Zanje je določeno dveletno prehodno obdobje z individualnim učnim načrtom in dodatno strokovno pomočjo za učenje slovenskega jezika. Vključevanje priseljencev v šole ni nič novega, mnoge šole so našle ustrezne in uspešne modele za čim lažje vključevanje otrok priseljencev v svoje okolje. Kljub temu je izzivov, ker so se v zadnjem letu zaradi begunskega toka okoliščine nekoliko spremenile, še kar nekaj.

Od konca devetdesetih let ministrstvo za izobraževanje financira ure dodatne strokovne pomoči (DSP) za poučevanje slovenščine. Do njih so priseljenci upravičeni prvo leto, od šolskega leta pa 2006/2007 pa tudi drugo leto šolanja. Število ur in upravičencev raste.

Dvostopenjski model vključevanja priseljencev v šole
V Sloveniji ministrstvo za izobraževanje priporoča dvostopenjski model vključevanja priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem. V uvajalnicah se otroci pred šolskim letom seznanijo s šolo, okoljem in prejmejo 20-urni program učenja našega jezika. Sledi nadaljevalnica, ko so priseljenci vključeni v razred, imajo pa še dodatne ure slovenskega jezika (do 120 ur).

Je to za obvladanje jezika dovolj? Učiteljica slovenščine na OŠ Koper Mojca Jelen Madruša pravi, da je to odvisno od samega otroka, hkrati pa opozarja, da je treba ločiti med pogovornim in učnim jezikom. Otrok se jezika za komuniciranje lahko nauči v dveh letih, a za osvojitev učnega jezika potrebuje veliko več časa - sedem let. To bi morali upoštevati učitelji, šole in tudi ministrstvo. Prav tako poudarja, tako kot mnogi drugi šolniki, da pri vključevanju otrok priseljencev v vrtce in šole ne gre samo za učno vključenost in učenje jezika, temveč tudi socialno vključenost. Prav ta pripomore, da se otrok v novem okolju počuti varno.

Kako oceniti učenca, ki ne zna slovensko?
Šole prve zaznajo določeno težavo ali nejasnost, pravi mag. Milan Rogelj, ravnatelj Osnovne šole Jakoba Aljaža Kranj, kjer imajo 28 % učencev, katerih materni jezik ni slovenščina (največ jih prihaja s Kosova). Na te težave opozorijo ministrstvo, a preden se pokažejo primeri dobre prakse, dajo določena navodila, ali spremeni zakonodaja, mine kar nekaj časa. Šole morajo zato po Rogljevih besedah same poiskati rešitev. Sami so jih že velikokrat.

"Učenca, ki nekaj mesecev ni znal govoriti slovensko, bi morali oceniti s tremi ocenami pri vsakem predmetu v vsakem ocenjevalnem obdobju. Na to smo opozorili ministrstvo in našli prilagojene načine ocenjevanja, čeprav to še ni bilo zakonsko določeno. Drug primer je, ko smo prav tako že pred leti opozarjali, da nacionalnega preverjanja znanja ne more pisati nekdo, ki je prišel v Slovenijo pred pol leta in ne zna prebrati niti navodil. In da to ni podatek o znanju tega učenca ne o znanju na šoli. Ministrstvo je tudi tu dovolj hitro odreagiralo in je dalo neke rešitve v pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja in v pravilnik o nacionalnem preverjanju znanja. Zakonodaja sledi, moramo pa biti seveda na šolah inovativni in sami poiskati rešitve iz lastnega okolja. Vsaka šola ima drugačne pristope, a če uporabljamo čustva in razum, bomo vedno našli rešitev."

