Valentina je bila na začetku čisto običajna deklica, ki pa je imela že ob rojstvu strto medenico. Kmalu so ugotovili, da ima redko bolezen osteogenesis imperfecta oziroma bolezen krhkih kosti. Do drugega leta starosti večjih težav ni imela, nato pa so se začeli redni zlomi. Večinoma je šlo za zlome na nogah, ki so zaradi bolezni krhke, nekajkrat pa si je, ko se je ob zdrsu skušala obvarovati novega zloma noge, zlomila tudi roko. "Zlom noge ni hudo boleč, toda zlom roke ... To pa so bolečine," pripoveduje.

Učiteljice so jo tudi obiskovale
Pogosti zlomi so bili vzrok temu, da je velik del zgodnjega otroštva preživela v bolnišnici ob številnih operacijah. Vse pa niso bile najbolje izvedene, tako so ji po enem slabše izvedenem posegu morali skrajšati obe nogi. Zaradi težav z nogami pa je prišlo tudi do ukrivljanja hrbtenice oziroma skolioze. Da bi se zavarovala pred padci in morebitnimi novimi zlomi, si Valentina pri hoji pomaga z berglami, v zimskem času pa razdalje premaguje z invalidskim vozičkom.

Kljub zdravstvenim težavam pa je redno in uspešno opravljala šolske obveznosti. K temu so pripomogle tudi osnovnošolske učiteljice, saj so nekatere ob daljši odsotnosti od pouka Valentino prišle poučevat kar domov. "To je bilo še bolj zahtevno. Če sem bila v šoli, sem lahko tudi s kom poklepetala ali pa počela kaj drugega, ko pa si sam z učiteljem, ne moreš pobegniti njegovi pozornosti," se nasmehne ob spominu na svoje osnovnošolske dni.

Pretirano pokroviteljstvo v študentskem domu
Posebnega odnosa je bila deležna tudi, ko je začela študirati ekonomijo v Mariboru, a jo je ta prej vznejevoljil, kot kaj drugega. "V študentskem domu se preprosto niso sprijaznili s tem, da želim živeti običajno študentsko življenje, kar pomeni, da bi rada kdaj tudi šla na kakšno zabavo ali koncert, se vrnila pozno domov, mogoče kdaj tudi kaj popila." Zaradi svoje bolezni je bila namreč deležna posebne skrbi upravnika doma, ki je varnostnikom naročal, naj pazijo, da ne bo zvečer zapuščala doma.

Podobne pozornosti je bila deležna tudi njena sostanovalka. "Imela je le poškodovan gleženj, a ko so mi jo opisovali, sem dobila občutek, da je povsem nezmožna samostojnega gibanja. Verjetno pa je tudi ona podobno mislila zame, tako da sva se prvič, ko sva se srečali, začudeno pogledali in skoraj v en glas rekli: Pa saj ti hodiš."

Odnos je zrcalo vzgoje
Pretirano pokroviteljski odnos je ena skrajnost, s katero se je v študijskih letih srečala, za drugo skrajnost pa je poskrbel taksist, ki ga je prosila, naj ji pomaga spraviti invalidski voziček iz prtljažnika, pa ji je zgolj zabrusil, da ni plačan za zlaganje vozičkov. Njegov odnos je bil dovoljšen razlog, da se je preprosto obrnila in odpravila domov, ne da bi mu za vožnjo plačala.

"Mlajše generacije imajo precej manj pokroviteljski odnos do hendikepiranih," meni Valentina, ki ocenjuje, da k odnosu ljudi, s katerimi se srečuje, največ prispeva njihova vzgoja. "Zadnjič sem srečala očeta z otrokom, ki je pokazal proti meni in rekel, ati, poglej kako majhna je ta teta, pa mu je oče odgovoril, saj ti nisi nič večji." Po njenem mnenju je to za otroka precej boljša popotnica, kot pa obračanje stran v tišini in prepovedovanje otroku, da govori o tem. "Tako otroci odraščajo z mislijo, da je s tem nekaj narobe."

Metal; ljubezen, ki ne pozna ovir
Študentsko življenje pa ji je poleg znanj s področja ekonomije, kjer je tudi magistrirala, prineslo tudi ljubezen do metalglasbe in obiskovanja koncertov, po čemer je tudi znana med svojimi prijatelji in znanci. "Včasih se zgodi, da je kdo povsem zgrožen, ker pridem na koncert v vozičku. Prav zadnjič se je skupina Francozov želela slikati z menoj, saj so rekli, da tega pri njih ne vidijo," opisuje prigodo s koncerta skupine Kataklysm, ki jo, poleg skupine Primordial, v zadnjem času najpogosteje posluša.

Poletja so pri Valentini namesto oddihu na morju tako namenjena obiskovanjem festivalov, kjer ima njen spremljevalec brezplačen vstop, navadno je to njen oče, ki je bil tako primoran vzljubiti metal. Poseben položaj, ki se ga seveda ne brani, pa ima tudi pri nastanitvi, saj jo organizator namesti v predel festivalskega območja, namenjen pomembnim gostom. "Včasih je kar dobro, če si defekten," se nasmeji.

Neizprosnost trga dela
So pa tudi trenutki, ko to ni več tako dobro. Valentina je to najbolj občutila ob vstopu na trg dela, saj pripada generaciji, ki težje prihaja do prvih služb, Valentina pa ima tudi omejitve glede del, ki jih lahko opravlja. Dodatna težava pa je tudi to, da se ne more prijaviti na delovna mesta za invalide, saj ji zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kljub očitnim gibalnim omejitvam ni odobril statusa invalida. Valentina je sicer poskušala začeti svojo poslovno pot s turistično agencijo za invalide, a se posel ni obnesel.

"Malo mi je včasih žal, da se nisem odločila za študij medicine, ki me je zelo veselila, a so mi jo zaradi mojih omejitev odsvetovali, čeprav sem pozneje ugotovila, da je veliko del, ki bi jih lahko na področju medicine opravljala," razmišlja Valentina in doda, da bi se mogoče odločila tudi za anesteziologijo, saj je pomen dobrega anesteziologa občutila tudi sama, ko so ji pri eni izmed operacij odmerili preveč uspavalnih sredstev. "Takrat sem ležala več dni in vsi so že mislili, da je konec z mano. Tudi starša sta se že prišla poslovit, pa se je na koncu srečno izteklo."

Spoznavanje novih ljudi in izkušenj
Zaradi težav s službo se je zdaj znova preselila nazaj k staršem, a pričakuje, da je to le začasna rešitev, saj se namerava vrniti v Maribor takoj, ko bo to finančno vzdržna poteza. V tem času pa je začela sodelovati pri programu Posluh, kjer mladostnikom v šolah in mladinskih centrih pripoveduje o svoji življenjski izkušnji. "Ko si v takem položaju, spoznaš veliko ljudi in življenjskih izkušenj, ki jih drugače ne bi." Program Posluh pa je pomagal tudi njej, saj je morala na začetku premagovati tudi svojo zadržanost pred širšim občinstvom.

Njene želje za prihodnost pa poleg službe in samostojnega življenja seveda ne morejo mimo njej ljube glasbe. Zato sanjari tudi o obisku večjih festivalov metalglasbe na drugi strani Atlantika. Če bi se že napotila v Kanado, bi poleg metalskih dni rada obiskala tudi kakšno tekmo lige NHL. Če bi bilo finančno mogoče, bi to storila že letos. "Dovolj nora sem, da bi tja šla kar sama."