Ocena trenutnih razmer v slovenskem političnem prostoru, vzroki za stanje, v katerem se danes nahaja Slovenija, perspektiva posameznih strank na prihodnjih volitvah - to je le nekaj od tem, o katerih smo se pogovarjali z Gregorjem Virantom, predsednikom Zbora za republiko.

Za začetek: Kakšna je vaša ocena trenutnih razmer v našem političnem prostoru?

Smo v obdobju politične agonije, ko ima vlada tako nizko stopnjo podpore v javnosti, da praktično ne more več izpeljati nobenega pametnega projekta. Vsak dan mandata te vlade je izgubljen dan za Slovenijo. Nujno bi bile potrebne predčasne volitve, pa ne zato, ker bodo prinesle čudežno rešitev, ampak zato, da se situacija prevetri, da ljudje na volitvah na novo razdelijo politične karte in da nova vlada začne z novim zagonom.

Kje so po vašem vzroki za to stanje? Zagovorniki vlade pravijo, da je to posledica svetovne gospodarske krize, v katero je "padla" Pahorjeva vlada. Na drugi strani kritiki vlade menijo, da zdajšnje stanje ni posledice krize, ampak nekompetentnosti vlade oz. ministrov. Kje je resnica po vašem?

Zagotovo v zdajšnjem obdobju ni enostavno vladati. Nobeni vladi ne bi bilo lahko. Vendar so se nekatere vlade v svetovni krizi znašle bolje, nekatere pa slabše. Glavni kazalnik nekompetentnosti Pahorjeve vlade so primerjalni podatki.

Vse prejšnje slovenske vlade od osamosvojitve naprej so Slovenijo vodile tako, da smo v vseh pogledih rasli hitreje od evropskega povprečja in odpravljali razvojni zaostanek. Naš bruto domači produkt (BDP) je rasel za tri odstotne točke hitreje od evropskega povprečja, napredovali smo na lestvicah konkurenčnosti, bili smo med najmanj zadolženimi državami.

V zadnjih dveh letih in pol pa smo na vseh teh primerjalnih lestvicah padli kot kamen. Padli smo za 20 mest na svetovni lestvici konkurenčnosti, BDP je padal hitreje od evropskega povprečja. Spet smo začeli nabirati razvojni zaostanek in tukaj vidim glavni problem. Če se ozrem samo na področje, ki ga najbolje poznam: leta 2007 smo bili na področju e-uprave drugi v EU-ju na lestvici Evropske komisije, zdaj smo padli na deseto mesto.

Kdo je glavni krivec za to?

Odgovornost je razporejena v skladu s političnim vplivom. Glavni krivec je nedvomno predsednik vlade kot vrh izvršilne oblasti, ki ima vsaj formalno največ moči v svojih rokah, potem pa je ta krivda razporejena med stranke koalicije glede na njihovo vlogo v koaliciji.

Veliko je konceptov o tem, kaj storiti, da se izvijemo iz krize: resetirana Slovenija, Janševa Druga republika ... Kaj pa bi bilo treba storiti po vašem mnenju? Kaj bi svetovali oz. storili?

Treba je preprosto začeti upravljati državo po zdravi pameti in strokovnih pravilih. Predvsem je treba storiti vse, kar je mogoče, da bi bilo gospodarstvo bolj konkurenčno. Če bo gospodarstvo konkurenčno, potem bomo imeli spet gospodarsko rast, imeli bomo več zaposlovanja, več ljudi bo plačevalo davke, prispevke, ne bo problemov v pokojninski blagajni.

S katerimi ukrepi to doseči?

S podobnimi kot je, denimo, Janševa vlada v obdobju 2004-2008 Slovenijo dvignila na lestvici konkurenčnosti. Se pravi, z zniževanjem davkov, odpravljanjem birokratskih oz. administrativnih bremen. Potrebna bo tudi liberalizacija trga dela, seveda ob varovanju položaja delavcev.

Treba bo tudi zagotoviti, da bodo sodišča delovala kot kakovosten servis za državljane in podjetja, da bodo hitro in učinkovito reševala zadeve. Najbolj konkurenčna država na svetu, Singapur, deluje kot odlično vodena firma, kot vrhunski servis za državljane in podjetja.

Slovenijo 5. junija čaka t. i. superreferendumski dan. Kakšna je vaša napoved? Ankete kažejo na padec pokojninske reforme (intervju je bil 17. 5., op. p.).

Precejšnja verjetnost je, da bodo vsi trije zakoni na referendumu padli. Referendum o arhivih nekdanjega SDV-ja in referendum o delu na črno sta relativno malo pomembna. Zares pomemben je referendum o pokojninski reformi. Tukaj je vlada naredila osnovno napako, da ni poskušala poiskati širšega soglasja.

