Vsako leto tretjo nedeljo v novembru po svetu obeležujejo svetovni dan spomina na žrtve prometnih nesreč. Osrednja slovesnost v organizaciji Zavoda Varna pot, na kateri so se spomnili žrtev prometnih nesreč v Sloveniji, je potekala ob spomeniku žrtvam prometnih nesreč na novih Žalah, ki je tam dobil svoj prostor pred šestimi leti. Kot sta razkrili v. d. generalne direktorice agencije za varnost prometa (AVP) Vesna Marinko in generalna direktorica Policije Tatjana Bobnar, je od osamosvojitve Slovenije na slovenskih cestah umrlo 7526 ljudi, letos pa že devetdeset.

Večina govorcev, med katerimi so bili tudi trije predstavniki verskih skupnosti, evangeličanski škof Geza Filo, namestnik muftija islamske skupnosti Nevzet Porić in ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, je med drugim opozorila na vzroke in posledice, ki jih puščajo prometne nesreče in da bi morda res nekoč uresničili vizijo 0,0 (nič žrtev na slovenskih cestah).

Ob tem je bil morda še najbolj realističen nadškof Zore. "Na nič ne bomo nikoli prišli. Tudi zato, ker vemo, da lahko tudi najbolj pazljiv voznik doživi nesrečo in da nesreče doživljajo tudi ljudje, ki niso ničesar zakrivili. Lahko gre za napako na cesti ali na vozilu. Nesreče se dogajajo, mi pa moramo narediti čim več, da bi bilo nesreč, v katerih so povzročitelji ljudje, čim manj. To je v naši moči. Zato moramo vzgajati ljudi. Vendar jih za promet ne začnemo vzgajati, ko se prijavijo v šolo vožnje. Za promet in za življenje jih začnemo vzgajati, ko so še čisto majhni," je dejal.

Mukotrpni sodni postopki obremenjujejo svojce

Med prisotnimi pa so bili tudi ambasadorji Zavoda Varna pot, starši žrtve prometnih nesreč, ki z različnimi aktivnostmi skušajo pomagati tako drugim svojcem preminulih na cestah, ali pa skušajo s svojimi izkušnjami osveščati tudi najmlajše s predavanji po osnovnih šolah. Vendar kot pravijo, je pomoči po nesreči zelo malo, hkrati pa se takrat začenja tudi precej mučna sodna pot, ki lahko dobi svoj epilog šele po skoraj desetletju.

Starša kolesarke, ki jo je na prehodu za pešce in kolesarje čez Celovško cesto pred dvema letoma zbil voznik, ki je po mestni vpadnici vozil več kot sto kilometrov na uro, glede na obtožnico celo 120 kilometrov, pravita, da sta po nesreči iskala pomoč in ostala pri skupini ambasadorjev Varne poti. Kasneje pa tudi sama želela pomagati drugim.

"Pogovor, da te nekdo posluša," je po njunih besedah tisto, kar sprva najbližji žrtev prometnih nesreč najbolj potrebujejo po tragičnem dogodku. Ker je bila njuna hči polnoletna, ju nihče ni obveščal o poteku sodnega procesa proti povzročitelju nesreče. "Če ne bi bilo medijev, ne bi izvedela nič. Še danes ne veva, ali je zadeva na sodišču že končana," pravita.

"V Sloveniji je sporočilnost takšna, da tudi če sem nekaj naredil, bo minilo precej časa, preden me bo dosegla pravica. V najinem primeru je bilo to osem let," pa dolgotrajne sodne postopke opisujeta starša, ki sta pred 15 leti pred hišo izgubila osemletno hčerko, ki jo je na poti v šolo zbil voznik, ki skozi naselje ni vozil 50 kilometrov na uro, temveč, kot se je ugotovilo, 76 kilometrov na uro.

"Zaradi dolgih postopkov se te stvari potem sprevržejo v eno samo farso, predolgo traja, da pride do sodnega epiloga. Vprašljiva je tudi že sama sporočilnost kazni. V najinem primeru je bil voznik kazensko odgovoren, dobil je kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Neka kazen je, vendar ko beremo v medijih, se sodišča odločajo za nižje kazni zaradi olajševalnih okoliščin, kot so tudi alkohol in droge. Vozniku, ki je na Dunajski marca do smrti zbil dva človeka, pod vplivom drog in alkohola, s prehitro vožnjo, so znižali kazen. Najprej je šlo za nevarno vožnjo, zdaj mu očitajo malomarno vožnjo, kar pomeni štiri leta nižjo kazen. Sporočilnost je slaba," opozarjata.

V tujini so pravni postopki hitrejši

V tujini je po njunih besedah pravni postopek dosti hitrejši: "V roku enega leta, maksimalno treh let se stvar zaključi in si odgovoren za to. Pri nas se to vleče, zakon pa je v končni fazi na strani povzročitelja."

Prav tako svojci žrtev prometnih nesreč v Sloveniji po nesreči niso deležni kakšne posebne pomoči. "Zavod Varna pot dela na tem, da se pojavlja v medijih in da se lahko zve, da obstaja. Zelo malo je recimo zdravniške pomoči, pravne skoraj ni. Pogrešamo, da bi tožilstvo nekaj dalo od sebe, da bi nekomu nekaj pomagalo, nekaj povedalo. Kdor ne želi teh informacij, se bo umaknil. Vendar nas je veliko, ki želimo vedeti," poudarjajo.

Na drugi strani pa tudi povzročitelji nesreč niso deležni kakšne posebne obravnave ali jim je nudena pomoč. "Načeloma povzročitelji nesreč skušajo s svojimi odvetniki zanikati, kar se je zgodilo in le redko poiščejo psihologe, saj pri nas ni nobene prakse v tej smeri. Občutiti morajo res veliko krivdo, da si poiščejo pomoč. Postopki in kazni niso v poduk tistim, ki so povzročili nesrečo. Nauk je, najdi dobrega odvetnika, ki te bo potegnil ven. Denar dela svoje," še pojasnjujejo ambasador Varne poti.