Enako vprašanje si zastavlja dva milijona državljanov in današnja oddaja poskuša dati odgovore, ne da bi ob tem zastavila nova vprašanja. In to vse za dvanajst petinsedemdeset.

Slovenski politiki gre na otročje. Kar je sicer smešno, ker gre za mlado politiko – a če štejemo kot slovensko politiko naše nacionalne vije vaje še iz devetnajstega stoletja, lahko zatrdimo, da je slovenska politika že toliko stara, da ji gre na otročje. Kako drugače razumeti in razložiti politične prakse, ki se jih gre sodobna slovenska politika. Kdor je spremljal prerekanja o objavljeni smučarski fotografiji, ki sta jih uprizorila vodja pozicije in vodja opozicije, se vtisa prepira dveh petletnikov ni mogel znebiti. Po literarnih miniaturah obeh čivkačev je človek na koncu pričakoval le še usodni tvit, ki bi nasprotnika dokončno porazil … To je seveda: "Moj ati ima hitrejši avto kot tvoj!"

Preostali dokazi plime infantilnosti slovenske politike so tožarjenje, cmeravost in navdušenje nad novimi igračami. Edino, kar se nekako ne sklada s podobo otročadi, ki je zasedla javne funkcije, je to nesrečno žaljenje. Kot je znano, se otroci med seboj ne žalijo. Vsaj tam do šestega, sedmega leta, potem pa že udari socializacija. In prav zaradi žaljenja se otroški koncept slovenske politike razume kot žalitev otrok, zato ga zavrzimo. In poskusimo z novo, še ne slišano in najverjetneje napačno razlago. Ta obsega vse segmente slovenske politike; tako desne, leve parlamentarce, predsednike, sekretarje in celo nekatere sodnike. Za razlago pa moramo globoko v osemdeseta, ob tem pa uporabiti še nekaj slenga …

… V osemdesetih mladež še ni užila dobrobiti slovenskega ekonomskega razcveta in denarja je bilo malo. Tako so se namesto po predragih lokalih mladinske zabave dogajale kar na domovih; na vikendih, v kleteh ali v lovskih kočah. Z velikim razumevanjem do čag, gaud in fešt te zabave zaradi lažjega razumevanja poimenujmo kar žur.

In na teh žurih je bil vedno tip, ki je sedel ob strani. Ni ga zanimala ne konzumacija dovoljenih in delno dovoljenih drog, niti preostale sprijenosti, ki so kvarile tedanjo mladino. Je pa bil pozoren in priseben, na zabave pa je vztrajno hodil zato, ker je hotel biti kul. Vsaka zabava je poznala takšnega obstranca in generacije, ki so danes v najboljših letih, vedo, o kom ali čem govorimo.

Ko se je drugo jutro zabava oživljala ob prvi kavi, je ta mož, edini svež in priseben, natančno razložil, kaj se je na žuru dogajalo. Kdo se je kako vedel in kdo se je vedel škandalozno. Pogosto so udeleženci žura imeli manjše motnje spomina, posledice motenj zavesti in ti fantje, skoraj nikoli dekleta, so jim z neko veliko slastjo pojasnjevali njihovo vedenje na žuru. V pomanjkanju znanstvene terminologije o tem fenomenu jih imenujmo "razlagalci žurov".

Kot rečeno, so imeli "razlagalci žurov" le eno željo: da bi bili kul. Ampak za biti kul je treba odvreči predsodke, dogme, norme in del obleke, česar pa razlagalci žurov niso bili pripravljeni storiti ... Zato nikoli niso postali kul in ko se je generacija raztopila v vsakdan, jih nekaj časa ni bilo na spregled. Potem pa so se nenadoma pojavili in ne boste verjeli … vsa slovenska politična elita danes so nekdanji "razlagalci žurov"!

Poglejmo dejstva: nihče od njih ni kul. V Sloveniji nimamo niti enega kul politika, predsednika ali celo sodnika. S čimer ni nič narobe, ker "biti kul" je bolj prekletstvo kot blagor. A da gre za "razlagalce žurov", vemo po tem, ker se slovenski politiki tako zelo trudijo biti kul. Kako uporabljajo družbena omrežja, kako se vedejo, kaj nosijo na majicah, s katerimi športi se ukvarjajo in kako nagovarjajo različne strukture prebivalstva; tudi na kakšen način komunicirajo z javnostjo. Radi bi bili všečni, sproščeni, angažirani, priljubljeni in ob tem nonšalantni. Tako si namreč predstavljajo, da bi morala biti videti kul oseba in nekateri bi dali odstotek volilne podpore, da bi jim to uspelo.

Kar pa je zanimivo: prvi sklici parlamenta so imeli vse polno poslancev, ki so bili kul. Potem so politiko preplavili razlagalci žurov, ki so kul politike pregnali. Kajti če kaj, znajo "razlagalci" iti na jetra, da bog pomagaj.

Ta nadležna prijaznost, ta naučena domoljubnost, ta zapovedana storilnost, ta ponižujoča servilnost – vse to so značilnosti razlagalcev žurov, ki pa imajo še eno skupno značajsko črto ... Ko jim je kdo, ko niso in niso nehali – bevskajoče zabrusil, naj utihnejo – so postali žaljivi. Da bodo povedali mami, kaj se je dogajalo. In podobne reči.

Preizkus te pogumne in za slovensko politično analizo povsem nove teze je enostaven. Ko boste naslednjič gledali katero omizij, ali soočenje, ali dvoboj levice in desnice, ali parlamentarno razpravo o čemer koli že – stišajte zvok svojega televizijskega aparata. Pobrskajte po spominu in se vprašajte, ali bi bilo mogoče, da je bil kateri koli nastopajočih kdaj na kakšnem žuru v središču akcije. Ali pa je morda bil tisti, ki je s kokto vedno čemel na kvadratnem metru med gramofonom in šankom ter se hihital v brado.