Opazna je trma resornega ministra Ivana Svetlika, za katerega sicer ne dvomim, da je dober strokovnjak na svojem področju, ampak pri tako pomembni reformi mora politik iskati čim širši konsenz. Leta 1999 je takratni minister za delo Anton Rop izpeljal pokojninsko reformo s soglasjem socialnih partnerjev. Torej se da z ustreznim trudom pridobiti na svojo stran tudi sindikate, če jim prisluhneš.

Skrbno sem prebral argumente na spletnih straneh sindikatov in v veliki meri me prepričajo, da je mogoče reformo speljati bolje. Sindikati ne bi nasprotovali vsaki reformi. Imajo svoje ideje in predloge, ki se bi jih dalo upoštevati. Osnovna napaka po mojem je torej, da je vlada trmasto rinila z glavo skozi zid, preslišala socialne partnerje, ni si vzela niti minute časa, da bi poskušala uskladiti reformo z opozicijo, na koncu pa ji bodo volivci na referendumu izstavili račun za to trmo.

Kaj pa kritike, da je premier Borut Pahor naenkrat odprl preveč front - malo delo s študenti, črno delo, pokojninska reforma. Bi se moral osredotočiti le na pokojninsko reformo, če je ta toliko pomembna?

Ne moti me, če vlada vodi večjo število projektov. S tem ni nič narobe. Problem je, da je vse te projekte tako ali drugače zavozila. Če samo vzamemo malo delo - ni čudno, da je zakon padel na referendumu. Če ga preberete, boste videli, da je birokratsko skrpucalo. Problema študentskega dela, ki ga je zagotovo treba rešiti, ne moreš reševati z birokratskimi ukrepi.

Če se študentsko delo zlorablja, poostriš kontrolo. Če neupravičeno bogatijo študentski servisi, nameniš del njihovih prihodkov za štipendijski sklad. Za to ne rabiš zakona o malem delu. V redu je, če vlada rešuje več problemov naenkrat, ampak reševati jih mora pametno.

Prej ali slej bo prišlo do volitev, če ne bodo predčasne, nas naslednje leto čakajo redne volitve. Kakšen bo izid volitev in kakšna bodo razmerja med posameznimi strankami - tako na levici kot na desnici?

Naslednje volitve - predčasne ali redne – bodo temeljito spremenile politično sliko. Stranke zdajšnje koalicije bodo plačale račun za slabo vladanje in prišlo bo do zamenjave oblasti. Moja napoved je, da bo SDS dobil krepko večino in da bo sestavil koalicijo.

Zelo mogoče je sicer, da bo na volitvah precejšnja volilna abstinenca, ker obstaja velik del volilnega telesa, ki enostavno v obstoječi ponudbi ne najde nič, s čimer bi bil zadovoljen. Vendar v tem času ne gre pričakovati ustanovitve nove stranke, ki bi pritegnila znaten del volivcev, zato bo SDS po volitvah najmočnejša politična sila.

Kaj pa perspektiva Zaresa in LDS-a? Bo SD ohranil primat na levici?

SD bo ohranil primat na levici, vendar bo na naslednjih volitvah dobil bistveno manj kot na prejšnjih. Najbrž bo v "levih" strankah prišlo do notranjega prestrukturiranja, zamenjave vodstev. Usoda Zaresa pa je bolj ali manj zapečatena. Ta stranka je popolnoma izgubila kredibilnost, in ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi si jo znova povrnila. Res pa je, da ima stranka nekaj vidnih uspehov. Pravkar sem prebral, da je podjetje njenega generalnega sekretarja v času Pahorjeve vlade dramatično povečalo svoj dobiček.

Marca je bila v središču pozornosti afera z evropskim poslancem Zoranom Thalerjem. Zdaj pa se je vse nekako umirilo, potihnilo. Ne vemo, ali potekajo kakšni postopki zoper Thalerja. Kot kaže, vse nekako teži k temu, da bi se zadeva pozabila in razvodenela. Kako to komentirate z zornega kota pravne države?

Praktično vse afere - z izjemo Srečka Prijatelja, kjer je šlo vse kot po maslu - so se časovno razvodenele. Ni čutiti intenzivnega truda, neke koncentracije postopkov. Ko se enkrat sproži predkazenski postopek, bi ga bilo treba hitro in učinkovito speljati do pravnomočne (obsodilne ali oprostilne) kazenske sodbe, treba bi bilo držati tempo od začetka do konca. Tukaj vsak nosi svoj del odgovornosti, menim pa, da je največja odgovornost na sodiščih.

Če se vrnemo v leto 2008, pred državnozborske volitve, katera tema je odločila te volitve? Vemo, da je takrat izbruhnila afera Patria, ampak nekateri menijo, da tudi plačna reforma, ki ste jo izpeljali vi, ni bila ravno dobro tempirana. Krivdo za poraz vidijo tudi v tem. Nekaj dnevi pred volitvami so bili tako mediji polni člankov o nezadovoljstvu srednjih medicinskih sester, po volitvah pa je to potihnilo. Je ta plačna reforma odločila volitve?