Osnovna šola Jakoba Aljaža Kranj sodeluje z različnimi šolami in fakultetami, prirejajo medkulturne dogodke, ustanovili so fundacijo, s katero zbirajo denar za učence, ki si številnih obšolskih dejavnosti, ekskurzij ali šole v naravi ne morejo privoščiti. Razvili so tudi sistem tutorstva, kjer učenci priseljenci, ki so že nekaj časa na šoli, pomagajo novim učencem - in to v svojem jeziku. Tako se po besedah vodje projekta Andreje Longer priseljenci lažje seznanijo z novim okoljem in se počutijo bolj sprejeto, pa tudi tutor pridobi veliko socialnih kompetenc, stikov in občutek odgovornosti. Podoben sistem tutorstva imajo tudi na OŠ Prežihovega Voranca Jesenice.

Ko pridejo učenci iz povsem drugega kulturnega okolja, brez spremstva in brez dokumentov
Kljub številnim primerom dobrih praks je pred šolami še nekaj izzivov, saj se v slovenske šole vključujejo otroci begunci. Prihajajo iz območij, ki so jih prizadele vojne, spopadi in pomanjkanje, kjer govorijo in pišejo drugače, kjer mogoče sploh niso hodili v šolo, prihajajo brez dokumentov in mnogi brez staršev. Vključeni so v šest osnovnih šol po Sloveniji, ki so po mnenju medresorske komisije, pristojne za prosilce za mednarodno zaščito, in samih šol sposobne in pripravljene sprejeti otroke begunce.

Ena izmed njih je OŠ Koper, kjer verjamejo, da vsak otrok, ki pride od drugod, ni problem, temveč bogastvo. Z vključevanjem priseljencev v šolo imajo že dolgoletne izkušnje, saj so v dveh projektih in skupaj z drugimi šolami razvijali že omenjeni dvostopenjski model. Po besedah ravnatelja Antona Baloha imajo to prednost, da njihovi učitelji sprejemajo drugačnost, da so prizadevni in imajo pozitivna stališča do vključevanja. Ko sta letos njihovo šolo začela obiskovati dva otroka brez spremstva (eden iz Irana, drugi iz Afganistana), so sestavili strokovno skupino in se na njun prihod pripravili. Učenca sta imela najprej 50 ur pripravljalnega obdobja, nato pa sta se vključila v razred. Na začetku je bila ovira jezik, danes, ko sta že naučila nekaj angleščine in slovenščine, je lažje, vseeno pa bi še kdaj potrebovali prevajalca. Poleg jezikovnih so naleteli še na nekaj zakonskih problemov: otroka sta bila namreč brez listin, treba je bilo ugotoviti celo njuno starost, kurikulumi v teh državah so popolnoma drugačni od naših, otroka pa zadnji dve leti sploh nista hodila v šolo.

"Ugotovili smo, da gre za popolnoma drugačno populacijo, zaradi česar smo morali revidirati stare postopke vključevanja in jih nadgraditi prav za to situacijo. Z ministrstvom smo se morali dogovoriti, kako in v kateri razred jih vpisati, z drugimi institucijami glede domovanja, skrbništva, prihoda v šolo. Ukvarjali smo se tudi s čisto banalnimi stvarmi: kako otroku priskrbeti obleke, kako ga pripraviti za pot do šole. To pri drugih otrocih priseljencih počno starši," je povedal Baloh.

Dokazila, potrdila, odločbe in vsa druga papirologija je razdeljena med pristojnosti različnih ministrstev, ki se vsako na svojem področju ukvarja s priseljenci. Ker spadajo prosilci za mednarodno zaščito pod ministrstvo za notranje zadeve, trg dela in centri za socialno delo pod ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, za njihovo šolanje pa naj bi skrbelo ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, so postopki daljši, usklajevanja težja, več dela ima tudi šola. Baloh zato predlaga ustanovitev regijskih središč, ki bi priseljencem na enem mestu omogočila celostno podporo in poskrbela tudi za prevajalce.

