Predsednik Zveze borcev NOB-ja je na besede, da se je v nekdanji Jugoslaviji zavezal k molčečnosti, dejal: "Moram povedati, da je tista Jugoslavija propadla in takšne molčečnosti ni, zato je vsako opravičevanje, da nekdo ne priča, češ da ima obvezo molčečnosti, čista provokacija in neresnica."

Je pa res, da to vprašanje pri nas kot tudi v drugih evropskih deželah, omenjam predvsem primer Francije, ni bilo predmet tako intenzivne javne razprave, kot je to danes. Kocbek je javno spregovoril o tem vprašanju 1975 in njegov razgovor v tržaški reviji Zaliv je bil pri nas v Sloveniji objavljeno v reviji Naši razgledi. Zaradi tega lahko trdim, da vsaj od 1975 ta žalostna zadeva in ta črni madež v slovenski zgodovini ni bil skrivan in neznan."

"Domobranci so se zavedali, na čigavi strani so"
Spravo po njegovem mnenju preprečuje dejstvo, da so stare rane še vedno odprte in da jih sedanji diskurz samo poglablja, namesto da bi jih celil. Pojasnil je še, da ne more biti dvoma, da so se domobranci zavedali, na čigavi strani so in kaj delajo, ko so prisegali na Hitlerjev rojstni dan. Sam ne dvomi, da je največja večina Slovencev, ki so se odločili, da se pridružijo partizanom, to odločitev izvedla zavestno in brez pritiska. Prisilne mobilizacije v narodnoosvobodilno vojsko pa so se vršile samo v drugem delu druge svetovne vojne, ko je bila Titova partizanska vojska od zaveznikov priznana kot zavezniška vojska in je imela tudi zakonito pravico takšne mobilizacije.

Na vprašanje, ali drži, da je Edvard Kardelj v imenu bratstva in enotnosti prepustil Istro Hrvaški na Titovo prošnjo, pa je Stanovnik odgovoril, da z zgodovinsko realnostjo in resnico nima nobene zveze. Pojasnil je, da so bile zunanje meje določene na mirovni konferenci, kjer so Slovenci odstopili velik del zahodnih slovenskih ozemelj prek Soče s skoraj 100.000 slovenskimi prebivalci, da bi dosegli t. i. etično ravnotežje, pri katerem je vztrajala francoska delegacija. Jugoslavija je takrat vsebovala Slovenijo in Hrvaško, pojasnjuje Stanovnik, meja pa je bila določena šele po Londonskem sporazumu leta 1954 in pozneje sledečem Osimskem sporazumu leta 1975. "Takrat je bila potegnjena meja preko cone B, ki je pripadala Jugoslaviji in je slovensko-hrvaško meja potekla po reki Dragonji. Morje pa ni bilo nikdar deljeno in meja po morju nikdar določena."

"Le osebni arhiv sem dal zapreti za 30 let"
Na vprašanje, da je po padcu komunizma, ko je bil predsednik predsedstva, dal ukaz za zaprtje arhivov za dobo 50 let in ali so še vedno zaprti, pa je Stanovnik odgovoril, da je za 30 let zaprl samo svoj osebni arhiv. "Ko sem bil povabljen na pričanje pred t. i. Puklovo komisijo pred državnim zborom, pa sem šel v arhiv in konzultiral arhiv, da ne bi prišlo do kolizije med mojim spominom in arhivsko hranjenimi dokumenti. Ob tej priložnosti sem ugotovil, da je bil odprt tudi moj privatni arhiv, na katerega sem izrecno napisal, naj se 30 let ne odpira. V tem zasebnem arhivu so bili zlasti čuvani zaznamki mojih pogovorov z generalom Višnjićem, s katerim sem po nalogu zveznega predsedstva vzdrževal zaupne pogovore. Iz teh arhivov je razvidno, da sem od njega zahteval, da izvedejo preiskavo v ljubljanskem vojnem okrožju, kako je bilo mogoče, da je zastavnik Boršnar prišel do visoko hranjenega vojaškega dokumenta, in ali so ugotovili krivca za to skrajno malomarno ravnanje z visoko tajnimi dokumenti. Iz arhiva je razvidno, da odgovora nisem nikoli dobil."

A. M.