Brez zunanje zadolžitve se namreč računi države ne izidejo. Rast izvoza in izkupički od prodaj državnega premoženja ne ublažijo potrebe po novih milijardah.

Dušan Mramor je pred nekaj meseci dejal, da med najbolj žgoče ekonomske teme sodi zadolževanje. Z njim se bo spopadel tudi sam, čeprav ima več časa in manevrskega prostora, kot ga je imel odhajajoči minister Uroš Čufer. Ta je po bančnih dokapitalizacijah poskrbel, da je Slovenija v leto 2014 vstopila z dvema milijardama in pol na računu, za tem se je z izdajo dolarskih in evrskih obveznic na tujih trgih ter pogostimi izdajami zakladnih menic na domačem terenu država zadolžila še za dobrih 5,5 milijarde evrov. Letošnje obveznosti pa znašajo najmanj toliko: 5,5 milijarde, od tega je dobra milijarda evrov namenjena za pokrivanje primanjkljaja, preostalo pa za odplačilo starih dolgov.

Če se bo letošnje leto finančno izšlo, pa bo sredstev gotovo zmanjkalo najpozneje do sredine leta 2015, ko se bo obveznost odplačila dolgov v primerjavi z letošnjim letom še povečala. Vprašanje zadolžitve je zato vprašanje časa. A zdaj je verjetno pravi trenutek. Odkar je Evropska centralna banka dodatno znižala ceno denarja in napovedala nestandardne ukrepe, so padli tudi zahtevani donosi na državne papirje. Slovenska desetletna obveznica kotira pri okrog 2,6 odstotka, petletna pa pri 1,7 odstotka. Razmere na dolžniških trgih so torej ugodne.

Po mnenju poznavalcev denarnega trga bi bilo koristno, če bi novi finančni minister vsaj del predvidenega zadolževanja opravil čim prej, gotovo pa do konca tega leta in preden ga ulovijo pritiski na poplačilo milijardnih glavnic leta 2015. Zdaj so evropske banke, ki kopičijo presežna sredstva, pa jih negativna obrestna mera odvrača od deponiranja teh sredstev pri ECB-ju, pripravljene vložiti v državne papirje in Slovenija lahko to izkoristi.

Po trenutnih proračunskih načrtih bo treba prihodnje leto poiskati približno tri milijarde evrov, lahko pa tudi več.

Maja Derčar, Radio Slovenija