Čeprav MMC-jevi sogovornici Poloni za zdaj še ni uspelo posvojiti otroka, nas je opozorila na še nekaj nevšečnosti, na katere lahko par naleti v postopku posvojitve. To, da naj bi bila z možem »prestara«, kot so jima neuradno namignili na enem izmed centrov za socialno delo, smo govorili že v prvem delu njene zgodbe.

Polona je z možem obiskala tudi delavnico v društvu S. O. S otroci in mednarodne posvojitve (v nadaljevanju S. O. S. otroci), »kjer so jim večkrat rekli, da jih čisto nič ne zanima, ali bodo s posvojitvijo zadovoljni ali ne, pomembno je le to, da se bo otrok počutil optimalno.« MMC-jeva sogovornica je omenila tudi društvo Deteljica, ki naj bi imelo »Rugljeve metode dela«, zato se nanje sploh ni obrnila. »Sem pa slišala, da nekateri centri za socialno delo zahtevajo, da obiskuješ delavnice Deteljice, ker ti drugače ne izpolnijo določene dokumentacije,« je razložila naša sogovornica.

Mag. Ana Vodičar, v. d. generalnega direktorja direktorata za družino, je na to odgovarila, da so na področju socialnega varstva nevladne organizacije res zelo pomembne. Treba pa je jasno povedati, da imajo po zakonu pooblastila za vsa dejanja v zvezi s posvojitvijo samo centri za socialno delo. »Razna društva ne morejo pristopati do parov in jim obljubljati, da jim bodo za plačilo »nekaj zrihtali«,« je razložila Vodičarjeva.

Pravna podlaga je jasna in uzakonjena v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Da bi torej odkrili, v katerem grmu tiči zajec, smo se po odgovore obrnili kar na društvi Deteljica in Živa. Stik smo neuspešno skušali vzpostaviti tudi z Zavodom S.O.S otroci in mednarodne posvojitve, ki pa po naših neuradnih podatkih ne deluje več, čeprav je še vedno registriran v Registru za javnopravne evidence in storitve (Ajpes). Stik nam je uspelo vzpostaviti z ustanoviteljico društva S. O. S otroci, ki pa je iz njega izstopila in zdaj vodi novo društvo Živa. Tako Viktorija Bevec, iz društvo Deteljica, kot Eva Cerkvenik, iz društva Živa, sta se prijazno odzvali na povabilo MMC-ja.

Isti cilj, različne metode
Tako Bevčeva kot Cerkvenikova sta se strinjali, da sta njuni društvi le člen v verigi med posvojiteljem in centrom za socialno delo in da nimata pristojnosti za sam postopek posvojitve. Prav tako priznavata filozofijo društev, o kateri je govorila Polona. »To, da so pri otroku pomembne njegove pravice in da so posvojitelji na drugem mestu, je popolnoma res, čeprav se grdo sliši. Na prvem mestu je otrok, ki ga moramo zaščititi, saj se odrasli lahko zaščitimo sami,« je razložila Cerkvenikova.

To je tudi razlog, da člen o posvojitvi otrok ne spada pod člen v ustavi, ki govori o »svobodnem odločanju o rojstvu otrok« (55. člen), temveč v tistega, ki govori o »pravicah otrok« (56. člen). Bevčeva je dodala, da filozofija posvojitve, ki je v dobro otroka, pomeni tudi dobro za posvojiteljske starše. »Tega se morda premalo vsi zavedamo, vključno z mojo stroko. Ko ti temeljito pripraviš posvojitelje na tujega otroka in na njegove potrebe, da se mu ne sme prikrivati od kje je, kakšnega rodu je, da se posvojitelji ne sramujejo svoje odločitve, da so posvojili, in da sprejemajo drugačnost tega otroka, potem so tudi zase naredili veliko, saj v nadaljevanju ne pride do kriz. Če tega ni, se v obdobju odraščanja otroka pojavi t. i. identifikacijska kriza,« je razložila Bevčeva.

