Ti dodatni kilometri vključujejo popolno skrb za partnerja, ki se v novi državi težko znajde že pri najbolj vsakdanjih opravilih: “Moral bo s teboj na upravno enoto urejat papirje, te spremljati po nakupih in ostalih vsakdanjih opravkih.” V tem času, pravi večina tistih, ki so se preizkusili v mednarodni ljubezni, se partnerja še bolj povežeta.

A ta povezanost predstavlja le zatišje pred viharjem, ko se dnevno borita s pragmatizmom ekonomije preživetja. Tujec je glede na domačine brez dvoma v precej slabšem položaju pri iskanju zaposlitve. V državah, ki se v času krize spopadajo z naraščajočo brezposelnostjo, pa to v praksi tako rekoč pomeni trajno izključenost s trga dela.

Ko upanje zamre
“Nekaj časa v obeh še tli upanje, kmalu pa se tudi v njun odnos naseli frustracija. Partnerja zaradi vedno novih zavrnitev pri iskanju službe preprosto ne vidita več luči na koncu tunela,” pripoveduje Max, ki se je v Slovenijo oziroma tedaj še Jugoslavijo preselil kot študent računalništva. V treh desetletjih pa je tako ali drugače sodeloval s številnimi migranti ter slišal njihove zgodbe, s podobnimi preprekami pa se je moral spopasti tudi sam. “Tudi mojo ženo je, ko sem po petnajstih letih izgubil službo, postalo strah, kaj bo z najino prihodnostjo. Za nekatere pare tovrstna frustracija predstavlja preveliko oviro.”

Eno izmed tovrstnih “luči na koncu tunela” osmerici skoraj izključno ljubezenskih priseljencev v Sloveniji trenutno predstavlja projekt z imenom Skuhna, za katerim se skriva ideja o odprtju restavracije, v kateri bodo ljudje iz držav “svetovnega juga” pripravljali raznovrstne jedi, navdihnjene s kuhinjo njihovih držav. “Vsakdo zna doma pripraviti kakšno jed, ampak hrana je tudi del kulture kraja, od koder posameznik izvira. Hrana je res nekaj posebnega,” odgovarja Max, ki skupaj s sodelavci vodi omenjeni projekt, na vprašanje, zakaj so se pri razvoju kariernih možnosti migrantov odločili prav za gostinstvo.

Iskanje univerzalne veščine
A četudi se z gostinstvom v preteklosti niso poklicno ukvarjali, se je večina z vihtenjem kuhalnice kdaj pa kdaj že srečala, a kljub temu je pred septembrskim odprtjem gostilne na Trubarjevi ulici v Ljubljani osmerico mož v vročih poletnih dneh čakalo učenje veščin kuhanja in priprave hrane, ob zaključku katerega so si prislužili uraden naziv pomočnik kuharja.

Za večino je samo potrdilo o usposobljenosti dovoljšnja motivacija za sodelovanje, saj bo Skuhna ob svojem odprtju redno zaposlila le dva, z ostalimi pa bodo sodelovali priložnostno. “Mogoče bo z dodatnim potrdilom do neke mere lažje najti službo,” mi med opazovanjem njihovega urjenja pripoveduje Manuel, ki prihaja iz Mehike. V življenju je prepotoval že vse celine, naposled pa se je zaradi ljubezni, ki je prerasla v družino, ustalil v Sloveniji.

Očka s študentsko napotnico
Manuel trenutno opravlja tudi doktorski študij iz filozofije, a se zaveda, da z njim ne bo postal bolj konkurenčen na trgu dela. “Sicer pa tudi priprava hrane ni napačna karierna izbira,” pove z mirnim in nekako sprijaznjenim glasom. Čeprav Manuel ni načrtoval gostinstva kot poklicne poti, se je v Sloveniji po priložnostnih prevajalskih projektih za nekaj mesecev že preizkusil v gostinstvu, ko je bil zaposlen v eni izmed verižnih restavracij s hitro prehrano.

