Devetnajstkratna dobitnica medalj na svetovnih prvenstvih je odtekla svoj zadnji krog na tekmovalnih stezah kot članica ameriške mešane štafete 4 x 400 metrov.

Ko je Allyson Felix prevzela štafetno palico iz rok Elija Godwina, je množica na Hayward Fieldu v Eugenu vstala z njo, navijači so bili na nogah, da bi jo spodbujali na njenem zadnjem svetovnem prvenstvu v atletiki.

Ameriška ekipa za mešano štafeto 4 x 400 metrov je v kvalifikacijah v petek zjutraj postavila vodilni čas sezone s 3 minutami in 11,75 sekunde. Allyson Felix se je ekipi pridružila v finalu in s tem desetič nastopila na svetovnem prvenstvu v atletiki (vse od leta 2003 ni izpustila niti enega svetovnega prvenstva ali olimpijskih iger). V dramatičnem finalu sta v cilj pred ekipo Združenih držav Amerike pritekli Nizozemska in Dominikanska republika, s tem pa je slavna tekačica prišla še do svoje pete bronaste medalje na svetovnih prvenstvih.

Ko je po teku sedela na stezi, ogrnjena z ameriško zastavo, je bilo jasno, da je množica priča nečemu posebnemu. To je konec obdobja, kakršno bo težko ponoviti. In za samo športnico je bila ta tekma drugačna od nešteto drugih, na katerih je tekla v svoji karieri.

"Res nekaj posebnega," je opisala svojo zadnjo mednarodno tekmo v svoji karieri. "Čutila sem veliko ljubezni in bilo je 'kul'. Nisem bila prepričana, kaj naj pričakujem – saj veste, tek na domačem terenu, vendar so se mi izpolnila vsa pričakovanja," je po osvojitvi zadnje bronaste medalje povedala atletinja.

"To je noč, ki jo bom zelo cenila. Vsekakor sem se počutila drugače. Mislim, da sem prvič slišala množico med tekom, in tega nisem pričakovala. Bilo je res 'kul' in preprosto sem začutila veliko ljubezni. Bil je čustven dan," je še dodala.

20 let med svetovno elito

36-letnica je na svetovnem prvenstvu prvič nastopila leta 2003 v Parizu. V svojih vitrinah ima shranjenih 18 medalj, zdaj jim bo dodala še bronasto – 13 izmed teh je zlatih. Obe številki presegata vse, kar je osvojil kateri koli drug atlet ali atletinja. Je lastnica dvanajstih olimpijskih medalj – od teh je sedem zlatih. Svojo zadnjo medaljo je osvojila pred slabim letom dni v Tokiu. 168 centimetrov visoka kraljica tekaških stez je na začetku svoje kariere prevladovala v teku na 200 metrov, nato je plačala davek na leta tako, da se je preusmerila na enkrat daljšo razdaljo.

Njena uvrstitev v finale teka na 400 metrov v Tokiu je bil edinstven dosežek – vanj se je uvrstila s sedmim najpočasnejšim časom v predtekmovanju. Mnogi so jo že odpisali iz boja za najvišje uvrstitve. Tudi zaradi dejstva, da je v štartni blok svojih petih olimpijskih iger stopila le dve leti po tem, ko je preživela osebni pekel zaradi zapletov pri nosečnosti, kar bi lahko usodno poseglo v njeno življenje ali njene danes dve leti stare hčerke Camryn.

A kot feniks, ki vstane iz pepela, je utišala dvomljivce. Svoj zadnji olimpijski tek je končala na tretjem mestu, na istem mestu je končala tudi svojega prvega pred 17 leti v Atenah, kjer je po finalnem teku na 200 metrov domov odnesla bronasto medaljo. Lani je morala v Tokiu na 400 metrov priznati premoč deset let mlajši tekmici Shaunae Miller Uibo z Bahamov, ki je s časom 48,36 premočno zmagala in tako ubranila olimpijski naslov izpred štirih let. Leta 2016 se je v Riu Miller Uibo vrgla čez ciljno črto in Allyson Felix le za las ukradla zlato. To je bil eden najbolj krutih porazov, ki jih je Američanka doživela v svoji karieri.

Ena najlepših odlik teka je tekmovanje znotraj tekmovanja. To je individualni šport, v katerem tekači tekmujejo tako sami s seboj kot drug z drugim. Poraz določajo po svojih časih in pod svojimi pogoji. Felix v Tokiu v resnici ni tekmovala proti Miller Uibu. Njeno kariero in namen je določalo nekaj večjega od leska zlate kolajne. V zadnjih 20 metrih zadnjega samostojnega olimpijskega nastopa je zbrala moč in v naletu hitrosti s časom 49,46 osvojila bronasto kolajno.

