"Jaz imam za sabo več kot 15 let spolnega nasilja, začelo se je pri slabih treh letih z dedkom, v ožji družini me je zlorabljal oče, v širši bratranec, stric." Tako pretresljivo izpoved začne štiridesetletna ženska, ki je o grozljivih spolnih zlorabah prvič javno spregovorila. Živela je v navidezno urejeni družini, pravi, v resnici pa je bil doma in v širšem okolju prisoten alkoholizem.

Kot pritrdi tudi psihologinja in psihoterapevtka Jana Rijavec, se dogaja, da eno osebo spolno zlorablja več storilcev v daljšem časovnem obdobju. Storilci namreč prepoznajo žrtvino plahost, nizko stopnjo samozavesti in nezmožnost postavljanja meja. "V disfunkcionalnih družinah je to že tradicija," še dodaja. Za žrtev je bilo najhuje, ko je bila stara devet let: "Mene so zlomili, mene so v klet zaprli, v bistvu sploh takrat, ko mama in oče nista živela skupaj, mama je bila precej bolna, odstotna in so sosedje lahko z mano delali, kar so želeli."

V otroštvu spolno zlorabljali tudi njenega brata

O spolnih zlorabah v otroštvu je prvič spregovoril tudi njen danes šestintridesetletni brat. Zlorabljali so ga nekje med četrtim in dvanajstim letom: "Storilcev je bilo več, daljni sorodniki, verjetno me je tudi en stric, ampak nimam niti enega spomina na to, na samo dejanje." Spomni se samo nekaj utrinkov, ki so se začeli odstirati šele pred pol leta. Enega tovrstnih spominov je sprožil pogovor s prav tako zlorabljeno sestro: "Bila sva pod kopico sena, zunaj je sijalo sonce, bilo naju je strah in groza, da bi šla ven, dejansko sem se takrat tudi jaz zavedal, da sem bil spolno zlorabljen."

Do tega zaključka so ga pripeljali tudi odnosi, ki so jih storilci gojili do njega po obdobju zlorab. Žrtve velikokrat te krute dogodke potlačijo, spomini nanje pa se vrnejo šele, ko žrtve postanejo dovolj močne, da se lahko s tem soočijo, poudarja psihoterapevtka. Tako je bilo tudi pri naši sogovornici, spomini so postopno začeli prihajati na dan šele pred tremi leti: "Jaz se nisem spomnila ničesar, v končni fazi sem bila tudi zdresirana tako, ker ni obstajalo, jaz nisem obstajala. Spomini so me prvič začeli preplavljati, ko sem imela manjši operativni poseg."

Novinarka Maja Megla svojo težko izkušnjo prelila v knjigo

V otroštvu je bila spolno zlorabljena tudi novinarka in publicistka Maja Megla, ki je o tej problematiki napisala knjigo, da bi ozavestila javnost o perečih problemih spolnih zlorab v družinah. Od četrtega leta dalje jo je spolno zlorabljal babičin mož: "V hecu se je nekako odvijalo to, da se je babica premaknila v drugo sobo in da sem spala ob tem moškem, silil me je v dotike. Kup pornografskih revij, višji od pol metra, je bil ob kavču, spomnim se tistega prvega stika in šoka, ki sem ga doživela ob tistem kupu mesa."

Ko se svojci obrnejo stran

Sogovorniki opore svojcev niso dobili, ti so se ozirali stran, nihče namreč ni reagiral na znake, da je nekaj hudo narobe. Psihoterapevtka neodzivnost mater tako pojasnjuje: "Obrambni mehanizem zanikanja je zelo močen, predstavljajmo si, da je mama izredno emocionalno in finančno večplastno odvisna od partnerja, podzavestni impulz zanikanja bo veliko močnejši, saj, če verjamem otroku, potem moram nekaj narediti." Žrtve zlorabe na različne načine občutijo še danes, ne znajo se postaviti zase, nikomur ne pustijo blizu, nekateri so razmišljali celo o samomoru. Psihoterapevtka pravi: "Včasih so govorili, da tisti, ki je zlorabljen, bo tudi zlorabljal, ampak pri vseh vzorcih vedenja mi lahko ponavljamo zgodbo staršev ali pa gremo v nasprotje, in gredo v drugo skrajnost, nikogar ne spustijo blizu, ker se ščitijo." Naša sogovornica, ki je bila spolno zlorabljena, pravi, da je bil eden od njenih storilcev zagotovo tudi sam zlorabljen: "Bratranca je najbolj zlorabljal njegov dedek, tudi pred mojimi očmi, tudi mene je, ampak za šolo, mislim, da je njega ustrezno pripravil."

Lani manj prijav kaznivih dejanj, v resnici pa je bilo zlorab več

Za spolni napad na otroka, storilci so pretežno moški, v nekaterih primerih pa tudi ženske, je zagrožena kazen zapora do 15 let. Sicer pa so lani, kot pove kriminalist Robert Tekavec, zaznali manj tovrstnih kaznivih dejanj, kar pa ne pomeni, da je bilo tudi v resnici manj zlorab: "Zlorabe so se zagotovo povečevale. Letos smo do 31. maja obravnavali 40 tovrstnih primerov, statistično pa seveda v lanskem letu veliko manj kot v letu 2019, kar pomeni, da je zdaj več možnosti za prijavo, šole so se odprle in lahko takšno zlorabo zaznajo in tudi prijavijo." Število oseb, ki so potrebovale pomoč, je naraslo tudi na Združenju za MOČ, pove Tjaša Hrženjak: "Pri nas se je povečalo število mladostnikov v primerjavi s prejšnjim letom v bistvu dvakrat."

Kako pa prepoznamo, da je otrok žrtev spolne zlorabe? Strokovnjaki poudarjajo, da lahko pride pri otroku do sprememb v obnašanju, lahko se pojavi jokavost, padec učnega uspeha, ponovno začne močiti posteljo, sesati prst, pojavijo se lahko agresivno vedenje, samopoškodovanje, pri mladostnikih motnje hranjenja. Zato je treba o tem spregovoriti in čim več govoriti, se strinjajo vsi sogovorniki, ter čim prej poiskati strokovno pomoč. "Obrnejo se lahko na nevladne organizacije, kot je naša, na CSD, na policijo, pri svojem zdravniku, tudi v šoli, na svetovalno delavko ali učiteljico," poudari Tjaša Hrženjak iz Združenja za MOČ in opozarja, da bi bilo treba strokovno pomoč okrepiti, primanjkuje namreč tako psihologov kot kliničnih psihologov in psihoterapevtov, saj je nedopustno, da osebe, ki so doživele spolno zlorabo, na pomoč čakajo dolgo, morale bi jo dobiti takoj.