Podobno kot pri Manuelu so tudi pri ostalih možeh frustrirajoči občutki, ki jih s seboj prinaša posedanje doma in neskončno pošiljanje prošenj, na katere praviloma ni odgovora, tako močni, da so odkrili voljo do dela v gostinstvu. “Leto in pol že pošiljam prošnje v prazno, ko pa končno pridem na razgovor, me vprašajo, ali lahko dobim študentsko napotnico. Star sem 33 let in imam otroka ... Zakaj za božjo voljo bi imel napotnico?” svoje razočaranje nad iskanjem zaposlitve pri nas opisuje Kenijec Stephen, ki je pred začetkom urjenja za delo v Skuhni med pošiljanjem prošenj nekajkrat opravljal priložnostna fizična dela.

"Nisem vedel, da je tukaj tako"
Pred poldrugim letom pa je ljubezen iz Peruja v Slovenijo pripeljala tudi Joseja. “V Limi sem bil grafični oblikovalec in imel svoje podjetje. Nato sem spoznal svojo ženo, zaprl podjetje in prišel sem,” mi v presenetljivo dobri slovenščini s pridihom nostalgije opisuje svojo pot. Na vprašanje, zakaj je zapustil takšno izhodišče in prišel ravno v Slovenijo, preprosto odgovori: “Nisem vedel, da je tukaj tako.”

Stephen je med čakanjem na priložnost za delo svoji ženi predlagal, da bi lahko denimo afriškim turistom ponujal oglede po Ljubljani, ki jo je že dodobra spoznal, pa ga je opozorila, naj tega raje ne počne, saj nima licence. “Ne želim izkoriščati ljudi, ampak si preprosto želim nekaj početi, in to karkoli, ne glede na prihodek. Ne morem cele dneve posedati doma.”

A četudi Stephen sodi med tiste, ki si svoje karierne poti še niso utirali v gostinstvu (v Keniji se je namreč ukvarjal z vodnimi športi), pa je bilo iz njegovega navdušenja in obenem resnosti na obrazu med pripravo svoje specialitete, chapati (tortiljam podobno popečeno testo) s fižolom, jasno razvidno, da je priprava hrane vendarle nekaj posebnega. Navdušenje ni bilo nič manjše niti pri drugih, ki so ob koncu uvajanja svojega mentorja poskušali navdušiti s polno obloženo mizo specialitet iz mnogoterih držav.

Navdušenje ali izhod v sili?
Večini je praktični del usposabljanja precej bolj ugajal od teoretskega, ki so ga opravljali teden prej. Ta je med drugim vključeval tudi vso birokratsko navlako, s katero se bodo morali ukvarjati kot gostinci. Manj uspešen pa je bil njihov mentor, poklicni učitelj gostinstva, pri navduševanju osmerice za pripravo dekoracij, nekateri izmed njih pa so mu negodovali nad nedostopnostjo nekaterih sestavin v Sloveniji. Indijec Raj prav zaradi tega redno uvaža mešanice začimb iz Indije, ki jih je prinesel s seboj tudi na delavnico urjenja.

Vendar se kljub specialitetam, ki so večino mimoidočih sicer navdušile, izurjenemu očesu mentorja ni izmuznilo, da nekaterim Skuhna v prvi vrsti predstavlja izhod v sili. Ko ga vprašam, ali bi katerega od svojih novih učencev zaposlil pri sebi, najprej ne dobim odgovora, na prigovarjanje pa mi vendarle pove, da se pri približno polovici vendarle opazi manj volje do poklicne priprave hrane. Je pa mimo tega spoznanja priznal, da se je od svojih učencev tudi sam kaj novega naučil.

Ko Slovenec postane tujec
Da je delo v gostinstvu res “nekaj posebnega”, potrjuje tudi izkušnja Slovenke Mojce, ki sem jo spoznal prav v času druženja s priseljenci iz Skuhne. Mojco je ljubezen leta 2008 odpeljala v Španijo, kjer je po več letih iskanja službe na koncu pristala v gostilni, preden so jo težko uresničljivi izzivi, s katerimi se tujci spopadajo, pripravili do dokončne vrnitve domov.

