Vprašanju brezdomstva na državni ravni se v Sloveniji očitno ne posveča ravno veliko pozornosti. V primerjavi z ostalimi državami na evropski ravni pri nas namreč še vedno nimamo razvitih primernih mrež, koordinacij in državnih politik za ustrezno soočanje z brezdomstvom in za njegovo preprečevanje. To pomeni, da še vedno ni določeno, kakšna je vloga države oz. državnih institucij, ko gre za to problematiko, je za MMC pojasnila predstavnica društva Kralji ulice Luna J. Šribar.

Po njenih besedah v društvu opažajo tudi pomanjkanje združevanja in povezovanja sorodnih organizacij, ki delujejo na področju socialne izključenosti in brezdomstva. »Vsekakor se bomo v prihodnosti s tem pojavom morali soočiti,« je dodala. Sama meni, da bi bilo treba združevati različne institucije tako vladnega kot nevladnega sektorja in razvijati multidisciplinarne pristope različnih strokovnjakov – denimo po zgledu Norveške.

Brezdomci se ogrevajo tudi v javnih knjižnicah
Kako se potem brezdomci znajdejo, da pridejo do hrane in prenočišča, in kako se v zadnjih dneh, ki so jih zaznamovale tudi izjemno nizke temperature, ogrejejo? Šribarjeva pravi, da predvsem s pomočjo zavetišč: »V Sloveniji je trenutno prisoten trend vzpostavljanja začasnih oblik namestitev za brezdomne – zavetišč –, medtem ko gredo evropski trendi v smeri vzpostavljanja bolj trajnih oblik namestitev in razvoja celostnih programov nastanitvene podpore za brezdomne ljudi.«

V Sloveniji imamo sicer pet zavetišč za ljudi, ki živijo na cesti: po eno v Mariboru, Celju in Murski Soboti, dve pa v Ljubljani. Zavetišče naj bi kmalu dobil tudi Kranj, navaja predstavnica društva Kralji ulice. Dnevni centri pa niso dovolj za preživetje, zato brezdomci iščejo še druge oblike vsakodnevnih preživetvenih strategij. Tako se, denimo, kot pravi Šribarjeva, v teh mrzlih zimskih dneh hodijo gret v knjižnice in drugih javne ogrevane prostore.

Zgodba vsakega brezdomca je posebna in jo je vredno spoznati
Na vprašanje, kakšno je življenje brezdomcev, sogovornica odgovarja, da ga ni mogoče na kratko popisati, saj ne gre posploševati in zelo individualiziranih zgodb posameznikov in posameznic metati v isti koš: »Vsak človek ima za seboj svojo, posebno zgodbo, ki jo je vredno in zanimivo spoznati.«

In zakaj se ljudje znajdejo na ulici? Vzroki so kompleksni, poudarja Šribarjeva. V širšem smislu gre po njenih besedah za prekrivanje družbenih in osebnostnih dejavnikov, med katere spadajo pomanjkanje socialne mreže, izpad iz določenih področij življenja – denimo izguba zaposlitve, pretrganje vezi z družino; različne oblike odvisnosti; težave z duševnim zdravjem ipd., ki se v določenem času skoncentrirajo, da se človek znajde na cesti oz. brez primerne in varne nastanitve.

Brezdomci še vedno stigmatizirani
Brezdomni ljudje so še vedno stigmatizirani, kar se med drugim odraža tudi v širšem javnem mnenju. »Med drugim tako, da se brezdomstvo še vedno dojema kot individualni socialni problem, ne pa toliko v luči širšega družbenega in stanovanjskega problema,« pravi predstavnica Kraljev ulice.

»V Sloveniji je množično brezdomstvo, kot ga poznamo v nekaterih večjih središčih, razmeroma mlad pojav, tako na tem področju tudi še ni bilo narejenih veliko raziskav, prav tako ni bila narejena nobena statistika glede števila brezdomnih ljudi,« je še pojasnila za MMC.

V Ljubljani med 400 in 700 brezdomcev
Za Ljubljano se po njenih besedah predvideva, da v njej živi med 400 in 700 ljudi brez doma. Večina med njimi je moških, pri ženskah pa gre večinoma za t. i. prikrito brezdomstvo. V društvu ugotavljajo, da se starost brezdomcev giblje med 25 in 60 let.

Marjetka Nared
marjetka.nared@rtvslo.si