V slovenskem političnem prostoru je že lep čas napeto. Oblast izgublja zaupanje ljudi, nasprotja v 'zmagovalnem levem trojčku' so vse večja, konsenza med opozicijo in koalicijo ni mogoče doseči skoraj o nobenem vprašanju, vse več volivcev pa se sprašuje, koga bi na prihodnjih volitvah sploh lahko podprli. Predvsem na levem političnem polu se pojavljajo pozivi k rekonstrukciji levice. "Država v RS pa je v zadnjih dvajsetih letih razpadla," je prepričan Urban Vehovar, predavatelj na Univerzi na Primorskem in član Akademije za demokracijo, s katerim smo se pogovarjali o razmerah na levici in v državi.

Že konec prejšnjega leta ste napovedovali, da se slovenska levica sesuva sama vase. Zdi se, da izstopi strank in ministrov iz vlade ter pozivi k rekonstrukciji levice, ki se vse glasneje slišijo na levem političnem polu, te vaše besede potrjujejo. Predsednik Liberalne akademije je, na primer, izjavil, da ni politična levica izgubila volivcev, temveč so volivci izgubili levico.
Tako imenovana 'levica' ima v Sloveniji veliko težavo s svojo identiteto. Gre za to, da preprosto ni 'leva'. Pristna levica v Sloveniji ni nikoli obstajala, z izjemo kratkega obdobja pred letom 1941, zato je volivci niti niso mogli izgubiti. Če pa sprejmete enačenje levih strank s socialdemokracijo, potem smo imeli v Sloveniji dve stranki, ki sta nosili vsaj takšno ime, Janševo pred mnogo leti in danes Pahorjevo. Vendar niti ena niti druga nista bili socialdemokratski stranki po svoji vsebini. Današnja socialdemokracija ima v bistvu le eno nalogo in ta je, da konča procese prilaščanja družbenega premoženja v dobro svojih elit, tj. tistih elit, ki so blizu SD-ju, LDS-u in Zaresu. Pravzaprav je bil edini projekt, ki ga je slovenska 'levica' dosledno uresničevala v zadnjih dvajsetih letih, projekt prilaščanja in bogatenja.
Iz zgoraj navedenega je razvidno, da enačim 'levico' in 'liberalizem'. No, reči je treba, da v Sloveniji nismo imeli nikoli opraviti niti s pristnim liberalizmom. Velja pa, da tako 'levičarji' kot 'liberalci' izhajajo iz nekdanje Zveze komunistov Slovenije in Zveze socialistične mladine Slovenije. Tako eni kot drugi so po letu 1991 zamenjali svojo kožo in se prikazali kot polnopravni člani demokratične skupnosti. Vedeti morate tudi to, da je temeljni politični in družbeni razcep, ki prevladuje v Republiki Sloveniji, razcep med levo-liberalnim in desno-konservativnim taborom. V jedru tega razcepa ni nikakršne vsebine, ali pa je ta vsebina izrazito ideološka oz. fundamentalistična, temveč zgolj strah pred 'partizani' ali 'domobranci'. Takšen odnos do politike in političnega odločanja pa je izrazito iracionalen.

Pred volitvami 2008 se je govorilo, da bo Janšev SDS pogoltnil preostale desne stranke, to pa je potem pokazal tudi volilni izid, ki je NSi potisnil iz parlamenta, SLS pa se je komaj obdržal. Se bo tak scenarij ponovil tudi za levico – javnomnenjske raziskave kažejo majhno podporo Zaresu in LDS-u?
'Levica' bi se lahko konsolidirala le, če bi ji uspelo, da bi prestrašila volivce v Sloveniji. Ti poskusi so se že začeli z izpostavljanjem izjav Grimsa in Tanka, ki predstavljajo, milo rečeno, prikaz miselne zaostalosti, ki je posledica dvajsetletne negativne selekcije vodilne skupine v Janševem SDS-u. Prepričan sem, da bo poskušal propagandni aparat levo-liberalnega bloka igrati prav na karto strahu. Dejansko je LDS izgubil volitve leta 2004 v trenutku, ko je Janša vsaj navzven zavrnil matrico kulturnega boja. Spomnim se, da je leta 2004 na nekem soočenju na TV Slovenija prvič suvereno nastopil proti Gregorju Golobiču. SDS seveda dobro ve, da ne sme delovati v duhu kulturnega boja. Na drugi strani pa morate vedeti tudi to, da so vsi poglavitni tiskani mediji v državi v rokah omrežij, ki podpirajo levo-liberalni blok. Zato pričakujem, da se bo v naslednjem letu jasno pokazalo tudi to, da mediji v Sloveniji niso neodvisni, temveč so zavezani lastnikom, medijskim tajkunom in oligarhičnemu omrežju 'levice'.