Na volilni izid je vplivalo oboje. Volilni izid je bil zaradi afere Patria v določeni meri rezultat prevare. Tudi plačna reforma je imela vpliv na volitve. Z vidika politične taktike ni bilo pametno postaviti dan prvega izplačila plač v mesec tik pred volitvami. V tem smislu sem soodgovoren za poraz SDS na preteklih volitvah.

Zakaj smo izplačali prve plače po novem v septembru? Zakon je že iz časa Drnovškove vlade določal, da bodo prve plače po novem izplačane najpozneje v treh mesecih po podpisu kolektivnih pogodb. Te so bile podpisane v juniju, kar pomeni, da smo bili po zakonu dolžni izplačati prve plače v septembru.

V tistem trenutku bi bilo popolnoma nemogoče stopiti pred sindikate in jim reči, da bodo morali po šestih letih pogajanj počakati še na dodatne tri mesece. Če bi dal več poudarka politični taktiki, če bi bil bolj politično zvijačen, bi zavlekel podpis kolektivnih pogodb nekje na konec julija in prve plače bi bile izplačane v oktobru.

Taka preračunljivost mi tedaj ni padla na pamet in zaradi tega nimam nič slabe vesti. Sploh pa je zame bolj kot strankarsko-politični učinek bistvena plačna reforma kot celota, uvedba reda v plačni sistem javnega sektorja. To je za državo dolgoročno zelo pozitivno. Ogromno truda treh zaporednih vlad je bilo vloženo vanjo.

Ko je bila v letih 1992-2004 na oblasti levica, je ta razglašala, da je Slovenija zgodba o uspehu. Ko je prišla na oblast Janševa vlade, je levica, zdaj v opoziciji, začela govoriti, da ljudje živijo slabo, da je bogastvo nepravično porazdeljeno in da je ogrožena socialna države, čeprav je bilo takrat obdobje gospodarske konjunkture in nizke brezposelnosti. Ne leži vzrok za tako slab rating zdajšnje vlade prav v tem, da je levica v letih 2004-2008 med ljudmi spodbudila nezadovoljstvo, ki se ji zdaj, ko je na oblasti in je Slovenija v krizi, vrnilo kot bumerang? Je levica padla v lastno past? Eden od gorečih nasprotnikov reform Janševe vlade je bil tudi zdajšnji minister Svetlik. Lahko bi rekli, da je pomagal spodbujati protireformno razpoloženje, ki ga zdaj ovira pri uveljavljanju reform.

Strinjam se. V veliki meri pa je stalno padanje podpore zdajšnje vlade od volitev naprej posledica tega, da se ljudje zavedajo izjemno velikega razkoraka med besedami in dejanji. Predvolilne obljube so bile pompozne in všečne: govorilo se je o popolnoma drugačnem načinu kadrovanja, o vladanju s konsenzom. Nato je to od primera do primera vodenelo in na koncu popolnoma razvodenelo. Od primera do primera se je tudi razgaljala Pahorjeva nenačelnost.

Če pogledamo samo en eklatanten primer: reakcijo na revizijsko poročilo Računskega sodišče. Ko je to sodišče predlagalo razrešitev ministra za okolje Karla Erjavca, je avtomatično, ne da bi kaj razmišljal ali poslušal ministrove argumente, Pahor predlagal njegovo razrešitev. V drugem primeru, ko Računsko sodišče predlaga razrešitev ministra za finance Franca Križaniča, pa Pahor tega ne stori. Tukaj se kaže tako izrazita nenačelnost, izrazito neskladje med baročno retoriko in realnostjo, da tudi najbolj naiven volivec to spregleda.

Ko ste že omenili Erjavca. Kakšna je vaša ocena odhoda DeSUS-a? Kritike so, da ni jasno izstopil iz vlade, da je DeSUS rekel zbogom, a ostal.

DeSUS je na ta način zelo jasno sporočil, da ne prevzema več odgovornosti za delovanje zdajšnje vlade. To je zelo pragmatična poteza. Bili so v vladi, dokler se ladja ni začela potapljati. Sicer pa me ne moti, ko Erjavec pravi, da bodo nastopali kot konstruktivna opozicija. Z načelom konstruktivne opozicije se v osnovi strinjam. Ni naloga opozicije, da avtomatsko nasprotuje vsakemu predlogu vlade, kot tudi ni prav, da vlada ignorira predloge opozicije.

Bi lahko tudi napovedani odstop ministra za visoko šolstvo Gregorja Golobiča označili kot beg s potapljajoče se ladje?

Seveda je beg, vendar za Golobiča ni več rešitve. Erjavec bi lahko bil relativno uspešen na naslednjih volitvah, Golobič pa nima nikakršnih možnosti več.