Gost v studiu TV Slovenija pri Marcelu Štefančiču je bil kandidat za naslednjega slovenskega evropskega komisarja, Tomaž Vesel. Spregovorila sta o kandidaturi, strankarski politiki in vojnem stanju, ki vlada po svetu.

Na shodu svobode so Aleksandra Merla predstavili kot kandidata številka ena na volitvah za Evropski parlament, vas pa kot kandidata številka ena za evropskega komisarja. Merlo je potem ugotovil, da ni več kandidat številka ena. Ali bi se to lahko zgodilo tudi vam?

Dvomim. Tukaj gre za popolnoma drugačno situacijo, te strankarske dinamike oblikovanja liste sicer res ne poznam niti v detajle niti približno. Tako da vam ne morem tega reči, ampak mislim, da je tukaj drugače.

Ali imate Golobovo zagotovilo, da vas bo podpiral do predstavitve v Evropskem parlamentu?

Ja, vsekakor. Midva se že dalj časa pogovarjava o tej kandidaturi, ne samo procesno, tudi vsebinsko. Njegova odločitev je bila, da se ta sporoči ob festivalu Gibanja Svoboda, ker je šlo vendarle za eno izjemno veliko strankarsko prireditev, kjer je bilo po mojih informacijah 1300 podpornikov. Mislim, da je bil odziv tam dober.

Prvaki te stranke pravijo, da ta stranka ni naklonjena tistim, ki hočejo biti prvi na kandidatni listi. Vi ste prvi na listi.

Glede na to, da ima lista samo enega kandidata, je težko biti drugi.

Vladna koalicija bo vašo kandidaturo verjetno podprla. Desnica na čelu z Janševim SDS-om jo lahko v Bruslju vseeno sabotira, tako kot je sabotirala, recimo, kandidaturo Alenke Bratušek.

Mislim, da me bo vladna koalicija podprla. Imam pogovore z obema drugima koalicijskima strankama, jutri in pojutrišnjem. Pričakujem podporo in da si bomo izmenjali stališča – kaj je tisto, kar so njihove prioritete, tudi pričakovanja Slovenije, ker bo tako lažje oblikovati tudi moja lastna pričakovanja glede delovanja v Evropski uniji.

Ali je vaša kandidatura nagrada? Kot predsednik Računskega sodišča ste bili do Janševe vlade zelo kritični. Vaše poročilo o nakupu zaščitnih mask zanjo ni bilo ravno ugodno, Golob pa je ob vaši predstavitvi rekel, da ste imeli pogum in dali glavo na tnalo.

Mislim, da so bili vsi predsedniki vlad, tudi pred gospodom Janšo, v katerih času sem bil predsednik Računskega sodišča ali pa namestnik, ki ima tudi pomembno vlogo, verjetno precej nezadovoljni z učinkom, ki ga je imelo Računsko sodišče v kakšnih, tudi še včasih težjih zadevah, od Teša do kakšnih drugih revizij. Tako da dvomim, da bi bila to nagrada. Meni je to bolj kot resnično velik izziv.

Ali se ne bojite, da bi SDS z rečmi, ki vam jih je očital že v preteklosti, udaril tudi, recimo, med zaslišanjem v Evropskem parlamentu?

Računam na to, da je slovenska politika tudi na podlagi te izkušnje, ki jo je imela Slovenija 2014 in 2019 na evropskih volitvah, pri oblikovanju take liste smo se od tega nekaj naučili. Po mojem mnenju zdaj vendarle šteje neka razumna enotnost. Razumem, da so seveda drugačna stališča, ampak kot sem že povedal, sem se zelo pripravljen pogovoriti tudi z desno stranjo slovenske politike. To je politična realnost, ki jo je treba tudi upoštevati, in me seveda zanimajo tudi njihova stališča, ki morda včasih res niso tako radikalna, kot so v času volilne kampanje.

To sprašujem zato, ker Janšev SDS bo v Evropskem parlamentu zelo samozavesten, obetajo se mu štirje evropski poslanci, tudi skrajni desnici se obetajo poslanci, skratka, desnica bo v Evropskem parlamentu v večini.

