časa za to. Še več: sploh si ne vzamemo časa, da bi vedeli, zakaj si nekaj želimo. Vsi smo polni nekih želja, kar ne ločimo več organskosti od anorganskosti. Pod organskost pojmujem lastno osebnost, ki jo oblikuješ prek izkušenj, in zavedanje, kaj je v tebi, kaj si želiš, kakšni so tvoji darovi in šibkosti, sebe kot celoto: si vrt, in kar boš sadil vanj, bo tudi klilo iz tebe. Oblikovalo bo tvoje misli, kretnje, besede. Zato je pomembno, kaj damo na jezik, kateremu človeku dovolimo, da nam bo plodil misli in navade. Tudi družina: če ni dobra za vas - navsezadnje so to samo ljudje -, je treba reči: »Konec, škodiš mi, ampak jaz moram iti, ker verjamem v dobro in svet je dober.« Pustimo zdaj produkte ljudi, ki ne razumejo sebe najbolje, ne izkoristijo volje za samospoznanje in tako posledično postanejo škodoželjni. Toda to je le plod neznanja in to pojmujem pod anorgansko.

V sklopu zadnjih nastopov, ko vam je že zmanjkovalo glasu, koliko ste se takrat ozirali na kritike medijev?
Nikoli se nisem z njimi zares ubadala. Presenečena sem bila, da se ni več pisalo. Bolj sem se ukvarjala z občutkom krivde, da zaradi glasu puščam na cedilu ogromno ljudi. Stati na odru pred pričakujočim občinstvom in se zavedati, da je v tebi praznina, je bila takratna pozornost. Trajalo je kar nekaj časa in preteklo nekaj nastopov, vendar zaradi pogodb in občutka krivde ni bil korak storjen prej. Kaki loj, ha?! Da se takole znamo oviti v take občutke, ko ne vemo več o življenju. Ampak v življenju se vse vrne, tudi priložnost poravnati račune (smeh).
Moram pa reči, da sem pri medijih in ljudeh vedno doživela pozitiven odnos. Čutim lepo spoštovanje. Če je pa nekaj brez pomena, pa tudi jaz rečem, da je brez pomena. Druga mišljenja so druga mišljenja. Vsak človek je namreč material za sestavljanje zgodbe. Kako jo bo sestavljal, je njegova izbira, in predstavljaj si svet, kjer delimo osebnostne zgodbe v spoštovanju do lastnih stvaritev tako, da puščamo prostor in zmožnosti tudi drugim, drugačnim zgodbam ... Zveni mi rajsko, barvito in celostno.

Slišim, da znova pojete.
Ja, že eno leto. Zaradi vedno zanimivih senzibilnih raziskovanj se zdaj ukvarjam z glasovno identiteto, ki je seveda drugačna, ki smo je bili vsi vajeni (smeh). Se klimatiziram. Smo že tik pred zdajci, ampak vidim, da ni tako pomembno, kdaj izdam singel, ampak kdaj mi bo udobno v svoji koži. Moj glas je zelo spremenljiv - ker sem dvojček, se lahko hitro prilagajam različnim vplivom, zato zdaj bolj iščem identiteto, ki mi bo služila ne glede na mojo spremenljivost. Glas je ena izmed mojih najbolj delikatnih stvari.

Koliko ste pogrešali oz. pogrešate oder?
Nič.

Nič?
Ko sem nehala peti, sem rekla, da ne bom nikoli več pela. Ko je nekaj zelo hudo in ne znaš spremeniti, včasih preprosto prerežeš, nehaš razmišljati o tem in se posvetiš drugim stvarem. Začneš od začetka. Ampak bilo je hecno: kamor koli sem prišla, so me vsi spraševali, ali pojem. Čeprav so slišali moj glas, ki mi je 'padel dol' - o tem bi lahko napisala knjigo.
"Kako, če imam tak doneč zven," sem jim odgovarjala. Ampak vedno sem srečevala glasbenike, vedno se je naredil okoli mene krog, v katerem sem prej ali slej nekaj zapela, in to me je začelo malo 'prcati': kaj zdaj to pomeni?

