Tako kot pri marsikaterem mladostniku se je Maks prvič z alkoholom srečal pri 15 letih, ko je začel obiskovati srednjo šolo v Mariboru. Priložnostna popivanja s prijatelji so hitro postajala vse bolj pogostejša, "Med tednom smo s prijatelji iz dijaškega doma vse pogosteje popivali, ko pa sem prišel domov, smo pili tudi s prijatelji iz našega kraja," mi pripoveduje. Po nekaj letih vse pogostejšega popivanja je ob polnoletnosti tudi prvič potreboval zdravstveno pomoč zaradi zastrupitve z alkoholom. "Takrat je tudi mojega očeta prvič zaskrbelo zaradi mojega pitja."

Očetova skrb se je pozneje izkazala za upravičeno, vendar njenih dokončnih razsežnosti ni doživel. Ko je bil Maks star 20 let, se je njegov oče skupaj z mamo odpravil na morje, kar je bil zanju prvi tovrstni oddih po več letih, a že prvi dan dopusta je oče umrl zaradi možganske kapi. Izguba očeta je prizadela celotno družino, Maks pa je uteho poiskal prav v alkoholu. Tako je popivanje s prijatelji počasi prehajalo v samotno praznjenje kozarcev. "Doma sem v dveh mesecih popil 180 litrov vina. To vem, ker sem imel sod v kleti samo zase."

Nemoč bližnjih
S pretiranim popivanjem je vse pogosteje prihajalo tudi do trenutkov, ko je njegovo obnašanje postajalo problematično in njegovim bližnjim tudi nevzdržno, čeprav je Maksov spomin na marsikateri dogodek okrnjen. "Takrat sem hodila okoli k različnim ustanovam in zdravnikom, ter jih prosila pomoči," pripoveduje njegova mama, "a so me pogosto na hitro odslovili, češ da je fant polnoleten in zmožen sam odločati o sebi, ali pa so me preprosto odslovili, da se ne morejo ukvarjati z vsakim pijancem."

Po skoku z balkona domače hiše pa je napočil trenutek spopadanja z odvisnostjo od alkohola. Po oskrbi poškodb, ki jih je utrpel zaradi padca, je sledilo zdravljenje v bolnišnici Vojnik. "Tam ti vzamejo vse predmete, stika z zunanjim svetom v prvih tednih zdravljenja nimaš več, tudi telefona ne," pripoveduje o svoji trimesečni izkušnji. "Sem pa tam spoznal, da nisem sam, znašel sem se med mladostniki, odraslimi, ljudmi z res težkimi izkušnjami, odvisniki od heroina, pomirjeval. Spoznal sem vse od običajnih ljudi do pravnikov, zdravnikov, novinarjev ... Toda tam te razlike niso pomembne. Tam smo bili vsi enaki."

Težava ni alkohol, temveč kultura pitja
Sprva ni verjel, da bo zdravljenje prestal in je že razmišljal o prekinitvi, vendar je med branjem literature o odvisnosti in pogovori z drugimi na zdravljenju spoznal, da mora nekaj spremeniti. "Spoznal sem človeka, ki je bil ozdravljen alkoholik, pa je več kot deset let vztrajal brez alkohola, si vmes ustvaril družino, dobil dva otroka, nato pa ponovno pristal na zdravljenju." Odvisnost od alkohola, četudi je ta družbeno precej bolj sprejemljiv, ima veliko podobnosti z odvisnostjo od drog.

Tako se je tudi Maks zavedel, da se mora tudi po koncu zdravljenja držati abstinence, pri kateri vztraja tudi danes, skoraj štiri leta po končanem zdravljenju. Večjih težav s tem, vsaj za zdaj, še ni imel: "Moj prijatelj trenutno ureja obsežen vinograd in mu pri tem tudi pomagam, pa nimam večjih težav, tudi pri delu v vinski kleti." Maks namreč kljub svoji izkušnji ni zagovornik prepovedi alkohola. "Bolj kot alkohol je težava v kulturi pitja. V nekaterih državah si ljudje privoščijo manjše količine kakovostnih alkoholnih pijač in v njih uživajo, pri nas pa samo narašča ponudba alkoholnih pijač slabe kakovosti po nizkih cenah."

Žičničar, jamar, padalec
A stik z alkoholom, ki mu je posvetil večji del svoje zgodnje mladosti, mu včasih še vzbuja skomine. "Zlasti kadar sem živčen, me seveda kdaj prime, da bi segel po alkoholu. Takrat se skušam zamotiti in si poiščem nekaj, kar bom počel. V skrajni sili je dovolj tudi, da grem sam na sprehod," pripoveduje Maks, ki je po končanem zdravljenju svoje življenje dodobra zapolnil z različnimi dejavnostmi. Poleg službe žičničarja se v prostem času aktivno ukvarja z jamarstvom in padalstvom.

V jamarstvo je zvabil tudi svojo mamo, ki je po moževi smrti preživljala obdobja depresije. Pomirjevalom, ki so jih ji predpisovali zdravniki, se je skušala izogniti, saj se je zbala psihotropnih učinkov. Šele z jamarstvom pa je našla nov smisel v življenju, ne nazadnje je prav v jamarskem društvu spoznala tudi svojega novega partnerja, s katerim zdaj tudi živita skupaj.

Novi razlogi za osredotočenost
Maks pa je svojo ljubezen spoznal pri projektu Posluh, ki ga izvaja Kulturno društvo Mladinski center IndiJanez. V okviru programa tako mladi, ki imajo zaradi svojih telesnih ali pa socialnih okoliščin manj priložnosti, svoje življenjske izkušnje delijo z drugimi mladostniki na srednjih šolah ali pa v mladinskih centrih. V okviru programa Posluh tudi Maks predstavlja svojo življenjsko zgodbo. Meni namreč, da lahko na tak način mladi bodisi spoznajo drugačne plati življenja bodisi se v kateri izmed zgodb prepoznajo in tako ugotovijo, da v svojih težavah niso osamljeni.

Prav to spoznanje je Maksu med zdravljenjem pomagalo, da si poišče nove izzive v življenju. "Vidiš, če bi še naprej popival, bi verjetno končal pod kakšnim mostom. Tako pa imam službo, sem funkcionar v jamarskem društvu, pa še dekle, ki jo imam zelo rad." Dovolj razlogov, da ostane osredotočen nanje, tudi ko napočijo trenutki stiske in skušnjave.