Ljudska stranka v parlamentu oziroma EPP je že v tem trenutku ena ključnih nosilnih političnih sil v Evropi in je logično, da se lahko koalicije sestavljajo s takimi akterji. Za Slovenijo je pomembna enotnost. Zakaj? Zato da se dobi dober resor, zato da se stališča lahko dobro predstavijo in ne nazadnje tudi zato, da je vendarle sporočilo Evropi, da znamo igrati po nekih razumnih pravilih v korist države.

Alenka Bratušek je imela leta 2014 pri kandidaturi težave s postopkom. Tudi pri vas so težave s postopkom. Premier Golob vas je pozabil omeniti, recimo, svojim koalicijskim partnerjem, kar je povzročilo malo nemira, ki se ga da izkoristiti.

Rekel bi, da je ta nemir konstruktiven. Namreč, to ni postopkovno vprašanje, ampak je konstruktiven v tem smislu, da je predsednik vlade vendarle zaprl neki prostor. Tukaj je treba razumeti, kaj je vloga predsednika vlade. Ima trojno vlogo: je predsednik stranke, ki ima največjo večino tako v vladi kot v parlamentu, je predsednik vlade, kjer je njegova funkcija predlagalna, in – kar je zelo pomembno – je predsednik sveta Evropske unije. Člani sveta Evropske unije pa soglasno odločajo o kandidatih. Torej je njegova vloga tukaj res specifična in logično, da se mora tudi on poistovetiti s to izbiro.

Nekateri pravijo, da je bila vaša kandidatura prezgodnja. Kaj mislite vi, ali ste se prehitro nastavili in izpostavili?

Slovenija ni edina država, ki je v političnem prostoru jasno povedala, kdo je kandidat, njen kandidat za evropskega komisarja, obenem pa to predsedniku vlade – ker ima najbrž skoraj dnevne stike z evropskimi voditelji, pa tudi predsednico Evropske komisije – omogoča, da je pravočasen v ambicijah države in svojih ambicijah.

Prej ste rekli, da ste se pripravljeni tudi sestati z Janezom Janšo?

Seveda, tukaj ne vidim nobene težave.

Da bi dobili komisarski položaj?

Glejte, čim boljši komisarski položaj, tudi zaradi Slovenije. Sprejmimo neke realnosti, ki so v zraku. Z vsemi tistimi, ki bodo izvoljeni na evropskih volitvah – možnosti že z demokratičnega načela dajem pravzaprav vsem, ki so postavili svoje liste –, je meni logično, da se pozneje poskušam dobiti z vsemi, ki so ali evropski poslanci ali pa predsedniki strank, ki te politike vodijo.

Kaj pričakujete od Janeza Janše, da vas bo pustil pri miru ali da bo vaš advokat pri, recimo, skrajni desni desnici, ki se ji obeta veliko sedežev v Evropskem parlamentu?

Predvsem bi rad razumel, kaj so prioritete. Prepričan sem, da tudi predsednik SDS-a ve, kaj je politična realnost. To je politika, to je v bistvu zame iskanje kompromisa, ki ni v dobro posameznika, ampak družbe. Računam, da bi ta pogovor lahko potekal v tej smeri.

Kako boste Janeza Janšo prepričali, da sta zdaj na isti barki?

Zato ker smo na isti barki. To so interesi Slovenije in na tej barki smo že nekaj časa. Če smem jasno povedati: Jaz bi v tej situaciji zaščitne opreme ali pa kakšni drugi situaciji ravnal isto, ne glede ne glede na to, kdo bi bil predsednik vlade. Neodvisnost ti daje to moč in obenem dolžnost, da to narediš. Pogodba o Evropski uniji zahteva od kandidata za evropskega komisarja prav to lastnost, izpričano neodvisnost, zato sem tukaj toliko suveren, da bi to delo lahko opravljal, ker sem vedno živel – v vsej svoji karieri v javnem sektorju – ravno toliko blizu politike in toliko daleč od nje.

Janeza Janše ne boste mogli prepričati, da ste bili nepristranski, da ste bili neodvisni?

Pa dobro, na neki točki se bo treba nehati s tem obremenjevati. Mislim, da smo vsi profesionalci in na koncu pridejo vendarle interesi Slovenije.

Na katero komisarsko mesto ciljate, kje se vidite?

Gotovo proračun, uprava, kohezija, kohezijska sredstva, to so vse zahtevni resorji.

Kje vas vidi premier Golob?