Napovedali ste tudi, da bodo leve stranke mrzlično iskale nov obraz, s katerim bi lahko šli na volitve in ki bi morda prepričal volivce. Razen ljubljanskega župana Zorana Jankovića na vidiku še ni nikogar drugega. Menite, da lahko Janković pomaga levici? Ali je on sploh lahko predstavnik levice?
Poleg zastraševanja volivcev bo levo-liberalen blok poizkušal v politično areno umestiti nekoga, ki je navidezno čist, in na nanj navezati vsaj del volilnega telesa. V razmerah, ko je polovica volivcev strankarsko neopredeljena in je volilno telo globoko razočarano tako nad demokratičnim projektom kot političnimi strankami, bi lahko ta poteza tudi uspela. Seveda pa ne gre za to, da bi lahko morebiten Janković in njegova stranka na volitvah zmagala, bi pa Janković v tem primeru poenotil vse ostanke levo-liberalnega tabora v enoten blok, ki bi poskušal premagati desno-konservativno koalicijo oz. zvezo strank ali pa preprečiti, da bi lahko zgolj stranke desno-konservativne zveze vzpostavile parlamentarno večino.
Poudarjam, da imajo levo-liberalne oligarhije interes, da končajo procese privatizacije ali pa s pomočjo države in bank, na primer NLB-ja, končajo nekatere svoje sicer že propadle projekte. Tudi zato, na primer, prezadolženih Stožic ne pošljejo v stečaj. Če bi namreč na volitvah zmagal levo-liberalni tabor, bi ohranil dostop do vzvodov odločanja v NLB-ju in napolnil 200-milijonsko stožensko luknjo. Mimogrede naj omenim, da bi ob stečaju stoženskega projekta NLB moral nemudoma izvesti novo dokapitalizacijo v višini teh 200 milijonov evrov. Vedeti morate, da NLB obvladujejo krogi, ki iz ozadja vodijo SD, tj. 'Pahorjevo' stranko in ministrstvo za finance. Zato naj vas hitrost dokapitalizacij NLB-ja na račun davkoplačevalce, nikar ne preseneča.

