Ne gre pa pozabljati, da se dokumenti varujejo tudi z navajanjem izmišljenih razlogov za njihovo nedostopnost. Na agenciji za raziskovalno dejavnost, npr., skrivajo imena recenzentov, ki imajo levji delež pri odločanju o delitvi finančnih sredstev iz javnih virov, formalno zaradi zaupnosti in kvalitete presoje, dejansko pa gre za prikrivanje odsotnosti realnega ocenjevanja (lani je npr. biblicist 'meril' uspešnost dela zgodovinarjev!). Nemara gre tudi pri aktualnem zapletu v Arhivu Slovenije za kaj podobnega.
Kar se tiče osebne narave, je normalno, da mora biti zagotovljena določena 'privacy', kar se pa tiče političnih ali kakšnih drugih aspekotv, pa je to praksa, ki jo srečamo povsod po svetu. V britanskem arhivu sem naletel na dokumente iz leta 1948, ki so zaprti do leta 2048. Očitno bi moral obstajati neki organ, ki bi bil zadolžen in kompetenten, da določi, kaj se lahko da in kaj ne.
Po 65. členu zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih je namreč vse gradivo Službe državne varnosti, nastalo pred 17. majem 1990, splošno dostopno, razen občutljivih osebnih podatkov. Na Sovi so prepričani, da bi razkritje podatkov lahko imelo škodljive posledice za državo, na Arhivu Slovenije pa izražajo dvom o ustavnosti predpisa, zato so o tem obvestili vlado. Ta je odločila, da je trenutna zakonska ureditev ustavno sporna, zato je treba zakon čim prej spremeniti.
Svojo mnenje o tovrstnem skrivanju po zakonu dostopnih informacij, za katero so odgovorne državne institucije, sta za MMC povedala zgodovinarja Igor Grdina in Jože Pirjevec.
"Nedostopnost preživel način prikrivanja"
Grdina je pojasnil, da je nedostopnost v arhivih shranjenih podatkov in listin preživel način njihovega prikrivanja. Tajnost se dandanes po njegovem mnenju najlažje ohranja med nepregledno množico popolnoma nepomembnih informacij, saj so iskani podatki, preden se raziskovalec prikoplje do njih, že povsem neaktualni. Meni, da ne smemo pozabiti, da se dokumenti varujejo tudi z navajanjem izmišljenih razlogov za njihovo nedostopnost.
"Na agenciji za raziskovalno dejavnost, npr., skrivajo imena recenzentov, ki imajo levji delež pri odločanju o delitvi finančnih sredstev iz javnih virov, formalno zaradi zaupnosti in kvalitete presoje, dejansko pa gre za prikrivanje odsotnosti realnega ocenjevanja (lani je npr. biblicist 'meril' uspešnost dela zgodovinarjev!). Nemara gre tudi pri aktualnem zapletu v Arhivu Slovenije za kaj podobnega," opozarja.
"Morebiti ima kdo v arhivu na koledarju še vedno letnico 1979"
Poudaril je, da po zakonu noben dokument Sove, ki še ima operativno vrednost, ne sme biti hranjen kje drugje. Po njegovem mnenju zato ni mogoče, da bi lahko kakršni koli arhivu predani podatki ali dokumenti škodovali Sloveniji. Kot pravi, pa je drugo vprašanje, ali ni za nekatere država, ki jo varujejo, Socialistična federativna republika Jugoslavija. "Morebiti ima kdo v arhivu na koledarju še vedno letnico 1979. A kakor koli se obrača: država so vedno ljudje. Z imeni in priimki. S skrivanjem se zmerom varujejo samo ti. Včasih tudi potem, ko so že mrtvi," je prepričan.
Na vprašanje, ali je omenjeni predpis, ki določa, da je vse gradivo Službe državne varnosti, nastalo pred 17. majem 1990, splošno dostopno, razen občutljivih osebnih podatkov, sporen, je odgovoril, da tega ne ve. "Od nekdaj me je zanimala pravica. To je vprašanje svobode (in) življenja. Pravo – papir in po novem snemalne naprave – je nekaj drugega, kakor je zgodovina že ničkolikokrat dokazala (najbolj drastično v nacistični Nemčiji). Tu gre za vprašanje omejevanja svobode in postavljanja meja življenju," dodaja ob tem.