"Počutim se, da sem naredila veliko razliko v primerjavi z vsemi drugimi igrami. Te so bile preprosto drugačne," je takrat po teku izjavila Američanka. "Včasih zveni kot kliše, a – iskreno povedano – so tekmovanja več kot samo to, da tečem. Nisem preveč obremenjena z osvajanjem novih medalj. Največja zmaga zame je bila vrnitev," je povedala atletinja pred slabim letom v Tokiu.

Serijska zmagovalka
Zlate medalje je osvajala na olimpijskih igrah v Pekingu 2008, Londonu 2012 in Riu de Janeiru 2016 v štafetnih tekih na 4 x 100 metrov in 4 x 400 metrov, edino posamično zmago je dosegla na stari celini leta 2012 v teku na 200 metrov. V svoji zbirki ima tudi tri odličja srebrnega leska z olimpijskih iger v Atenah 2004 in Pekingu v teku na 200 metrov ter iz Ria na 400 metrov. Na svetovnih prvenstvih je trikrat stopila na najvišjo stopničko v teku na 200 metrov in enkrat na 400 metrov.

"Upam, da si me bodo zapomnili kot srdito tekmovalko. Vendar mislim, da je zame pomembnejše, da zapustim tekmovalni šport v boljšem stanju, kot je bil takrat, ko sem začela," je priznala predstavnikom sedme sile v Eugenu pred svojo zadnjo tekmo.

"Bilo je neverjetno potovanje. Resnično sem uživala v preteklih letih. Doživela sem veliko vzponov in padcev. Zelo rada imam ta šport. Velikokrat mi je strl srce, a doživela sem tudi res veliko veselih trenutkov," je priznala Allyson Felix na novinarski konferenci pred dnevi in priznala, da se z zadnjim tekom zanjo končuje tekmovalna kariera. "Zelo bom pogrešala tekmovanja, ampak si ne morem zamisliti boljšega konca, kot da ga zapustim hvaležna za vse ljudi, ki so me podpirali, in ekipe, katerih del sem bila skozi leta."

Sama proti velikanu
Vzdržljivost in konstantnost sta privedli Allyson Felix do točke, da je zadnji dve desetletji prevladovala na tekaških stezah (poklon njeni izjemni karieri so pripravili tudi pri spletnem velikanu Google, pri katerem, če vtipkate v iskalnik njeno ime, se pojavi animacija s čestitkami za 20-letno kariero). Toda njene tekme se nikoli niso končale s prihodi v cilj. Večkrat se je izpostavila kot borka za pravice, predvsem je dala svoj glas v boju za enakost spolov na tekaških stezah.

Potem ko je leta 2018 po nujnem carskem rezu rodila hčerko Camryn, je postala glasna zagovornica pravic zaposlenih mater in se leta 2019 razšla z dolgoletnim pokroviteljem – velikanom športnih oblačil Nike, ki ji je po zanositvi znižal prihodek iz naslova sponzorske pogodbe. V pogodbi je imel Nike člen o tem, da se atletinjam lahko zmanjšajo izplačila, če ne dosegajo želenih rezultatov, materinstvo pa pri tem ni bilo izjema.

"Po porodu sem čutila velik pritisk, da se čim prej vrnem v formo, medtem pa moja pogajanja z Nikom niso potekala, kot bi želela. Kljub vsem mojim zmagam so mi želeli plačati 70 odstotkov manj kot pred tem. Želela sem zagotovilo, da ne bom kaznovana, če v mesecih po porodu ne bom v najboljši formi, želela sem postaviti nove standarde, a so pri Niku to zavrnili," je pripovedovala v zapisu Moja nosečniška zgodba z Nikom za New York Times.

Povezala se je s proizvajalcem oblačil Athleta, ki je v lasti Gapa, in neprofitno skupino Mother, ki jo je soustanovila z dvakratno svetovno prvakinjo Alysio Montano, da bi skupaj zagotovili brezplačno varstvo otrok športnikom, trenerjem in osebju na ameriškem prvenstvu. "Zadnja tri leta so bila zagotovo najbolj zahtevna in zdaj, ko razmišljam o teh letih, ne morem verjeti, kaj mi je uspelo," je dejala in ob tem pozvala k "celostnemu pristopu" do športnic.

Športnica, ki so jo izoblikovali porazi
Atletinja, ki zase pravi, da je ni strah poraza, saj izgubi večkrat kot zmaga, ni več tisto dekle, ki je pri 18 letih debitiralo na olimpijskih igrah in sanjalo o zlatu. Zdaj sanja o tem, da bi pomagala drugim. Sanja o odpravi rasnih razlik v skrbi za matere in o tem, da bi zagotovili pravično obravnavanje športnic. Že res, da je zgodovina ne bo obravnavala kot najhitrejše ženske na svetu, jo bo pa zagotovo kot žensko, ki jo je določala borbenost, ne število zmag.