Nagrajenca Prešernovega sklada, ki še zdaleč ni le pesnik (nagrado je prejel za svojo četrto pesniško zbirko), ampak tudi prevajalec (podpisuje se pod veliko množico prevodov, med drugim celotnega Platonovega opusa) in teoretik (znan med drugim po svojem Razbitju ter zbirki esejev Tistim zunaj, za katero je prejel Rožančevo nagrado), smo malo pred podelitvijo nagrad povprašali o njegovem delu, načrtih in videnju aktualnega družbenopolitičnega položaja.

V vaši zadnji zbirki Primož Trubar zapušča Ljubljano, za katero ste tudi prejeli nagrado Prešernovega sklada, vaš Trubar pravi, da človek mora delati, obenem pa je tudi svoboden; da bi združili to dvoje, smo iznašli delo z besedami. Tudi vi ste delavec z besedami, neutruden prevajalec, filozof in pesnik. Kako prijazen je današnji čas do tega poklica?
Danes je tarnanje postalo že kar stereotip, zato moramo najprej priznati, da naš čas na razvitem Zahodu – in tudi v ne tako razviti Sloveniji - v primerjavi z nekdanjimi dobami omogoča precej večjemu številu ljudi, da preživljajo svoj čas v "delu z besedami"; mnogo več jih tudi lahko ceni to delo in v njem uživa. To je dobro. Seveda pa se je za to stanje potrebno bojevati. Nihče ne more namesto nas odločati o tem, kako hočemo živeti. Kot družba, ne le kot ceh, se moramo upreti vsakemu poskusu, funkcionalizirati družbo tako, da v njej ne bi bilo več časa in prostora za svobodno sfero "nekoristne" in "nedobičkonosne" ustvarjalnosti. Ne smemo pustiti nikomur, da bi nam kradel prosti čas, ki ga zanjo potrebujemo, toda potem moramo z njim delati previdno, odgovorno in kreativno, kot z največjo dobrino. V igri je temeljna kvaliteta naših življenj – vseh, ne le življenj kulturnikov.

Čeprav se kulturniški revolt spričo krčenja državnih sredstev za "družbene parazite" večini sodobnikov zdi kot boj interesne skupine za svoje privilegije (in nedvomno je tudi to), gre v globini za nekaj dosti pomembnejšega in usodnejšega. Danes se namreč v splošnem prepričanju zahodne družbe spreminja status besede, zaupanje ljudi v bistveno moč kulture in (neznanstvenega, filozofskega, religioznega) mišljenja. Paradoksna "trubarjevska" zdužitev dela in svobode je razumljena kot nekaj, kar je v osnovi odveč, kar lahko družba pogreša. Problem je v tem, da je to razumevanje lažno, da ne ustreza dejstvu, kako kot ljudje bivamo v svetu. Tu gre res za biti ali ne biti.

Vsaka družba namreč sloni v globini na določenih vrednotah. Te spet slonijo na določenem razumevanju resničnosti in njeni prvobitni simbolizaciji. Če v tej sferi pride do napake, zablode, zgrešene poti – potem gre vse narobe. To se nam dogaja zdaj, a ne vidimo, kje je problem, ampak bi radi kar zamižali in kot noji potisnili glavo v pesek.

Znanstveno pojmovanje stvarnosti in tehnološko obvladovanje sveta nam v tej sferi ne more pomagati, ker gre pri njej za območje našega primarnega življenjskega sveta in prvotnih danosti naših čutov in doživetij. Znanost iz tega sveta vedno izrašča kot nekaj drugotnega, kot koristna abstrakcija in osiromašitev. Pozivi k temu, naj znova uveljavimo etiko in vrednote, so prazni, ker etika ni projekt, ni si je mogoče izmisliti kot kakšne nove mode. Edine dejavnosti, ki sežejo v te temeljne globine in ki zato lahko edine celotni družbi pomagajo pri njenih temeljnih usmeritvah, so sfera umetnosti, filozofskega mišljenja in religiozne simbolizacije. Duhovni spoprijem z resničnostjo. Če se tega ne zavedamo, če se ne zavedamo, kako pomembno za naše celotno skupno življenje je poglobljeno, kreativno vzpostavljanje skupnega jezika, ki ga – z vsemi svojimi notranjimi antagonizmi - omogoča le območje široko razumljene kulture, potem živimo v usodni laži, ki nas ne vodi v družbo blaginje, ampak v novo barbarstvo (če tu že nismo, kakor bodo verjetno kmalu pokazali kakšni komentarji na najin pogovor, na katere zato napotujem kot na ilustracijo svoje teze).

