ukvarjajo z brezdomstvom, je namreč ključnega pomena tudi preventivna dejavnost, v Sloveniji pa manjka predvsem program, ki bi celovito pomagal pri vnovičnem vključevanju posameznikov v običajno življenje, opozarja Bojan Kuljanac iz društva Kralji ulice.

V Sloveniji je po ocenah ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti letos 2.760 brezdomcev, ocena pa temelji na programih, ki jih financira ministrstvo. A nevladne organizacije opozarjajo, da je številka precej večja: za lani kaže na 6.700. V zadnjem letu pa nevladne organizacije opažajo tudi vse več težav pri urejanju položaja starejših, ki imajo izkušnje z alkoholizmom, prepovedanimi drogami in duševnimi boleznimi, ter ostanejo brez vsega.

"Ti ljudje so zaradi svoje problematičnosti v preteklosti pogosto nezaželeni in dejansko nimajo kam," opozarja Kuljanac in dodaja, da imajo nekatere države zanje urejena bivališča, ki jim obenem nudijo tudi ustrezno zdravstveno oskrbo. "Dokler so bili domovi upokojencev manj napolnjeni, so sprejemali tudi te ljudi, če so izpolnjevali pogoje. Sedaj pa je z zasedenostjo domov ta možnost zanje zaprta." Kuljanac opozarja tudi, da gre tu večinoma za ljudi, ki so bili vključeni bodisi v psihiatrično zdravljenje bodisi v zdravljenje odvisnosti, po zaključku pa so pristali na cesti brez možnosti nastanitve.

Vnovično vključevanje v običajno življenje ostaja največji izziv tudi za nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s področjem brezdomstva. "Poleg nastanitve moramo tudi takemu človeku ponuditi možnost dela za neki zaslužek in mu pomagati pri prvih korakih v običajno življenje," pove direktorica celjskega javnega zavoda Socio Suzi Kvas in dodaja, da je že samostojen odhod v trgovino za človeka, ki je živel kot brezdomni odvisnik, izjemnega pomena pri vnovičnem vključevanju v družbo. Težava pa je predvsem v tem, da so v Sloveniji sicer zagotovljeni določeni segmenti pomoči, kot je denimo nastanitev, ni pa programa, ki bi celovito skrbel za vnovično vključevanje v družbo.

Težavna vnovična vključitev v družbo
Sicer pa Kuljanac ob svetovnem dnevu brezdomstva opozarja, da je stereotipnih brezdomcev, ki živijo na prostem ob litru vina, zelo malo, saj ima večina njihovih uporabnikov urejeno neko začasno nastanitev, a tu gre za vprašljive nastanitve, ki ne zagotavljajo varnosti, saj jim vselej grozi, da bodo ostali tudi brez tega. K temu pa velja dodati tudi podatek statističnega urada, da je v letu 2016 nekaj manj kot četrtina slovenskih gospodinjstev živela v stanovanju, ki je bilo v zelo slabem stanju, kar pomeni vlažne stene, puščajočo streho, trhle okenske okvirje in podobno. Približno šest odstotkov gospodinjstev pa si ni moglo privoščiti primernega ogrevanja stanovanja.

Zlasti je vnovična vključitev v družbo težavna za nekdanje odvisnike, ki se po zdravljenju znajdejo pred številnimi težavami, saj se vračajo različni grehi iz preteklosti, ki običajno vključujejo tudi upnike. Običajno pa ti ljudje niti nimajo socialnega omrežja, h kateremu bi se lahko zatekli po pomoč v stiski. Vsaj v prestolnici pa so odvisniki pogosto na prostem, kjer se selijo po različnih lokacijah, odvisno od tega, koliko jih preganjajo najete varnostne službe, na voljo pa imajo le nekaj dnevnih centrov in zavetišče, ki pa lahko predstavlja le začasno rešitev.

Socialna pomoč ni previsoka. Plače so prenizke.
Kvasova sicer opozarja, da je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v zadnjem času pokazalo veliko posluha tudi za nevladne organizacije in njihove predloge za reševanje problematike brezdomstva. "Sedaj se moramo povezati tudi organizacije in pripraviti ustrezne programe," poudarja Kvasova. Pri problematiki brezdomstva je ključna tudi preventivna dejavnost.

V društvu Kralji ulice tako nadaljujejo svoj program preprečevanja deložacij, s katerim uporabnikom pomagajo, še preden se težave nakopičijo do te mere, da so stanovalci dejansko izseljeni. Če se težave začnejo reševati pravočasno, pa se to lahko prepreči in ne nazadnje tudi postavi nove temelje za nadaljevanje življenja brez prevelikih dolgov in tveganj, ki so z njimi povezana.

Težavo po mnenju naših sogovornikov pri vnovičnem vključevanju ljudi v družbo pa predstavlja tudi nesorazmerje med plačami in socialnimi transferji. "Če preračunaš vse olajšave in ugodnosti, ki so vezane na socialne transferje, kot je denimo brezplačen vrtec ali podobno, je zelo težko takega človeka pripraviti do tega, da bo delal za 400 ali 500 evrov na mesec," opozarja Kvasova in obenem dodaja, da težava nikakor ni v previsokih socialnih transferjih, temveč v "prenizkih plačah".