Kdaj se je začelo ponovno zbliževanje s Tabuji?
Ko sem se vrnila v Slovenijo in šla na koncert Tabujev. Na odru sem videla Tino in sem zelo uživala. Morate razumeti, da sem se po odhodu povsem odcepila od Tabujev. A občutki so se začeli prebujati v 'fleših': ko sem videla Tabu, sem hotela biti na odru, tisti adrenalin, ko podoživiš to silovitost, ki smo jo imeli na odru ... In letos za novo leto sem prišla v Maribor. Tina mi je večkrat rekla, naj pridem na oder. In sem njih in sebe presenetila za novo leto ter "uletela". Varnostniki so me gledali z debelimi očmi. Jakno sem pomolila varnostniku, ki me je le osuplo gledal. Tina ni vedela, za kaj gre. V nekem trenutku sem se pojavila za njo in rekla: "Hi!" Maco se je samo 'režal'. Pa sem zapela tisto skladbo z njimi in bilo je noro. Tako mora priti. Mora priti z dušo ven. Zdaj je vedno več teh trenutkov. Morda bom potrebovala še nekaj časa, toda vem, da ko bom prišla na oder, bo spet magično.

Koliko časa sta bili s Tino prijateljici, preden se je zgodila menjava?
Zbliževati sva se začeli šele po mojem odhodu iz Slovenije, prijateljici pa sva zdaj (smeh).
Tina je prišla kot spremljevalna vokalistka, jaz pa sem takrat imela že kar nekaj soočenj s svojim glasom in se nisem posvečala novim ljudem v življenju.

Ko ste omenili vrnitev k petju: se vidite še kdaj na odru s Tabuji ali bo to povsem nova zgodba?
Mogoče tudi kdaj ... Vidim se v sodelovanju za kakšen projekt, morda pesem. Ker jih obožujem in se imamo zelo radi. Kot Tabu pa je šla zgodba povsem drugo pot. Drugačni smo, a kar smo ustvarili in doživeli, je brez primere. Pri Tabujih je enakopravnost: sklop petih ljudi. Zdaj se ne bi več toliko prilagajala. Jaz bi delila tisto, kar kreativno naredim, in to naredim najbolje, kakor lahko. To se mi zdi darilo sebi in tistim, ki podobno razmišljajo. Rada bi delila dobre stvari, opominjala ljudi, da je življenje magično, pravljično. Odvisno od nas, ali ga bomo videli tako ali ne. Vsak dan smo drugačni in vsak dan je odvisen od naših odločitev.

Ko vas tako poslušam, mi ne gre iz glave citat, ki ste ga izrekli v dokumentarnem filmu o Tabujih, ko so vas spraševali, kaj je bolje: seks ali dober 'špil'. "Halo, to se sploh ne da primerjati." Bi danes spremenili svoj odgovor?
Pravzaprav takrat še nisem poznala tako dobrega orgazma (smeh). Ko delaš nekaj ne z glavo, ta je svoj del že naredila, ampak ko se glava samo čudi in ne more verjeti, opazuje magijo ... zdaj temu rečem božanstvo.
Sem verna v smislu nadenergije, katere del smo in ki te ves čas napaja in te lahko ozdravi ali iz depresivnega spomni biti srečen, v sekundi. V to verjamem.
Nedolžni in naivni Tabuji smo res uživali v tej nadenergiji, ki je 'špricala' iz nas. Še zdaj, ko gledam skupine in se spomnim na nas, se mi zdi, da se to res lahko primerja z največjimi skupinami: ki so najbolj nore, ki ne zavirajo ljubezni in so zato popolne. Ko gledam današnje bende, so vsi polikani. Saj je 'fajn', samo ne 'špricne'. Ne se nadzirat, daj jim celega sebe: vso nepopolnost. Ker življenje je takšno in takrat je šele celovito. In zdi se mi, da smo mi Tabujevci res imeli. Zaljubljeni smo bili drug v drugega. Bilo je nekaj nad nami. Tako smo se imeli radi, da če morebiti nismo imeli dveh nastopov, ampak samo v petek, smo šli v soboto ven, ker smo morali biti skupaj. Ne da smo hoteli, morali smo. To je tisti pravi 'gušt' ljubezni, ko moraš biti skupaj, pa če si greš na živce ali ne. In to so ljudje čutili. Ko smo šli v Beograd igrat pred 10.000 ljudi, ki niso nič vedeli o nas, so nas najprej izžvižgali, ker so nas napovedali kot "tiste, ki smo jih premagali v nogometu".
Ko smo zaigrali tretji komad Dobro vilo, je bil celoten stadion v nekakšni ekstazi. Samo spogledali smo se. Kurjo kožo smo dobili vsi. To bi morali ljudje doživeti. To doživiš - ja, tudi v orgazmu -, ko se nehaš obremenjevati s tisoče drobnimi izgovori, zakaj se ne bi predal. Isto je s konzumiranjem hrane, pogledom z nekom. Trenutki, ko se dotikaš večnosti. Odvisni od tvoje sposobnosti: koliko zares verjameš.

