Minuli teden je zaznamoval nov tviteraški spopad predsednika vlade – tokrat evropskih razsežnosti z drugimi voditelji EU-ja. Tokrat v podkastu o politiki Umetnost možnega spet gostimo novinarske kolege.

Dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja Mojca Širok pravi, da v evropski politiki niso problem različna politična stališča, četudi so skrajna. Zadrego in šok povzroča grobost tviter zapisov iz slovenskih logov. Novinar spletnega portala N1 Miha Orešnik, prvi poročevalski obraz s sredinih protestov, pa slikovito opiše dogajanje na ljubljanskih ulicah, ko jih preplavijo oblaki solzivca.

Skrajna stališča v EU-ju manj šokantna kot nedostojnost

Mojca Širok pravi, da je bil za evropsko politično javnost največji problem način politične komunikacije premierja Janše. "Ni problem razlika v političnih stališčih, prepričanjih. Na evropskem političnem parketu ni nekaj nenavadnega, da nekdo zagovarja diametralno nasprotna politična stališča od nekoga drugega. Prisotna so celo neverjetna prepričanja, šokantna in presenetljiva. To za evropsko politično javnost, za voditelje ni nič posebnega, četudi nekdo zagovarja za nekoga drugega popolnoma nesprejemljiva politična stališča. To se dogaja vsak dan. V evropskem parlamentu se pač krešejo še tako različna politična mnenja. Pomembno je, kako to počne," razloži dopisnica.

Skrajna stališča so v evropskem okolju prisotna in običajno se jih izolira z nasprotnimi stališči in argumenti, ker so za evropsko demokratično javnost nesprejemljiva. Za evropske ustanove je bilo šokantno, kako je to izpeljal slovenski premier. "Voditelji so v zadregi, sploh ne vedo, kako bi na to reagirali. To je način diskurza, ki ga ne tej ravni v EU-ju ne poznajo, zato med odgovarjanjem na novinarska vprašanja pogosto zardevajo."

Janša dvakrat zapravil "bianco menico"

Orešnik ocenjuje, da je imel Janez Janša s svojo vlado ob prevzemu oblasti idealno priložnost, da poveča svojo volilno bazo – bili smo pred epidemijo epskih razsežnosti. "Janša je imel veliko zaupanje, zato se je deloma že prikazoval kot nekdo, ki bo rešil Slovenijo iz zagate, ki jo je pomagal zakuhati Marjan Šarec s svojim odstopom. A te priložnosti ni izkoristil in se sprašujem, zakaj ne. SDS bi lahko pridobila zmernejše volivce z desne sredine in razočarane sredinske volivce, ki nenehno od volitev do volitev prehajajo od stranke do stranke in običajno izbirajo stranko, okrog katere se zbira največ glasov. Še enkrat, imel je idealno priložnost, a je ni izkoristil. Bega me, zakaj to počne. Tudi volivci SDS-a mu verjetno ne bi zamerili, če bi bolj zmerno retoriko uporabljal pri komunikaciji na družbenih omrežjih," razmišlja Orešnik.

Širok se strinja s kolegom, da je imel Janša od volivcev dvakrat podarjeno "bianco menico". Prvič je bilo leta 2004, ko so se volivci odločili, da je bilo dovolj več kot desetletne vladavine LDS-a. Takrat je imel vse možnosti. Prva Janševa vlada je vodila svojo politiko – za nekatere uspešno, za druge manj uspešno. To je bila prva priložnost. Druga pa je bila – se strinja z Orešnikom – marca lani ob prvi razglasitvi epidemije pri nas. Lahko bi postopal drugače oziroma tako kot je kak drug evropski voditelj v popolnoma enakih okoliščinah. In lahko bi imel na svoji strani, pritrdi Orešniku, večji del slovenskih volivcev, kot jih ima zdaj. Vidi podobnosti z Berlusconijevo stranko, ki ji še zmeraj uspe zbrati največjo volilno podporo, a ne zmore oblikovati vladajoče koalicije.

Mediji postali strelovod za ljudske frustracije

Miha Orešnik je bil prvi novinar, ki je celovito poročal s srednih protestov. Na terenu je bil domala vsakič, ko je izbruhnilo nasilje, med prvimi je ob sredah vonjal solzivec. Na vprašanje, kdo so sredni protestniki, ki protestirajo proti PCT-ukrepom, odvrne, da je na to vprašanje zelo težko odgovoriti. "Novinarsko delo naj bi se odvijalo na terenu, kjer spremljamo, kaj se dogaja in se z ljudmi pogovarjamo. Jih sprašujemo, zakaj ste danes tu, kakšna so vaša sporočila, za kaj se zavzemate itd. Ta množica, ki se zbira ob sredah, pa v večini ni zmožna pogovora. Ko jih vprašam, zakaj protestirate, mi odgovorijo, da zato, ker mi lažemo. O čem lažemo, vprašam. In mi odgovorijo, da o vsem. Množica je zelo heterogena. Agresivnih provokatorjev je v tej množici zelo malo, zelo malo je tudi anticepilcev. In večji del množice ne podpira maloštevilnih provokatorjev, ki izzivajo policijo," razlaga novinarski kolega.

Najbolj agresivni do medijev postanejo protestniki takrat, ko se začne množica premikati po Ljubljani. "In ko se postavim ob mimoidoče protestnike, da pred kamero poročam, slišim besede, ki jih ne bi bilo primerno ponavljati – lažnivci in morilci so najbolj mili in osnovni očitki. Med poročanjem so proti meni leteli tudi veliki mastni pljunki, nekateri posamezniki motijo vklope na vse možne načine. Zdi se, da smo mi strelovod za ljudske frustracije. Politiki se tam ne bodo pojavili, razen kranjskega mestnega svetnika, ki ni sposoben odgovoriti na najbolj osnovna novinarska vprašanja." Za razmere v družbi vidi tudi odgovornost medijev, ki so v začetku epidemije povsem nekritično povzemali in podajali vladne ukrepe. "Šele od afere z nabavami zaščitne opreme se zdi, da so mediji začeli bolj kritično vrednotit ravnanja vlade in se začeli spraševati, ali so vsi ukrepi in način njihovega izvajanja smiselni."