Najprej tri ure slovenščine, nato v razred
Svoj model vključevanja priseljencev v šole so v zadnjem letu prilagodili tudi na Osnovni šoli Livada, ki jo sicer že 15 let obiskujejo otroci iz ljubljanskega azilnega doma. Nekoč je veljala za geto šolo, danes za primer dobre prakse. Skupina priseljencev iz Slovenije bolj sorodnih držav ima na urniku vsak dan eno uro slovenskega jezika, nato pa grejo vsak v svoj razred. To bi bilo za 27 otrok prosilcev za mednarodno zaščito premalo, saj ne poznajo ne jezika ne pisave, je prepričan ravnatelj Goran Popović. Zato imajo vsak dan najprej tri ure slovenskega jezika, nato pa pouk v razredu z vrstniki. Popović je prepričan, da je slovenski model vključevanja priseljencev zelo dober – boljši od modelov v nekaterih drugih državah, kjer imajo priseljenci svoje razrede in se v standardne razrede vključijo šele po nekaj mesečnem obdobju.

Mladostniki, stari 15 let in več, večja težava
Trši oreh se zdi vključevanje mladoletnikov, starejših od 15 let, v slovenskih vzgojno-izobraževalni sistem. Obiskujejo namreč osnovno šolo za odrasle, kjer ni uvajalnega programa opismenjevanja, prav tako veliko mladih nima dokumentov, ki bi potrjevali njihovo znanje in končano izobrazbo. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pripravlja rešitev tudi za to skupino priseljencev, in sicer program učenja slovenščine pred vstopom v osnovno šolo za odrasle in protokol za vključevanje mladih v srednješolsko izobraževanje. Ministrstvo in Zavod RS za šport pripravljata tudi protokol za osnovne šole, v katerem bodo odgovoriti na nekatere dileme, ki se pojavljajo v šolskem prostoru: kako vključiti učenca v razred, kakšen naj bo prvi stik in kako naj poteka ocenjevanje. Konec preteklega tedna je ministrstvo objavilo tudi razpis Krepitev socialnih in državljanskih kompetenc strokovnih delavcev. Štiri milijone evrov bodo do konca leta 2021 namenili izobraževanju in dodatnemu opolnomočenju okoli 16 tisoč strokovnih in vodstvenih delavcev prav za delo z učenci priseljenci. Tako na ministrstvu kot tudi v strokovnih krogih pa so prepričani, da bo treba prevetriti tudi študijske programe pedagoških smeri.

Individualizacija učnega procesa
Ker imajo pri vključevanju v novo okolje in nov učni sistem pomembno vlogo učitelji, morajo biti ti po mnenju dr. Sonje Rutar s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem odprti in sproščeni, ne pa paternalistični. Otrok ne smejo gledati skozi prizmo deficita, temveč bi se morala po vsej izobraževalni vertikali vpeljati večja individualizacija učnega procesa. Pri tem po besedah Rutarjeve ne gre za delo z vsakim otrokom posebej, temveč za to, da se upošteva raznolikost otrok in dimenzije individualnosti, prepozna otrokove potrebe in spretnosti.

Da se je treba v šolskem prostoru bolj posvetiti posameznemu otroku in poiskati njegove močne točke, je prepričan tudi ravnatelj kranjske šole Milan Rogelj: »Nekdo, ki je prišel na primer iz Sirije, ima lahko zelo dobre ročne spretnosti in druga znanja, a jih ne ugotavljamo. Mislim, da se bo treba posamezniku v šoli bolj posvetiti.«

Idej in primerov dobrih praks je kljub nekaterim odmevnim negativnim zgodbam, v slovenskih šolah veliko. Vseeno pa velja še enkrat poudariti, da je slovenska javna šola dostopna vsem otrokom oziroma kot pravi dr. Marijanca Ajša Vižintin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU:

“Slovenska šola je vključevalna. Vsak otrok je vključen, in to mora biti naše izhodišče. Dolžnost učitelja je, da otroka vključi in da naredi vse, da se bo ta otrok počutil dobrodošlega. Rasizem in diskriminacija sta v slovenski šoli in slovenski družbi prepovedana. Če se to dogaja, se je treba s tem soočiti in se o tem odkrito pogovoriti.”