Mislite, da se bojimo pokazati svojo nepopolnost?
Mislim, da je družba tako usmerjena. Saj ne dovolimo več nepopolnosti: vse je sfrizirano in sfotošopirano. Ta popolnost nekega detajla, da ga »sfriziraš« do maksimuma, je dobra za fotografijo, sliko, pesem, oblačilo, obrok ... in za trenutek. Celostno pa je človeško bitje preširoko, pregloboko, da bi lahko nadziralo svojo celostnost. Nismo še dovolj razviti in tako postajata planet in človek vedno bolj pusta, dolgočasna, brez zgodb in iskre. Kot da se bojimo naravnosti, neizbežnih sil, ki jih ob nesprejemanju lahko le obrnemo v jezo, razočaranje, žalost, obup. Življenje v resnici je preprosto, je nebogljeno dete, katerega potrebe čutiš, ne "naumiš". Um je, da išče pot zadovoljiti potrebo, ne pa da ustvarja vizijo življenja, njega oblike in pravila. In čeprav negiramo, sile življenja vedno bivajo.
Takšni so današnji pogosti prizori. Vrtovi so popolni, geometrijsko čisti, nobenega plevela, dolgočasni, brez duše. Plevel pa zna narediti tako neverjetno lepe cvetove. Tudi UMNOSTI/NEUMNOSTI imajo svoj čar, ampak ne ves čas. Malo globine, prosim (smeh), prepuščanja življenju, ki ima velikokrat za nas v srcu položen drugačen načrt. V tišini ga lahko slišimo. V opazovanju, da se znaš usesti sam s seboj in biti.

Ste sami? Osamljeni? Samski?
Sem samska, ampak ljubljena in tudi zaljubljena. Rada vidim nekoga. In če se dvigne zastava, da sem osamljena, vem, da sem samo pozabila nase in da je čas, da grem v naravo, se nadiham, osvežim, povaljam v travi, zravsam s kužki, slečem in zaplavam, na skrivaj gola, v potočku, se hihitam z metulji ter si dovolim biti popolna in polna življenja kot narava okoli mene … silovita ljubezen.

Zdaj ste že dve leti v Sloveniji. Kaj je bil odločilen trenutek, da ste si rekli: zdaj se bom pa ustalila tu?
Tega pri meni ni. Jaz sem se ustalila v svojem srcu. V svoji popolni nepopolnosti, in to je edino, za kar dam roko v ogenj. V življenju me zanima tisoč in ena stvar: sem zelo ognjena in vodena - živim ognjeno-vodeno življenje, ki ni zakoličeno. Voda teče in spolzi, hladi,vsak v njej vidi svojo zrcalnost, je brez oprijemljive identitete, oživlja. Ogenj preživeto spreminja v prah, daje temi svetlobo, greje, je neprehodna ograja okoli doma.

Kaj se zgodi, ko se človek ustali?
Se mi zdi, da ko se človek usidra, začne kopičiti. Posledica so vedno smeti, kar v nobenem pogledu ni v redu. Ne zanj ne za okolico. Bistveno zmanjša/preneha raziskovanje, čuti otopijo. Življenje pa se nikdar ne ustavi in naša rast traja do smrti. Ves čas ga je treba negovati - umsko, telesno, čutno in duhovno. Včasih bi kar oklofutala koga, kako zaslepljen lahko postane in tarna, se predaja uničevanju vsega lepega in čudovitega ... No, saj včasih to tudi naredim ... klofnem (smeh). In s tem ni nič narobe. Da se človek zbudi, včasih potrebuješ atomsko bombo.