“Na začetku se nisem obremenjevala z vprašanji o prihodnosti in vsem ostalem, kar bi naju s fantom lahko doletelo,” svojo zgodbo pripoveduje Mojca, toda že v prvem letu življenja v Španiji je prišla do spoznanja, da je človek “v drugi državi tujec in bo vedno ostal tujec, tako v pozitivnem kot tudi v negativnem smislu. To v praksi pomeni, da boš sicer pri sogovornikih spodbudil neko zanimanje, nemara tudi navdušenje in to zgolj zato, ker prihajaš od drugod, hkrati pa se zaradi tega vselej zavedaš svoje drugačnosti, zaradi katere sem sama imela občutek, da ne bom nikoli postala popolnoma samostojna.”

Mojca ob selitvi v Španijo seveda ni vedela, kako se bo socialno-ekonomska podoba države bistveno spremenila, kar ji je še bolj otežilo vzpostavljanje karierne poti v novi državi. “Napisala sem več sto prošenj, ampak v danih okoliščinah tudi nisem pričakovala preveč. Eden izmed delodajalcev mi je dejal, da ko prejme več sto prošenj, bo najprej zavrgel tisto, pri kateri ne zna izgovoriti imena.”

Brez stanovanja zaradi barve kože
Iskanje novih kariernih možnosti, včasih povsem izven svoje izobrazbe in obstoječih izkušenj, v času ekonomske krize seveda ni rezervirano izključno za tujce, ki si izključenost s trga dela delijo še s številnimi drugimi skupinami ljudi. Je pa pri tujcu to le še eden v celi vrsti dejavnikov, ki izpostavljajo njegovo drugačnost.

Nedavna raziskava inšitituta Ekvilib, pri kateri je sodeloval tudi Max, je nazorno pokazala, da imajo tujci omejen dostop tudi do najemniških stanovanj. Pri sami raziskavi so se poskušali pari prek nepremičninskih agencij dogovoriti za ogled ponujenega stanovanja. V tretjini teh primerov so par, ki ni znal dobro slovensko ali pa je z drugimi indici kazal na svojo “tujost”, odslovili takoj na začetku in se že v naslednjih petih minutah za ogled dogovorili s slovenskim parom.

Rezultat 30-odstotne zavrnitve tujcev se je pokazal le v primeru agencij, v inšitutu Ekvilib pa so prepričani, da bi bil ta z vidika tujcev še slabši, če bi vključili tudi najemodajalce zasebnike. O tem je prepričan tudi Max, ki se je z izključevanjem zaradi barve polti že srečal pred leti. “Ko sva z ženo iskala stanovanje in sva se dogovorila za ogled, ga je neka gospa preklicala takoj, ko me je zagledala. Potem sem jo vprašal, ali je ogled preklicala zaradi moje polti, pa mi je pokimala.”

Izogibanje tujcem
Max se je potem napotil na policijo, saj je bilo po njegovem mnenju dejanje rasistično. “Sicer nisem želel povzročati preglavic, zanimalo me je le, kaj lahko v takšnih situacijah naredim, pa so mi odgovorili so mi, naj na zadevo pozabim.” Po Maxovem mnenju je prav ignoranca institucij najbolj pereč problem tovrstnega izključevanja.

Osmerica bodočih kuharjev sicer ne uporablja izraza rasizem, ko jih povprašam o izključevanju na podlagi videza, a obenem so se vsi že srečali s tovrstnim izključevanjem, ki ga najpogosteje označijo kot zadržanost. “To v praksi pomeni, da se bo nekdo na avtobusu raje usedel zraven Slovenca kot zraven tebe. Šele če bo sedež zraven tebe edini prost, se bo nanj usedel, a se presedel, brž ko se bo sprostil drugje,” pa o distanci mimoidočih razlaga Maročan Hasan, ki je sicer razmeroma svetle polti, a vendarle dovolj “temen”, da sproža distanco.

Na barvo kože pozorni tudi varnostniki
Ko se o tej konkretni temi pogovarjam z Manuelom, tudi on odmaknjenost do tujcev zaradi polti izpostavi kot problem. “Zame je lažje, ker sem svetle polti in ne izgledam kot tujec. Imam pa temnopoltega prijatelja, ki ima s tem več težav. Kadar gremo zvečer ven in on zapleše s kakšnim dekletom, se vedno najde kak pijanec, ki bo naglas spraševal, zakaj tak človek napada 'naše' ženske.”