Zares, LDS in SD stojijo za svojimi predsedniki – Zares za Golobičem kljub aferi Ultra, LDS je soglasno podprl Kresalovo, čeprav je iz vlade odšla zaradi suma o koruptivnih dejanjih na svojem ministrstvu, tudi v SD-ju izražajo lojalnost Pahorju, čeprav mu razpada vlada in izgublja ugled med ljudmi. Kako se bo to odrazilo na volitvah?
Po mojem mnenju bodo katere koli volitve, izredne ali redne, prezgodnje. Morda se bližamo obdobju politične negotovosti in nestabilnosti po italijanskem vzorcu. Stopnja nezaupanja v politične stranke je danes najvišja v zadnjih dvajset letih, torej odkar smo v Sloveniji uvedli demokratično ureditev. To je skrb vzbujajoče, smo namreč v vakuumu, v razmerah brezzakonja, ki spodbujajo nerazumne odločitve in ravnanja. Za te razmere so, o tem ni nikakršnega dvoma, odgovorni tudi v desno-konservativnem taboru. Tem ljudem manjka civiliziranosti, umirjenosti, osnovne kulture medčloveških odnosov, ki vključuje dopuščanje drugačnosti mnenj in drugačnosti na splošno. Janez Janša, o tem sem absolutno prepričan, je človek, ki prenese zgolj osebe, ki mislijo tako kot on sam. Takšen človek pa nikoli ne more biti državnik. Navkljub temu pa kaže, da bo ravno Janševa stranka zmagala na prihodnjih volitvah, čeprav ne vemo, ali bo zmogla vzpostaviti vladajočo koalicijo. Obenem dvomim, da se lahko v naslednjih nekaj mesecih vzpostavi neka verodostojna in dovolj močna politična alternativa. To je več kot skrb vzbujajoče, glede na to, da se bo gospodarska kriza nadaljevala še nekaj let, da moramo kmalu sprejeti reformo pokojninskega sistema ter da je gospodarstvo razvojno in modernizacijsko zavrto. Ta družba preprosto nima več ekonomskega temelja, na podlagi katerega bi lahko ohranila raven blaginje, ki smo je vajeni. Spremembe so zato nujne, nimamo pa podlage za tvorbo vsedružbenega konsenza. Znašli smo se v slepi ulici.

Čeprav vlado podpira vse manj ljudi, občutno manj, kot sta SD in LDS dobila podpore na zadnjih državnozborskih volitvah, premier Pahor in predstavniki obeh koalicijskih strank svoje vztrajanje na oblasti utemeljujejo na volilnem izidu. Ali to pomeni, da opcija, ki zmaga na volitvah, lahko naslednja štiri leta vlada po svoji volji, ne glede na to, ali njene poteze ljudstvo in volivci, ki so jim podelili mandat, odobravajo?
Zgoraj sem omenil potrebo po uvedbi nujnih reform. Menim, da je treba nekatere izmed teh reform uvesti tudi v primeru, ko bi reforme ne imele splošne podpore. Na drugi strani pa moramo ohraniti sposobnost za nadzor nosilcev oblasti. Oboje je težko uskladiti, še posebej v razmerah, ko prevladuje vzdušje splošnega nezaupanja. Ne pozabite, da smo prišli tako daleč, da ne moremo več nadzirati naših oligarhičnih elit, ali političnih ali gospodarskih, in da lahko dogovore o reformnih posegih dosežemo le v pogojih, ko bodo načela pravne države veljala tudi za malega človeka. Država v RS pa je v zadnjih dvajsetih letih razpadla.

Premierja Pahorja pogosto slišimo poudarjati, da bi njegov odstop v tem trenutku ogrozil potrebne procese, ki jih je treba izvesti za zagotavljanje likvidnosti javnih financ in odzivnosti države na morebitno novo gospodarsko krizo. V zadnjih mesecih so na referendumih padle tudi vse večje reforme, razprave o tem, kako naj organiziramo življenje v državi in kakšno prihodnost želimo, so potisnjene ob stran. To daje občutek, da je vse usmerjeno le v preživetje jutrišnjega dne, prihodnost pa je negotova. Kakšne posledice lahko to prinese?
Ključna naloga naslednjega obdobja je brez dvoma proces izgradnje države. Tukaj moramo začeti domala z ničle. Ko govorim o izgradnji države, mislim na aktiviranje vseh nadzornih mehanizmov, od policije in državnega tožilstva pa do Urada za preprečevanje pranja denarja in delovanja NLB-ja v skladu s tržnimi zakonitostmi. To je ogromna naloga. Poleg tega pa je treba vzpostaviti pogoje, v katerih bodo lahko posamezniki in podjetja razvili svoj ustvarjalen potencial in se dejavno vključili v svetovno gospodarstvo.
Na drugi strani pa se ljudje dejansko počutijo ogrožene, menijo, da njihovi potomci živijo slabše ali imajo manjše življenjske možnosti. Preživitvena stiska vas usmerja v kratkoročno razmišljanje. To je povsem upravičeno. Vedeti morate, kaj boste jedli danes zvečer in jutri zjutraj. Vendar moramo ob kratkoročnosti nujno odpirati tudi pogoje za srednje- in dolgoročne razmisleke in delovanje. Ne vem, kdo bo to storil in kako, vam pa lahko precej zlahka navedem potrebne ukrepe na tem področju. Prvi od njih je zagotovo vzpostavitev pravne države, drugi vzpostavitev tržnih razmer v bančništvu, tretji pa prostorska mobilnost.

