Tako bi lahko na kratko povzeli pogovor s sekretarjem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjažem Juhartom, ki ga je MMC pripravil ob mednarodnem dnevu gluhih. Da življenje v svetu tišine ni rožnato, si ni težko predstavljati, najhuje pa je po Juhartovih besedah na področju sporazumevanja, na katerem so gluhi še vedno vsakodnevno stigmatizirani.

Nekateri državni uradniki bolj gluhi od gluhih
Kako? »Kako naj se gluha oseba počuti v čakalnici, polni ljudi, ko ne ve, kdaj bo na vrsti? Kako naj se gluha mamica počuti, ko se ji ponoči zbudi otrok z vročino? Koga naj pokliče? Kako naj se sporazumeva? Kako naj se gluha oseba na upravni enoti dogovori glede novega potnega lista, ko je strašna gneča in običajno ni časa, da bi si referentka vzela čas in počasi pojasnila. Prvo, kar naredijo slišeči, je, da dvignejo glas in začno kričati. Kot da bi jih gluhi zato kaj bolje slišali. Glede na pravice gluhih ugotavljamo, da so nekateri državni uradniki bolj gluhi od samih gluhih,« psihološki vidik življenja v večni tišini popisuje sogovornik.

Na vprašanje, kako potemtakem poteka izobraževanje gluhih, odgovarja, da so jim v Sloveniji na voljo trije posebni šolski centri. Gluhi se sicer lahko vključijo tudi v redne oblike izobraževanja, vendar tam naletijo na ovire, ki se zdijo skorajda nepremostljive. Gluhi osnovnošolci, dijaki ali študenti bi namreč med poukom ali med predavanji nujno potrebovali tolmača z znanjem slovenskega znakovnega jezika (več o učenju tega jezika, njegovem uveljavljanju in skrbi zanj si lahko preberete v spodaj priloženem okvirčku), a financiranje takšnega pomočnika v Sloveniji še ni urejeno. Obenem bi potrebovali tudi zapisnikarja, a tudi ta pravica gluhim (še) ni priznana.

Gluhi študenti še brez pravice do tolmača in zapisnikarja
»Gluhi osebi so oči 'ušesa'. Če lahko slišeči študent gleda naokoli, piše zapiske ali spremlja predavatelja pred tablo, ob tem pa tudi posluša predavanja, gluha oseba tega ne more. Gluha oseba mora ves čas spremljati tolmača, če želi 'slišati-videti', kaj predavatelj govori. Takoj ko pogleda proti predavatelju ali proti tabli ali si celo poizkuša kaj zapisati, izgubi pogled na tolmača, ki je tisti čas vir informacij, tako pa se izgubi premnogo pomembnih informacij in rdeča nit predavanja,« pojasnjuje Juhart. Po njegovih besedah zato ni čudno, da ima 89 odstotkov gluhih v Sloveniji končano največ srednjo poklicno šolo.

Nič bolje se gluhim ne godi na področju zaposlovanja, saj jih »delodajalci neradi zaposlujejo«, ker se bojijo, »da bo preveč stroškov zaradi komunikacije«. Kot pravi sekretar zveze društev gluhih in naglušnih rezultati raziskav kažejo, da so gluhi, ko so enkrat zaposleni, marljivi in delavni, tako da so delodajalci z njimi zadovoljni, a na delovnih mestih kljub temu ne napredujejo in ostajajo pri slabše plačanih delih.

Gluhi še vedno brez invalidnin
Iz do sedaj zapisanega ni težko razbrati, da so gluhi na številnih področjih v Sloveniji še vedno neenakopravni. Juhart navaja, da jih najbolj boli, da jim ni priznana 100-odstotna telesna okvara kot drugim invalidom, tako da zaradi okvare sluha oz. položaja, v katerem se nahajajo, ne prejemajo nobene invalidnine, prav tako pa nimajo pravice do niti enega brezplačnega tehničnega pripomočka, ki bi jim olajšal življenje. Prav to sta tudi razliki med Slovenijo in nekaterimi, zlasti skandinavskimi deželami, ko gre za skrb za gluhe.

Gluhi zato od države med drugim pričakujejo, da bo spoštovala Konvencijo o pravicah invalidov, ki jo je ratificirala, in sprejela zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki bi jim prinesel denarne prejemke za invalidnost. Kaj vse še terjajo od Slovenije, si lahko preberete v spodnjem okvirčku.

A, kot razvidno, pot do cilja, to je, da bo življenje v svetu tišine vendarle lažje, je še dolga. Kljub temu upajmo, da bodo ovire uspešno premagane.