Max pa opozarja tudi, da so na ljudi temnejše polti bolj pozorni varnostniki v večini veleblagovnic. Ob tem pa davek na distanco dnevno plačuje tudi partner priseljenca, četudi gre za domačina oziroma domačinko. Max pove, da se je s tem že večkrat srečala tudi njegova soproga: “Ko se sprehaja z najinimi otroki, ki so temnejše polti, mora vsakodnevno odgovarjati na vprašanja, ali sta otroka posvojena, ali znata slovensko in podobno.”

Zunanji izgled, predvsem plave oči in plavi lasje, so na ulicah Cadiza izdajali tudi Mojčino poreklo. “Ne moreš verjeti, koliko ljudi se je na ulici obračalo za mano zaradi barve las in oči. Pogosto so me spraševali, ali prihajam iz Skandinavije ali Rusije.”

Ni vseeno, ali si Maročan ali Kanadčan
Moji sogovorniki so prepričani, da je odnos domačinov precej odvisen od predsodkov, ki veljajo za države, iz katerih prihajajo. Hasan je prepričan, da bi se do njega drugače obnašali, če bi namesto iz Maroka prihajal iz Kanade. “Veliko ljudi ima predsodke do Maroka, kar sem med drugim spoznal, ko sem tam delal kot turistični vodič in opazoval Evropejce, kako so bili navdušeni nad tem, da okolica ne ustreza njihovim predstavam.”

Da vsak tujec nosi s seboj tudi “prtljago” svoje države, je prepričan tudi Raj, ki je v Slovenijo prišel iz Indije. “Tukaj veliko škode naredijo turistični vodniki, kot je denimo Lonely Planet, ki opozarjajo turiste, naj bodo pozorni na morebitne tatove. Potem pa srečajo v Indiji nekoga, ki govori njihov jezik, ter takoj pomislijo, da jih hoče okrasti in sploh ne razmišljajo o tem, da so pač srečali nekoga, ki je ponosen na to, da zna govoriti kakšen tuji jezik. Kot da se pa v predmestjih francoskih mest ne dogajajo tatvine, a v vodniku po Franciji tega pač ne boš prebral.”

Kje sploh je Slovenija?
Tudi Mojca se je v času svoje španske pustolovščine srečevala s predsodki, vendar šele potem, ko je sogovorniku skušala pojasniti, kje sploh je Slovenija. “Najprej sem za referenco uporabljala bivšo Jugoslavijo, pa so me vsi obravnavali, kot da sem se v Španijo preselila zaradi vojne.” Ko je svojo referenčno točko prestavila bolj h Karpatom, pa so se nadnjo zgrnili predsodki, ki v Španiji veljajo za sezonske delavce iz Romunije. Prav tiste, ki se z avtobusi ustavljajo tudi na slovenskih avtocestnih počivališčih, kjer jih varnostniki izmenično spuščajo v trgovino, da bi jih lažje nadzorovali in preprečili morebitne tatvine.

Od dobre plače do koščka brusilnega papirja
Poleg strokovnega uvajanja je udeležence projekta Skuhna čakala tudi precej manj privlačna naloga priprave prostorov na odprtje. Lokal, v katerem bo obratovala restavracija, je namreč že dalj časa zaprt, zato so udeleženci projekta ob uvajanju imeli tudi “čistilne akcije.”

Tako nas je na eni izmed akcij Jaber, Palestinec, ki je prav tako našel ljubezen svojega življenja v Sloveniji, napotil na čiščenje fug med keramičnimi ploščicami v prostoru, kjer bo delovala kuhinja. Zanje nismo prejeli kemičnih čistil ali celo parnega čistilnega stroja, kot sva zaman upala s Stephenom, temveč košček brusilnega papirja, s katerim se je vsak lotil porumenelega zidu.

Ko sva tako vsak s svojim koščkom brusilnega papirja v roki s Hasanom drgnila del zidu, sem ga vprašal, ali v takšnih situacijah kdaj pogreša svoj dom. “Uh, včasih pa res. Veš, da sem tam kot turistični vodič lahko zaslužil tudi več tisoč evrov na mesec, zlasti, če sem se dogovoril za provizijo s tamkajšnjimi prodajalci ali pa imel v skupini kakšne premožne Ruse.” A denar ni vse, nadaljuje Hasan. “Naenkrat sem se zavedel, da ne počnem nič drugega, kot da ponočnjujem s turisti in kadim hašiš. Nisem več mlad in tega ne morem več početi, zato sem si želel spremembe.”

