Kot je 12. maja ob razglasitvi nacionalnega dne navedla vlada, je komunistično nasilje na ozemlju Slovenije od poletja 1941 do januarja 1946 terjalo na deset tisoče nasilnih smrti civilnistov in vojnih ujetnikov, v desetletjih komunistične vladavine z vsemi oblikami kršenja človekovih pravic in svoboščin pa je prizadelo še več sto tisoč prebivalcev Slovenije. Za nacionalni dan so izbrali datum, ko so leta 1942 partizani 1. čete Šercerjevega bataljona v soteski Iške umorili 49 ljudi romske in štiri slovenske narodnosti, med žrtvami pa je bilo tudi 24 otrok.

Ob tem je vlada poudarila, da je to prvi v vrsti mnogo množičnih vojnih zločinov komunističnega partizanskega gibanja nad večjimi skupinami slovenskih civilistov in pozneje tudi vojnih ujetnikov. Dodala je, da so ti zločini dosegli vrh po koncu vojne spomladi 1945, ko je bilo v nekaj tednih umorjenih več kot 15.000 ljudi oz. odstotek slovenskega prebivalstva. Poleg tega je bilo v tem času umorjenih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov drugih narodnosti.

Slovenija je nekaterim svojcem umorjenih izplačala simbolne odškodnine in jih rehabilitirala, raziskanih in urejenih je dobršen del prikritih morišč in grobišč, slovenske žrtve pa so večinoma poimensko popisane. Še vedno pa ni splošno uveljavljena pravica do groba in spomina za vse smrtne žrtve druge svetovne vojne in komunističnega terorja po njej, opozarja vlada.

Razglasitev 17. maja za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja je sprožila različne odzive. Predsednik Gibanja Svoboda Robert Golob je v odzivu zapisal, da bomo očitno morali imeti "9. maj, dan zmage, bolj pogosto, da se bomo spominjali, kaj je resnica". V stranki Levica menijo, da poskušajo stranke desnice s to potezo zaplesti prebivalce v večne kulturne boje in v večne prepire o letih 1945 in 1991, ker s tem zakrivajo, da nimajo nikakršnega interesa reševati dejanskih težav današnjega dne.

Zgodovinar in nosilec katedre za sodobno zgodovino na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete Božo Repe pa meni, da pri vladni odločitvi ne gre za iskreno spominjanje na kakršne koli dogodke v povezavi z vojnimi poboji. Repe odhajajoči vladi očita ideološko borbo s preteklostjo, ki da je v resnici poskus preusmeritve pozornosti od dogajanja v Sloveniji.

Pri tem je potegnil vzporednico z državno proslavo pred dnevom upora proti okupatorju, pri kateri je vlada z izbiro Male gore nad Ribnico po njegovem mnenju skušala "zamenjati Osvobodilno fronto". Repe tudi meni, da bo s tem dejanjem vlade še manj upanja oz. bo še težje doseči soglasje glede naše preteklosti.