"Brez medicine ne bi bilo niti vrhunskih športnikov, športna medicina je danes enako pomembna kot treningi," pravi predavatelj na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, specialist športne medicine, zdravnik dr. Edvin Dervišević.

Pred petimi leti je soustanovil prestižno kliniko za rehabilitacijo poklicnih športnikov v Dohi, vredno pet milijonov evrov, konec 80. let se je izpopolnjeval iz tradicionalne kitajske medicine v Pekingu, akupunkture se je učil v Šrilanki, homeopatije pa v Indiji. Zdaj je prvi redni predavatelj iz Bosne in Hercegovine na Univerzi v Ljubljani. Kariero je začel v Sarajevu, a jo je prekinila vojna. Delo je nadaljeval v Sloveniji. V oddaji NaGlas! je spregovoril o tem, kako lahko izboljšamo imunost pred novim koronavirusom, kakšni so bili predsodki do tradicionalne kitajske medicine in zakaj Slovenija potrebuje inštitut za medicino športa.

Medicino ste doštudirali v Sarajevu. Tam ste konec 80. let tudi ustanovili in vodili Republiški zavod za akupunkturo. Potem pa se je začela vojna in v Sloveniji ste morali vse zastaviti znova. Kako ste se znašli?
V Sarajevu sem vodil Republiški zavod za akupunkturo pri ministrstvu za zdravje. Imeli smo še tri klinike, v Mostarju, Brčkem in Tuzli. Potem se je žal začela vojna. Prišel sem v Slovenijo vodit neki seminar in ostal. Za menoj je prišlo kar 23 prijateljev in družinskih članov. To so bili hudi časi, toda Slovenija je lepa država in tukaj sem zdaj že 28 let.

S kakšnimi predsodki v povezavi s kitajsko medicino ste se srečevali v devetdesetih letih?
Tudi že prej, v osemdesetih. V roke so mi celo dajali kristalno kroglo, češ da si izmišljujem stvari. A z globalizacijo in razvojem spleta so tudi ti bolj zadržani zdravniki ugotovili, da je Svetovna zdravstvena organizacija priporočila zdravljenje več kot 65 bolezni z akupunkturo. Toda na podlagi ugotovitev znanstvenih in kliničnih raziskav je zdaj večina zdravnikov, morda kar 99 odstotkov, takrat jih je bilo približno 30 odstotkov, priznala dokaze, 70 odstotkov pa nas je imelo za nekakšne čarovnike.

Vaša največja ljubezen je šport. Bili ste zdravnik slovenske odbojkarske reprezentance, sodelujete z vrhunskimi športniki, tudi z olimpijskima in svetovnima prvakoma v atletiki Carlom Lewisom in Sebastianom Coejem. Kako medicina pomaga vrhunskim športnikom?
Brez medicine ne bi bilo niti vrhunskih športnikov. Športna medicina je danes enako pomembna kot treningi. Poškodbe športnikov zdaj preprečujemo s terapevtskimi vajami. Slovenija nam je celo zaupala izdelavo projekta za preprečevanje poškodb vrhunskih športnikov. Z njim smo jih zmanjšali za 30 odstotkov. Tudi v pokalu nogometnih prvakov se je število poškodb zmanjšalo samo s preventivnimi vajami. Prej tega ni bilo.

Koliko bi se vsak dan najmanj moral gibati povprečen človek, v kombinaciji z zdravo prehrano? To vas sprašujem zato, ker na Fakulteti za šport predavate zdrav življenjski slog.
Ameriško društvo kardiologov ali Svetovna zdravstvena organizacija imata svoja priporočila, jaz pa ... Po njunem bi bilo treba vaditi 150 minut tedensko, jaz pa predlagam vsak dan najmanj 60 minut hoje ali hitrejše hoje, da se malo zadihamo. Vsak dan v tednu bi morali hoditi najmanj 60 minut in delati vaje, npr. z elastiko, za krepitev mišic.

Kako okrepiti imunost po prvem valu epidemije zaradi koronavirusa? Kaj lahko naredimo zase?
Najbolje je, da hodimo po gozdu, ne po glavnih cestah ...

Tam, kjer ni asfalta?
Tako je. Najprimernejša je hoja od 30 do 60 minut dnevno, seveda skupaj z družinskimi člani, da ne bi padli v depresijo. V telo bi bilo treba vnesti tudi več beljakovin, morda ne rdečega mesa, ampak perutnine ali rib. Vegetarijanci lahko uživajo rastlinske beljakovine. Vitamine in rudnine dobijo v svežem sadju in zelenjavi, seveda morata biti oprana. Dobro je jemati tudi razne dodatke, npr. omega 3 ali vitamin D, kar se danes priporoča.

Pred nekaj leti ste živeli v Katarju. Bili ste strokovni direktor prestižnega centra za rehabilitacijo športnikov v Dohi. To je bil precejšen poklicni izziv, popolnoma drugačna kultura ...?
Res je. Svet, ki si ga mi težko predstavljamo, zelo bogat. Ko smo gradili kliniko ... Kot sem že povedal, sem bil njen direktor še v ustanavljanju. Takrat so mi naročili, naj ne kupujem ničesar poceni, ampak le najboljše in najdražje. Samo za naprave smo porabili približno 5 milijonov evrov. Tam so zelo pozorni na vsako podrobnost. Zame je bil izziv pripeljati 70 zdravnikov in drugega medicinskega osebja z vsega sveta, iz ZDA z univerze Johnsa Hopkinsa, Velike Britanije, Italije. Bilo jih je precej tudi iz Slovenije, BiH-a, Srbije in Hrvaške. Veliko se jih je ukvarjalo z rehabilitacijo športnikov, pa tudi navadnih ljudi. Ta klinika je bila ena najboljših v Aziji in je še vedno, le da sem se jaz vrnil.

Zakaj pri nas nimamo takšnega centra?
Močno sem si želel postaviti tako kliniko, vendar v Sloveniji čas za to še ni dozorel, ker veliko ljudi vleče na različne strani. Slovenija ima tako kot Katar dva milijona prebivalcev in bi morala imeti inštitut za medicino športa, kamor bi vsi športniki lahko 24 ur dnevno prihajali na diagnostiko, tako kot smo uredili v Katarju, kjer smo imeli laboratorije, radiološko diagnostiko, ortopede, fiziatre, fizioterapevte. Tako bi tudi v Sloveniji dosegali boljše rezultate, čeprav so že zdaj odlični, a bi bili ob takšni podpori športne medicine še boljši.

Pogosto se vračate v Bosno, ste ponosni Bosanec iz Brčkega. Kaj vas vleče v rodni kraj?
Neka energija, lahko bi rekli, da prva ljubezen, ki je bila včasih tudi neuslišana. A ta ljubezen, prijatelji, znanci iz otroštva, celo nekatere zgradbe ... te privlačijo in greš nekam za dva, tri dni, da te navdajo z energijo, potem pa se vrneš v Slovenijo. Tako je bilo tudi, ko sem bil v Katarju. Odhajal sem v Slovenijo, da bi se napolnil z energijo, in se po nekaj dneh vrnil v Katar. Nekdo je rekel: "Domovina je tam, kjer ti je lepo." Jaz sem ostal v Sloveniji.