Boljši pogoji za otroke
Sprememb v življenjskem slogu si je v določenem trenutku zaželel tudi Raj: “V Indiji sem imel svoj hotel, najel pa sem tudi posest, na kateri smo uredili turistično naselje. Toda posel te lahko zavede, tako da si vedno želiš še več. Sčasoma sem tako prišel v stik z nevarnimi ljudmi. Če se ne bi odločil za življenjsko spremembo, ni izključeno, da ne bi zabredel v kakšne vprašljive posle.” K odločitvi za selitev pa so prispevale tudi razmere v Indiji, saj sta skupaj z ženo prepričana, da bo njun otrok imel boljše možnosti za izobrazbo in kariero v Sloveniji.

Razmere v domovini so k selitvi privedle tudi Egipčana Mohameda, ki je s svojo ženo Slovenko devet let živel v Egiptu, preden so se razmere v državi tako zaostrile, da sta se oba odločila za selitev. Prav zaradi tega je Mohamed, kljub temu da v Sloveniji dela še ni našel, vendarle navdušen nad tem, da imata tukaj mirno življenje.

Medkulturna ljubezen
Mednarodna ljubezen se mora soočiti tudi z medkulturnimi razlikami, ki za moje sogovornike niso nepremostljive. Tako Mohamed kot tudi Hasan sta pohvalila svoji soprogi glede tega, da ju podpirata pri njunih običajih, zlasti med postenjem v času ramazana. "Žena me pri postu vselej podpira in sodeluje z mano, četudi ni muslimanka. Sam pa je k temu nikoli nisem silil ali nagovarjal. Sicer vem, da nekateri Muslimani želijo, da to vero sprejme tudi njihov partner, toda po mojem moraš vero sprejeti zaradi ljubezni do boga, ne pa do partnerja," mi pripoveduje Mohamed.

Po drugi strani pa Mojca poudarja, da so bile prav medkulturne razlike za njeno razmerje na koncu usodne. “V Španiji je izrazit patriarhat. Tam so ženske navajene, da možje večinoma skrbijo zanje. Nekatere sploh ne zmorejo brez moža z avtomobilom v trgovino. Moja težava ni bila v tem, da sem zaradi krize težko zaposljiva. Bala sem se, da tam ne bom nikoli mogla postati samostojna. Zadnji dve leti sem delala v kavarni, ki sta jo imela tast in tašča, kar je meni predstavljalo obliko odvisnosti.”

Ekonomska odvisnost, konflikti in načeta samopodoba
Ekonomska odvisnost in izključenost s trga dela ter tudi iz drugih sfer vsakdanjega življenja so Mojci pošteno načele samopodobo. "Ko sem se pogovarjala z nekdanjimi kolegi s fakultete, so vsi že delali na višjih položajih s področja ekonomije, sama pa v Španiji nisem mogla priti do ekonomske samostojnosti."

Še večjo težavo pa po besedah mojih sogovornikov predstavlja situacija, ko sta oba partnerja prisiljena na trajno bivanje v "hotelu mama," kjer zaradi tega pogosteje prihaja do konfliktov. Da je razdalja med starši in njihovimi otroki priporočljiva, tudi če ekonomska odvisnost ni prisotna, je prepričan tudi Rajev tast, ki mi na obisku ob kozarčku domače malvazije razloži, da so prav zato svojo stanovanjsko hišo pregradili in naredili “dvojčka”. Raj pa me ob tem opomni tudi na resnost tovrstnih konfliktov. “Če želiš videti realnost takega sobivanja, pridi kdaj na naše tečaje slovenščine. Zadnjič je punca, ki se je v Slovenijo preselila iz Španije, sredi ure planila v jok, da ne zdrži več življenja s taščo.” Njena zgodba je vzbudila pri meni zanimanje, zato sem ga prosil, naj mi jo predstavi, vendar je bilo že prepozno, saj se je že vrnila v Španijo.

Luka Lukič, foto: Matej Pušnik