(Zdaj že nekdanjo) koalicijo spremlja kopica afer. A tako danes kot v preteklosti razkritja o nepravilnostih, sumljivih poslih ali moralno vprašljivih dejanjih slovenskim politikom skoraj nikoli niso onemogočila nadaljnjega delovanja v politiki. Nazorni organi se ne odzivajo ali pa so zelo počasni (tudi v zadnjem primeru najema stavbe za NPU je Računsko sodišče pogodbo preverjalo več kot leto dni), za sankcije (neizvolitev) ne poskrbi niti sama družba. Ali s tem vsi po tihem sprejemamo takšna ravnanja?
Bojim se, da to drži. Ljudje so dejansko otopeli ali pa se jim dozdeva, da tako in tako ni mogoče storiti ničesar. Oligarhične elite menijo, da so nedotakljive, in so tudi dejavno vzpostavljale razmere, v katerih se jim je uspelo dvigniti nad zakone. Ta mentalni kalup moramo razbiti. Časa ni več dosti. Potreben je pogum, moramo tvegati, v imenu blaginje naših otrok in vnukov.

Pogosto nespoštovanje odločb ustavnega sodišča, selektivno upoštevanje mnenj in priporočil Računskega sodišča, tožbe proti tožilcem in preiskovalcem, še preden so se končali dokazni postopki in sojenje, tožbe zaradi mnenj protikorupcijske komisije in še bi lahko naštevali. Čeprav so politiki polni ugotovitev, kako je treba zagotoviti delovanje pravne države, so sami pogosto tisti, ki izpodbijajo in otežujejo njeno delovanje. Tudi to ostaja brez vsakršnih sankcij. Kako torej zagotoviti delovanje pravne države in odstraniti politične pritiske?
Navedel bom nekaj po mojem mnenju nujnih ukrepov. Eden izmed njih je gotovo aktivacija policije. Tukaj ne govorim o Nacionalnem preiskovalnem uradu, pač pa o policiji kot takšni. Treba je prečistiti vodstvo policije na Štefanovi. Odstraniti je treba tiste policiste na višjih položajih, ki ne vzpostavljajo razmer za pregon organiziranega kriminala in korupcije ali pa s svojim ravnanji ohranjajo občutje nemoči in negotovosti v krogu kriminalistov. Razmere v policiji so izjemno slabe. Kar zadeva državno tožilstvo, je treba tožilce podrediti vrhovnemu državnemu tožilstvu, najprej pa iz statistik tožilstva izločiti vse tiste zadeve, ki so docela nepomembne. Tožilstvo namreč svojo učinkovitost prikazuje predvsem tako, da prireja statistike, v katerih je izjemno veliko deliktov, ki so s stališča nadzora nad nosilci oblasti povsem nepomembni. Obenem pa tožilci nimajo dovolj znanja, še manj pa volje. Kultura, ki prevladuje na Vrhovnem državnem tožilstvu, je namreč kultura, ki spodbuja pasivnost ter duši mlade in ambiciozne tožilce. Tudi tukaj je zato potrebno čiščenje. To sta samo dva izmed ukrepov, ki sta absolutno nujna in bi ju morali uvesti že včeraj.

Verjamete, da se v prihodnjih mesecih lahko organizira kakšna nova stranka, ki bo pridobila zaupanje ljudi in predstavljala alternativo Pahorjevemu SD-ju ter Janševemu SDS-u?
Na žalost ne. Ne odrekam pa se upanju.