Omerza: Očitno se nekdo boji, da bi preveč brskal po naši diktatorski preteklosti
Poklicali smo tudi Igorja Omerzo, ki nam je pojasnil, da pripravlja knjigo o ustvarjalcih Odbora za varstvo človekovih pravic, v kateri bo opisal vse dogodke, institucije in družbena gibanja, ki so pripeljali do ustanovitve tega odbora. Kot pravi, je zaradi tega prosil za dostop do Arhiva Slovenije, "ki je še zmeraj lociran na sedežu Sove v Stegnah". Trdi, da mu je Sova preprečila vstop z obrazložitvijo, da bi to lahko škodovalo nacionalni varnosti, čeprav zakon predvideva, da je gradivo "prejšnje Udbe odprto za javnost".
"S tem so kršili zakon. Tako ne morem do dokumentov, s katerimi bi lahko kvalitetno napisal knjigo. Gre za dokumente iz obdobja med letoma 1970 in 1983. Ne vem, kaj je v ozadju. Zdi se mi čudno, ker je zakon jasen. Očitno se nekdo boji, da bi preveč brskal po naši diktatorski preteklosti. Ne vem pa ozadij. Morda so v arhivu kakšne stvari, ki bi lahko komu, ki je danes na položaju ali pa ima še vedno vpliv, škodovale," pojasnjuje Omerza.
"Temu se ne čudim"
Pirjevec je povedal, da v vseh arhivih velja pravilo, da nekaterih podatkov "ne dajo, tudi če mine 30 let ali če zakon trdi, da je treba dati določeno gradivo na razpolago". Temu, da je bil Omerzi preprečen dostop do gradiva, se ne čudi, saj se mu to zdi normalna praksa, ki jo je srečal povsod, kjer je dostopal do arhivskih podatkov. "Zakon npr. v Veliki Britaniji, ZDA in drugod po svetu v demokratičnih državah določa, da je po 30 letih dostop do gradiva odprt, toda določeni dokumenti, ki so posebej občutljivi, ostanejo še zmeraj zaprti," trdi.
Pirjevec za organ, ki bi določal, "kaj se da in kaj ne"
Predvideva, da so verjetno v gradivu, do katerega je želel dostopati Omerza, občutljivi podatki osebnega značaja. Kot pravi, je v času, ko je delal v Stasijevem arhivu v Berlinu, dostopal do gradiva, vendar je bilo po njegovih besedah veliko arhivov zaprtih, "ker so bili osebnega značaja ali pa kaj podobnega".
"Kar se tiče osebne narave, je normalno, da mora biti zagotovljena določena 'privacy', kar se pa tiče političnih ali kakšnih drugih aspektov, pa je to praksa, ki jo srečamo povsod po svetu. V britanskem arhivu sem naletel na dokumente iz leta 1948, ki so zaprti do leta 2048. Očitno bi moral obstajati neki organ, ki bi bil zadolžen in kompetenten, da določi, kaj se lahko da in kaj ne," je sklenil.
Ne gre pa pozabljati, da se dokumenti varujejo tudi z navajanjem izmišljenih razlogov za njihovo nedostopnost. Na agenciji za raziskovalno dejavnost, npr., skrivajo imena recenzentov, ki imajo levji delež pri odločanju o delitvi finančnih sredstev iz javnih virov, formalno zaradi zaupnosti in kvalitete presoje, dejansko pa gre za prikrivanje odsotnosti realnega ocenjevanja (lani je npr. biblicist 'meril' uspešnost dela zgodovinarjev!). Nemara gre tudi pri aktualnem zapletu v Arhivu Slovenije za kaj podobnega.
Kar se tiče osebne narave, je normalno, da mora biti zagotovljena določena 'privacy', kar se pa tiče političnih ali kakšnih drugih aspekotv, pa je to praksa, ki jo srečamo povsod po svetu. V britanskem arhivu sem naletel na dokumente iz leta 1948, ki so zaprti do leta 2048. Očitno bi moral obstajati neki organ, ki bi bil zadolžen in kompetenten, da določi, kaj se lahko da in kaj ne.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje