V Odmevih se je s kolumnistom Mladine in publicistom Bernardom Nežmahom ter urednikom Sobotne priloge Dela Alijem Žerdinom pogovarjal Igor E. Bergant.

Medtem ko sta ostala dva sogovornika pri tem precej zadržana, zlasti zato, ker je vprašanje, kakšno ceno lahko država za to gospodarstvo, ki je sedaj v državni lasti, iztrži. Glede na to, da je borzni trg sesut, da so vrednosti delnic na najnižjih točkah v zadnjem desetletju.

Gospod Nežmah, ste morda videli kakšne stične točke med gospodom Janšo in gospodom Jankovićem, ki sta, recimo temu, na nasprotnih polih in ki ne želita, kot smo včeraj slišali gospoda Jankovića, v kakršno koli koalicijo po volitvah?
Nežmah: Seveda, če bi iskali, bi našli. Nobeden od njiju se ni zavzemal za takojšnjo prodajo NLB-ja. To oddajo je treba vzeti z rezervo, to ni nobeno soočenje. Bilo je osem gostov, od tega samo trije izraziti politiki. Po drugi strani pa ta oddaja prispeva k demitizaciji. Oba nova kandidata, tako Janković kot Virant, sta se pojavila hipno, kot zvezdi, z zelo močnim medijskim pompom. In njuna medijska moč je v hipu zelo zrasla.

Vse te oddaje pa dosežejo nekaj. Da iz mita preidemo v resničnost, da vidimo, kakšni so njihovi konkretni pogledi. Za njimi ni nekakšna 26-terica in znotraj tega bi rekel, da vsaj gospod Janković, v temi, ki mu je zelo domača, posebej močnega vtisa ni pustil.

Gospodarstvo je njegov domač teren. Danes so bile predvsem gospodarske teme. On poskuša vzbuditi vtis, s katerim si je pridobil tudi županski položaj, nekakšnega "the makerja", tistega, ki stvari opravi. Kakšen se vam v tem pogledu zdi gospod Virant?
Nežmah: Virant ima en močan kapital, in to je, da je svoje ministrstvo vodil izjemno pragmatično in učinkovito. Pustil je serijo postopkov, ki so državljanom res olajšali projekte. Vendar kljub vsemu na podlagi tega pogovarjanja ne bi ničesar izpeljal.

Namreč, predsednik vlade ni menedžer podjetja. Gospodarstvo je en majhen segment, imamo še tisoče drugih momentov. In iz tega delati nekakšno projekcijo bi se mi zdelo preveč tvegano.

Gospod Žerdin, kako se vam je Janez Janša zdel v tej vlogi, ki jo poskuša pokazati v javnosti: da je odločen mož, ki bi dobro vodil vlado, tudi zato, ker ne bi sprejemal gnilih kompromisov kot Borut Pahor?
Žerdin: Janša je danes prišel nedvomno najbolje pripravljen na to razpravo, saj se je njegov strokovni svet na te dni pripravljal eno leto, medtem ko za Viranta in Jankovića tega ne moremo trditi. Onadva sta padla v to volilno igro precej z neba, relativno pozno sta se tudi osebno odločila, da v predvolilno kampanjo vstopita.

Janši nikakor ne moremo očitati, da je nekdo, ki ni operativen. On, tako kot Janković, ve, da je potrebno postaviti cilje, roke in izvajalce in potem odkljukati, ali so stvari narejene. On je včasih celo preveč operativen. Pri Janši gre nedvomno za to, da je pripravljen, prihaja s paketom ukrepov.

Tretje vprašanje, ki je v tem trenutku zelo pomembno, pa je to, ali je Janša obdržal potencialna zavezništva, ki jih je imel 2004, danes pa je veliko vprašanje, ali jih še ima. Ali so ti zavezniki iz sfere mladih ekonomistov pravzaprav prestopili k Virantu.

Kako pa ste videli to možnost povolilnega sodelovanja med Janšo in Virantom? So mostovi med njima res porušeni?
Žerdin: Bilo je izrečenih precej ostrih besed, ni pa ta most zaupanja eksplodiral. Hkrati je treba imeti v oziru še eno dejstvo. Deloma lahko rečemo, da je boter Virantove kandidature Peter Jambrek, ki je leta 2004 izrazito podpiral Janšo. Hkrati pa je gospod Jambrek v svojem zadnjem nastopu govoril zelo prostodušno o svojem prijatelju Janši.

Nekako je zaznati, da je podprl Virantovo kandidaturo, po drugi strani pa bi lahko bil mediator, če bi morda v dialogu med Virantom in Janšo prihajalo do kakšnih težav.

Gospod Nežmah, govorimo pravzaprav o štirih kandidatih za mandatarja, četrtega danes ni bilo, aktualnega predsednika vlade Boruta Pahorja. Glede na to, kaj se dogaja v slovenskem političnem prostoru, je on sploh aktualen kandidat za mesto mandatarja?
Nežmah: Realen kandidat za zmago bi zelo težko rekli. Je pa vsekakor res, da je njegova Socialdemokratska stranka na prelomnici. V zadnjem tednu se je pokazalo, da je nekdanji predsednik države Milan Kučan stranki poskušal zamenjati vodstvo in se je stranka temu uprla.

In kaj je zanimivo v tej zgodbi? To, da SD zagovarja preglednost, demokratičnost delovanja, ne skozi botre ali iz ozadja, ampak skozi postopke, skozi članstvo, skozi odbore. In s tega stališča ima stranka možnost v čisti bitki braniti ta socialdemokratska načela, da lahko sodeluje brez pritiska, da je odpisana.

In vsekakor nekakšen faktor je. Faktor je, sploh z ozirom na to, ker gre za, v realnih soočenjih, ob vseh ostalih kandidatih, bi se prednost teh pokazala čisto dialoško. Če bi imeli v studiu Boruta Pahorja ali pa recimo Gregorja Golobiča, bi v studiu nastopala zelo uspešno.

In v tem smislu ju jaz vsekakor ne bi odpisal kot popolnoma izgubljeni stranki. Vprašanje je tudi, kako se bo porazdelila moč med Jankovićevimi in Pahorjevimi navdušenci. To so še vprašanja, ki se bodo razvijala skozi kampanjo, in v sami kampanji bo prihajalo tudi do več udarcev.

Govoriti o Jankoviću kot samoumevno odličnem menedžerju, če upoštevamo, da je Ljubljano rekordno zadolžil, se seveda postavi veliko vprašanje o tej uspešnosti. In vsa ta vprašanja se bodo izkristalizirala v prihodnosti.