Ob tovrstnem razmišljanju … Kaj je spodbudilo, recimo, rokerko v vas, da je zaživela v alternativnem življenjskem slogu? Kaj se je zgodilo z divjostjo, kakršne utelešenost ste bili pred leti?
Mislim, da gre to z roko v roki. Saj nisem bila toliko rokerka kot podivjana in je moja divjost lahko bila izražena: sem ji dovolila in še vedno ji dovolim. Ampak s tem, ko je glas šel, je tudi ta divjost malo šla na dopust. Oba sta šla na dopust. Zdaj sta oba prišla nazaj. Drugačna, ampak v svojem jedru enaka.
In zdaj lahko povem, da v sebi nosim globoko hvaležnost takratni izgubi glasu.
V vsem tistem ognju sem potrebovala eno palico, avtoriteto. Ampak ker v moje življenje človek ni nikoli posegel do točke, da bi ga spoštovala in poslušala, vzela njegove besede in nasvete za koristne, sem vedno zamahnila z roko. Dokler ni neka zdrava pamet rekla: "O. K., mala, če me boš poslušala, bova ta glas dali malo stran in se boš naučila disciplinirati samo sebe in te lepe pomembne stvari v življenju."
Šla sem na to pot, in ko sem pozneje potovala po pozabljenih delih sveta - Peru, Mehika, Brazilija … - med najrevnejše ljudi in tam tudi živela, sem videla, kako res nimajo ničesar razen širnega nasmeha in gostoljubnosti srca. Te banalnosti, ki jih mi tu živimo … Zakaj smo slabe volje? Imamo takšno izobilje vsega in še vedno so ljudje bolni - miselno bolni.
Tam sem res lahko doživela čisti kristal življenja: kaj človek je, ko je nebrušen, ko je divji, ko živi neposredno od Zemlje do ust, in videla ustroj sprememb na teh ljudeh, ko ob njihovo ranljivost pritiska "naš" način razmišljanja in pogojevanja življenja. Žalostna realnost, ki zapušča opustošenje.

Kako to, da ste se v zadnjem času usmerili v projekt Eko Piknik tj. dogodki s predavanji in delavnicami z masažami, akupunkturo, vegansko prehrano, jogo, likovnimi, glasbenimi, športnimi udejstvovanji …?
Tretji Eko družinski piknik, ki bo 25. 5. v Žalcu, je ime za dogodek iz ekovsebin. Usmerila sem se zato, ker je to moj način življenja in ker je to prav tako zame kot za okolico in za čas, ki sledi, in ni druge poti. To mi je v užitek in ponos.

Kako ljudem povedati, da se je treba več posvečati samemu sebi?
Saj ni treba nič povedati. Besede nimajo več pomena, edina resnica tiči v izkušnji. Tam ležijo vsi zakladi in resnica. Zato ne potrebuješ nobenega modreca, guruja, le voljo in vero v sebe kot potencialno popolno bitje. Če imate pet minut časa, si ga vzemite, da se naučite kaj koristnega, kar vam bo dalo samospoznavno izkušnjo. Poslužujte se tehnik sproščanja. Ko boste sproščeni, boste delali prave stvari. Saj nočem ljudem težiti, ampak še velikokrat izpade tako (smeh). Rada govorim, to je tudi del mojega poslanstva: ker tudi sebi težim in dovolim, da mi drugi težijo. Ampak to je teženje, ki obrodi sadove in bo naredilo vodo čisto za vse naše otroke, ki jih imamo radi. Za vse, kar damo v usta, ker če ne moreš v svoja usta brizgniti, ti ni treba tudi na stvari, ki se pozneje spremenijo v hrano in romajo kot gorivo v telo. Takšne stvari. Zdravo pamet.
Zdaj je v manjšini, ko se malo izoliramo ter bolj izbirčno zbiramo ljudi in družbo. Potem pa bo to rajski vrt, kamor boš samo prišel, nič ti ne bo nerodno, kdo bo tam, ker boš vedel, da bosta prijetnost in prijaznost način bivanja.