Tudi na podobnih mestih, morda tudi pri širitvi. Imamo tudi nekaj drugih ambicij, obenem bo pa treba pogledati eno posebno aritmetiko, ki je geopolitična, osebnostne lastnosti kandidatov in pozneje sprejeti, tako kot vedno v politiki, neki kompromis.

Ali bi se vam zdel resor kriznega upravljanja, ki ga je vodil Janez Lenarčič, premalo?

Ne, nič ni premalo. Žal se je pri nas izkazal kot zelo pomemben resor, nihče ni tega pričakoval, ampak so te krize prvič pokazale, da je vsak resor pomemben. Drugič pa, da je Evropa pomemben instrumentarij, poglejte odziv predsednice Evropske komisije in sredstva, ki smo jih dobili zaradi te nesreče.

Ali bi se ta resor zdel premalo premierju Golobu?

Mislim, da ne, saj v končni fazi noben resor ni premalo.

Kaj bi se mu zdelo dovolj močno in dobro. Kaj bi bila zanj zmaga?

Tega ne vem, najboljše, da vprašate njega. Ampak tisti resorji, ki sem jih prej naštel, so gotovo zelo močni resorji. Komisarji sedijo za skupno mizo, predstavnik Slovenije ima ravno toliko besede kot kateri koli drug. Majhnosti si ne določamo sami, ampak s svojimi idejami, pa s svojim ravnanjem, tako da me ta del nič ne skrbi.

Kaj je evropski način življenja?

Eden izmed direktoratov oziroma resorjev je pravzaprav posvečen temu. Mogoče je tisto, kar je francoski predsednik Macron v enem od nagovorov omenil, da smo ...

... ne, kaj je on rekel, kaj vi pravite?

Dobro, to je ena širša definicija, ampak je gotovo razumno blagostanje, možnosti za izobrazbo, osebna svoboda, varnost in tako naprej.

Kdo ga kvari? Migranti ali skrajna desnica?

Ne kvarijo ga migranti, kvari ga naša reakcija na vprašanje migrantov oziroma migracij, ki je zelo pomembno, in na našo nemoč, pa tudi evropsko nemoč, da najdemo eno skupno politiko, en učinkovit sistem, da s temi ljudmi človeško in razumno ravnamo, obenem pa desnici, predvsem ekstremni desnici, omogočamo super poligon za mahinacijo.

Kaj pa človeško in razumno ravnanje s Palestinci. Ali naj Slovenija prizna Palestino?

Žal mi je, da je vsak dan treba gledati ta masaker, to razčlovečenje tega prostora, ampak to ni tako črno-belo vprašanje. Rekel bi sicer – če bo to kaj pomagalo in pripomoglo – definitivno da, saj Slovenija tudi gre v smer priznanja. Ampak treba je dati neke robne pogoje – v tem trenutku oziroma že od 2006 Gazo vodi Hamas, ki je teroristično gibanje.

Slika je črno-bela? Palestinci so zelo v črnem, bi rekel.

Ja, definitivno, meni je zelo žal zaradi tega, ampak če smem dokončati: Hamas je na seznamu Evropske unije teroristična organizacija. Tam ni volitev že dolgo, teritorij ni definiran ... Ampak to je vse nepomembno, tam ljudje umirajo, nekaj 10 tisoč jih je že umrlo. Mene predvsem žalosti to, da ni instrumentarija, pa ne samo iz Evropske unije – tu sem kritičen, da Evropska unija ne zna oblikovati skupnega stališča –, ampak tudi svetovno. Da takšnega spopada, ki je res grozljiv za leto 2024 ali pa katero koli leto, enostavno ni mogoče z učinkovitimi sredstvi preprečiti.

Kdo je Ukrajina v izraelsko-palestinski vojni. Izrael ali Palestina?

Ukrajina je napadena država, Rusija je seveda agresor na Ukrajino in tudi ta spopad je mogoče preprečiti tako, da se Rusija umakne s tega teritorija in se vsi skupaj usedejo za pogajalsko mizo.

Kaj odgovarjate za konec tistim, ki pravijo, da bi morali v boj za komisarsko mesto poslati kandidatko, ne pa kandidata?

Tudi lahko. Tu sicer ni nobene eksplicitne zahteve, niti predsednik Evropske komisije te zahteve ne more dati. Ampak tu pa žal – ali pa na srečo – sam sebe ne morem transformirati.