Bevčeva je odgovorila, da posvojitev ni kazen. »Posvojitev je le oblika poti, po kateri lahko tudi tak par, ki po naravni rodni poti ni prišel do otroka, pride do vloge starša. A ta vloga ni več v smislu biološko naravne. Ta vloga je nadomestna, saj starši stopijo na mesto staršev, ki bi morali tam biti, pa jih ni. Biološki starši so prvi in posvojitelji jih ne morejo izbrisati.«

Crkvenikova: Če sumimo, da je otrok bolan, lahko posvojitev zavrnemo
Cerkvenikova je povedala, da je 95 odstotkov parov, ki se odločijo za posvojitev neplodnih parov. Ko se ti pari obrnejo na društvo Živa, »jim jaz le še posredujem informacije, da se pri posvojitvi v tujini ne obrnejo na napačne osebe, povem jim, na kaj morajo biti pri posvojitvi pozorni.« Med t. i. probleme, ki se lahko pojavijo, je tudi ta, da dobimo bolnega otroka. Kaj storiti v tem primeru?

»Če v tuji državi posumimo, da otrok ni zdrav, lahko zahtevamo zdravniške preglede, še preden podpišemo posvojitev. Imamo tudi možnost, da dokumentacijo pošljemo slovenskemu pediatru, a se moramo prej o tem dogovoriti, saj bolezni, ki nam jih bodo v Rusiji predstavili kot smrtne, lahko v Sloveniji pozdravimo z navadnim antibiotikom.« Ustanoviteljica društva Živa je na tem mestu poudarila, da »so tudi biološki otroci lahko bolni, a so takrat že naši.« Tisti starši, ki so bili v programu dobro pripravljeni na posvojitev, s tem ne bodo imeli problemov.

Dejstvo, da lahko posvojenec ali posvojitelj še pred uradno posvojitvijo zavrneta drug drugega, predvideva tudi 148. člen ZZZDR-ja, ki pravi, da se mora ugotoviti, »ali se bosta posvojenec in posvojitelj lahko vživela v novi položaj«, »ali bo posvojitev za posvojenca koristna«, in da lahko »posvojenec preživi v družini posvojitelja določen čas pred odločitvijo posvojitve«. Kot so pojasnili tudi na direktoratu za družino, pa je »druga stvar, kakšne posledice bo imela zavrnitev otroka v državi, v kateri posvajamo.«

Bi lahko posvojili tudi istospolno usmejeni pari?
»Načeloma je Slovenija tako zaplankana in majhna država, da bi imel ti kot starš lahko neizmerno rad otroka, mislim pa, da bi se otrok tu slabo počutil. Predvsem zato, ker se postavljajo vprašanja, kako to, da si ti tak, če so tvoji starši drugačni. Jaz s tem seveda nimam problemov, toda pritiski so močni,« razmišlja Polona.

Kako pa bi se razmere spremenile, če bi imel »ta drugačen« otrok še »drugačne starše«? ZZZDR predvideva, da lahko otroka posvoji le posameznik ali pa poročeni par – zunajzakonska partnerja ne moreta posvojiti. Kot je opozorila Cerkvenikova, obstaja zakonska luknja, saj na neki način istospolni pari lahko posvojijo otroka, čeprav kot le en starš. »V Sloveniji je dosti istospolnih parov, ki imajo otroka, to je dejstvo. Je pa res, da jih redko srečaš na cesti. Torej, tisti par, ki se bo znašel, bo posvojil in prav je tako,« je nadaljevala Cerkvenikova.

To, da so ljudje vnaprej proti posvojitvi istospolnih partnerjev, je le izraz tega, »da kot družba še nismo pripravljeni. Za vsem tem pa se pozablja na otroka. Otroka, ki je v sirotišnici. Otroka, ki je lačen, in na otroka, ki bo umrl. Torej, je bolj problematično to, da ga bo posvojil istospolni par in obstaja nevarnost, da ga bodo v osnovni šoli zafrkavali, ali je bolje, da ostane v sirotišnici in tam umre. To je zelo kruto povedano, a malo se govori o tem, kaj pomeni sirotišnica za otroka,« je obrazložila Cerkvenikova.

Bevčeva je bila pri vprašanju istospolnih partnerjev bolj zadržana, čeprav »načeloma ni proti drugačnosti. Če je malo možnosti za posvojitev, bi podprla možnost, da imajo prednost heteroseksualni pari«.