Kako gledate na današnjo družbo? Lahko rečemo, da se vam je potrošniška družba zamerila?
Zamerila ne, bolj se mi zdi neumna, da je tako pretirana in zunaj vseh okvirjev koristnega in dobrega. Razumem težnjo, da moramo deliti naše "izume" ... Je pa 99 odstotkov njih za v koš za smeti oz. je bolje, da se njihov balast ne bi javnosti vsilil v vsakdan, saj so na policah samo zaradi hitrega zaslužka, dolgoročno pa to škodljivo vpliva na kakovost življenja. Danes je kakovost sekundarna, vedemo se, kot da je original mogoče kopirati, in takšna ozkoglednost jemlje voljo, jemlje vse, kar je lepo, zato se je večinoma izogibam.
Denar: nimam nič proti denarju. Nasprotno, denar je odlična menjava. Kaj vse ti prinese, da lahko z njim kupiš. A zopet, zmernost. Pri vsem. Podobno pri partnerskih odnosih: ali je treba vse povedati? Ne, ni res. Tisti en odstotek naj bo "bla bla". Vse drugo naj bo čutenje. To je tisto orgazmično doživljanje znotraj svojih sten: gledati, čutiti. Ne pa iskati, napadati.

Vsi imamo svoje mišljenje in imamo pravico do njega. Vsi imamo pravico do svojih izbir, napak in dobrih stvari. Ampak zmerno. Zakaj? Da ne omejujemo drugih.
Ne kalupirajmo po svojih pogledih in razmišljanjih, ker so lahko za nekoga popolnoma nekoristni. Nihče ni drugemu enak. In to je čar, ne breme.
Prav je, da se vzdržuje sistem: to je super, ker imamo več možnosti razvijati tudi svoje lastne potenciale. Sistem je pravzaprav množica sodelovanja, nič več, nič manj. Znotraj obstajajo pravila, ki so zaradi cele množice sodelujočih koristna, torej širše dobra. Toda današnja doba je izrojena do te mere, da smo pozabili na sredino bivanja, v prioritetnih načrtih so ekstremi in zadovoljitev kratkovidnih želja posameznikov. Ali bolje, to se je že zgodilo, doživeli smo vrhunec, vračanje k sredini, spominu, kaj zares pomeni živeti, pa se dogaja zdaj. Kaj se v nas oglaša? Postani soodgovoren za življenje.

Kakšno je vaše pojmovanje rajskega vrta?
Kot vsi ga nosim v čutnosti. Ta čutnost ne pomeni biti šibak in dajati drugemu prednost. Pomeni sobivati v spoštovanju in zavedanju, da se učimo do smrti.
(smeh) Moje roke so malo utrujene, ker se še učim delati, ampak obožujem, ko zarinem v zemljo in me trnje opika. Svoj vrt sem začela ustvarjati iz ničle. Vse je bilo preraščeno z robidevjem – a nedotaknjena zemlja je prav tam spodaj. Nekaj robid sem spela v šope in jih pustila kot slapove med gredicami. Naj se divjina spleta z urejenostjo - sožitje.

V čem bi se še radi preizkusili?
Rada bi vozila 'jadrilico'; šla bi se potapljat na Filipine za en mesec; rada bi imela ogromno ozemlje, kjer bi bil naravni park, kjer bi bili vsi ljudje dobrodošli, a bi bilo vse po načelu, da smo si vsi enakovredni - rajski vrt, ki bi bil za vse; rada bi imela družino, rada bi imela vrhunski koncert - to pomeni, kot ga jaz vidim - pravljičen. Nekje zunaj. Vse bi rada delala. Mene vse zanima. Rada bi imela električni avtomobil. To so zdaj materialne stvari. Lahko ti pošljem celoten spisek.

Obstaja spisek?
Ja, do leta 2017 imam vse, kar bi se rada naučila: za duhovnost, fizičnost, ljubezen … Za vsa področja.

Koliko je že črtanih stvari na njem?
Nekaj jih je že. Veliko pa še ni. Spisek ostaja zaradi zlate sredine, zaradi zmernosti želja, ki se vsak dan zbude, da se ustvari prioritetni načrt, da slediš svojemu notranjemu času, ki je lahko ob interakciji z okolico včasih pozabljen ... sem pozabljiva (smeh). Kako ti je že ime? Hehehe ...