Proti imperativu vedno novega se obračate k starim zapisom: Svetemu pismu, grškim in srednjeveškim filozofom, cerkvenim očetom. So ti povedali že vse – in se jih od tedaj naprej le še interpretira?
Da in ne. Stik s tradicijo je res absolutno bistven, saj smo brez nje povsem brez orientacije v svetu. V jedru pravega Izročila - različnih Izročil, da ne bo pomote - namreč ni zgolj človeška iznajdba, ampak Božji dar, razodetje oziroma mnogoterost razodetij, epifanij Absolutnega. Pozaba te podedovane Modrosti, ki so jo s svojimi življenji preizkusile in njen smisel uvidele številne predhodne generacije, je ključna za razkroj evropske družbe, ki smo mu danes priče na vseh področjih. Našo smer danes v veliki meri pač določajo nizkotne strasti: pohlep in optimizacija užitka. To nas peha v pogubo, nedvomno.
A vendar v globini nisem človek črke, ampak verjamem v primat osebe, življenja, izkušnje. Ker sem kristjan, se zame v evangelijih nedvomno izraža absolutna in nedosegljiva polnost Božjega razodetja v osebi Jezusa, v delih cerkvenih očetov njena merodajna razlaga; v spisih mistikov zapis izkušnje, ki jih večina izmed nas nikoli v tem življenju ne more doseči v polnosti, a nam kažejo pravo smer kot močni svetilniki v mraku zgodovine. Vendar tako kot moj Trubar vidim, da nam vse to ne pomaga dosti, če ne sežemo za črke in če sporočila teh besedil res ne živimo. Če se resnica ne utelesi tudi v nas, prav v naši generaciji, v posamezniku, je mrtva, nemočna. Kakor je zapisal mistik Angel Silezij: Če Kristus je v Betlehemu tisočkrat rojen / A v tebi ne / še ostajaš večno izgubljen.
Kako je videti zdajšnja družbenopolitična realnost za nekoga, ki je ravnokar dvignil pogled od, denimo, Heraklitovih fragmentov ali Platonovih dialogov?
Ambivalentna. Tragična, krhka, ničeva, a vedno znova tudi sposobna presevati lepoto in resnico. To je bila tudi za Heraklita in Platona. Predmet jeze in ljubezni hkrati. Včasih se vprašam, ali politiki kdaj pomislijo, da bodo živeli le še kratek čas in čez sto let ne bo nanje – tako kot ne na vse nas - pomislil nihče. Da je "človek sen sence", kot pravi veliki grški pesnik Pindar.
Delavci z besedami so danes sicer številni in zdi se, da papir/elektronski dokument nekako prenese vse. V nasprotju z vam ljubimi zgodovinskimi obdobji je danes skorajda že vsakdo pisatelj, merilo uspešnosti pa je pogosto uspešnost samopromocije. Vam današnja poplava pisane besede zbuja kaj tesnobe?
Mi. Ne toliko spričo pisateljic in piscev, ki zganjajo pretirano samopromocijo (pretirano zato, ker tu pač nihče ni povsem čist, ker je že vsako objavljanje na neki način samopromocija), saj ti pravzaprav kaznujejo sami sebe. Verjetno ni prav dober občutek, da si organiziraš – in morda dobivaš - priznanja kot izjemen ustvarjalec, a skoraj vsi vedo – in v globini tudi ti sam – da je tvoje delo le povprečno in da v resnici ne vznemirja nikogar (čeprav seveda samoprevara tudi tu dela čudeže). Vsekakor pa čutim tesnobo spričo preobilja dobrih in zanimivih knjig, ki izhajajo, a vem, da jih ne bom mogel prebrati.

Vendar ta tesnoba ni nepremagljiva. Ne potrebujemo odpora do novih tehnologij niti zaničljivega odnosa do tradicionalne kulture, ki se je razpasel med mladimi, vsekakor pa novo askezo spričo preobilja informacij, knjig, imen. Samo tako bo mogoče ohraniti notranji mir in spokojnost. To je že eden od problemov, v katerih se lahko le malo naučimo od prejšnjih generacij, ampak moramo kreativno črpati iz modrosti, ki nam je izročena, in najti nove odgovore, nove življenjske sloge.
V vaši že omenjeni zbirki spremljamo prvoosebnega pripovedovalca Trubarja, ki v premišljevanju preživlja zadnjo noč v Ljubljani pred odhodom v izgnanstvo. Kako, da vas je prav Trubarjeva osebnost tako nagovorila, da ste se spričo nje odločili za tovrstno "poetsko naseljevanje drugega v meni in mene v drugem"?
Prvič, Trubar je bil začetnik naše književnosti in zato simbolni lik literarnega ustvarjalca, drugič, bil je mož evangelijske vere, tretjič, bil je upornik proti svojemu času. To troje mi je omogočilo oscilacijo med njim in mano, med 16. stoletjem in sodobnostjo, oscilacijo, ki je postala prispodoba za pesniško vprašanje o smislu ustvarjanja in duhovni razmislek o smislu pričevanja.
Kaj je sicer tisto, kar vam je omogočilo premostiti razdaljo med vami in Trubarjem? Morda prepričanje o univerzalnosti nekaterih resnic, izkustev?
Brez neke izvorne bližine to premoščanje gotovo ni mogoče. Vsekakor s Trubarjem delim njegovo krščansko vero, ki osvetljuje vse življenje in ves svet z neko posebno lučjo, ki je ista v vseh časih. Po drugi strani sem tudi prepričan, da se ljudje od pamtiveka do danes niso v globini spremenili prav nič; doživljamo enako, ljubimo enako, imamo enake tesnobe in strahove. Govorimo seveda drugačne jezike, vendar so ti jeziki vedno prevedljivi.
Nič kaj dobrih besed ne najde vaš Trubar za slovenski narod, ki da je malikovalski, pohlepen, pritlehen, sovražen. Malo v šali: je to ogledalo tudi današnjim časom? Diagnostika sedanjosti (morda celo njena napoved) ali bolj osebna izpoved, zaznamovana z malodušjem ob odhodu?
Seveda gre tudi ali predvsem za diagnostiko sedanjosti - vendar se mi pri tem zdi odločilen dramaturški lok zbirke, ki je tudi lok vsega mojega ustvarjanja: iz mraka skozi mrak k svetlobi. Trubar ob vsem razočaranju nad senčno stranjo svojega ljudstva nad njim ne obupa, ampak na koncu uvidi smisel svojega početja. Upam, da bosta tudi moja bralka in moj bralec na koncu znala premagati malodušje.
Knjiga se konča z religiozno izkušnjo absolutne gotovosti Boga, ki zdaj zahteva nov napor: ne verovanje v Boga, temveč v minljivi svet in lastno dušo, ki jima grozi izginotje ob občutku spojenosti z večnim. Bi lahko rekli, da je vaša maksima ubesedovanje tovrstnih "času neprimernih" izkustev – kljub temu, da je to, kot pravite v Razbitju, "slab marketing"?
V naši marsikje agnostični in ateistični Evropi (ki je v svetu glede tega čudna anomalija), kjer se Bog pojavlja kvečjemu na robu kot možnost in privatna izbira na trgu duhovnosti, je seveda to ubesedovanje šokanten paradoks, nekaj "proti-kulturnega". A sam sem prepričan, da je usoda naše civilizacije skrita prav tu: če ne bomo odkrili, da - kot pravi ameriški mislec John Anthony McGuckin - "Bog ni vprašanje, s katerim bi se morali mučiti, ampak veselje, ki ga moramo slaviti", prvotna Gotovost in nespodbitni nedoumljivi Temelj, bomo propadli, vsi skupaj in vsak posebej. Družba, v kateri ni absolutne odgovornosti, ki je v globini lahko le odgovornost pred absolutno Skrivnostjo, družba, v kateri ni, kot bi rekli stari Hebrejci, »strahu Božjega«, je gnila. Ves današnji govor o "krizi vrednot" razkriva to bistveno globljo krizo. Le če bomo znali živeti v pravi konfiguraciji resničnosti, v pravi simbolni "geografiji" (ali v komplementarnih simbolizacijah) – in to nam daje edino razodetje, ker iz sebe nimamo moči, da bi se do tega dokopali – lahko živimo vrednote kot nekaj, kar ni naša fikcija, ampak nekaj, kar temelji v resničnosti. Vera, upanje in ljubezen slonijo na njej. Trubar je to dobro vedel.

Sprejemate imperativ družbene angažiranosti misleca oziroma ustvarjalca?
Sprejemam, vendar ga razlagam po svoje, s stališča krščanskega anarhizma. Angažmaji cenjenih pisateljskih kolegov v tem trenutku se mi zdijo žal precej naivni, čeprav spoštujem njihovo zavzetost. Poštena, dobra, inteligentna množica na eni strani in do obisti pokvarjeni, hudobni politiki na drugi? Hm, nisem prepričan, da je to tako preprosto, čeprav smo zadnje čase imeli res smolo z oblastjo, ki se pogosto vede prav pobalinsko. Ne verjamem v množico, v družbeno stihijo, v strasti ulice in preproste parole, ampak le v konkretne osebe, s katerimi imam izkušnje. Množica je laž, je rekel Kierkegaard. Nikoli si ne moremo preveč prizadevati za enakost pred zakonom in za spoštovanje zakonov – a to ni dovolj za prenovo družbe. Naj rečem politično nekorektno: samo prijateljsko povezani ljudje, ki delijo iste vrednote in se poznajo, samo "mreže" lahko prekvasijo družbo. Ključno vprašanje je, kakšni so ti ljudje in kakšne so njihove vrednote. Svoje – zdi se mi, da bolj kompleksno in zato bolj relevantno - stališče do tega problema sem predstavil v eseju o politiki v knjigi "Erotika, politika itn." Občutek imam, da ga ni prebralo prav dosti ljudi.
Kakšni so vaši načrti za naprej, kaj imate trenutno v delu?
Kot prevajalec se dokončno vračam k cerkvenim očetom, pripravljam prevod zbranih del izjemno pomembnega teoretika duhovnosti, ki je v grščini pisal v egipčanski puščavi, Evagrija Pontskega; v načrtu imam tudi prevod treh krščanskih pesnikov, Sinezija iz Kirene, Andreja Kretskega in Simeona Novega Teologa; pišem nadaljevanje, sklepno knjigo uvajanja v moj filozofski sistem, ki bo obravnavala sanje, živali, jezik in – nič; v delu imam dve pesniški zbirki, prva bo nekakšna zgodovina zahodne filozofije v verzih. Torej kar nekaj načrtov.