33-letni Mehičan je bil glavni prekupčevalec nedovoljenih sredstev za številne atlete. Ujel ga je FBI, zdaj pa je glavna priča na ameriškem sodišču. Sin profesorja kemije je devet let oskrboval atlete iz ZDA, z Jamajke, Bahamov in iz Mehike z vsemi mogočimi nedovoljenimi poživili. V drugem delu pogovora za nemški časnik Spiegel je spregovoril o Maurceu Greenu, Jeromu Youngu in tudi o Robertu Wagnerju ...

Vi ste torej kombinirali testosteron, rastne hormone in EPO?
Ja, posamezne variacije in potem so mogoče velike stvari. Jerome Young je bil leta 2002 šele na 39. mestu na svetovni lestvici izidov na 400 metrov, potem sva začela sodelovati. Leta 2003 je dobil skoraj vse večje tekme.

Kako so vas plačevali?
Dobival sem letni honorar. Pri velikih uspehih sem dobil 40.000 ameriških dolarjev bonusa.

Vaši atleti so osvojili 26 olimpijskih medalj. Koliko ste zaslužili?
Tega ne smem izdati, saj še potekajo preiskave. Od 16 do 18 športnikov mi je za svoje uspehe plačalo med 15.000 in 20.000 dolarjev. Zelo dobro mi je steklo, imel sem lepo življenje.

Ali niste živeli v senci športnikov, nihče vas ni videl.
Ne. Res je, da sem bil le redko prisoten na največjih tekmovanjih, to je bilo predvsem zaradi nevoščljivosti. Američani niso hoteli, da delam tudi za Jamajčane in nasprotno. Nisem bil v senci, vse skupaj je bila veriga, od športnikov prek agentov do pokroviteljev. Bil sem del tega posla, vsi so vedeli, kako stvari potekajo. Vsi so tako želeli, saj so s tem postali bogati.

Katere agente imate v mislih?
Menedžerji, kot je npr. Robert Wagner, ki je hotel svoje atlete na največje mitinge pripeljati v najboljši formi.

Wagner je hitro poslal elektronsko pošto na uredništvo Spiegla in zatrdil, da se njegovi atleti nikoli niso dopingirali.

Maurice Greene je bil veliki zvezdnik teka na 100 metrov. Prisegel je, da je bil čist, je vzor mnogim tudi pri olimpijskem gibanju.
Tu še potekajo preiskave. Kdor trdi, da je bil on čist, laže!

Ste lahko bolj konkretni?
Jaz sem mu pomagal. Naredil sem načrt zanj in mu dostavil sredstva. Sodelovala sva v letih 2003 in 2004. Imam potrdilo, kjer mi je nakazal 10.000 ameriških dolarjev.

Greene zatrjuje, da je bil ta denar namenjen prijateljem.
Mislim, da jaz bolje vem, kaj je resnica.

Kaj ste dajali Greenu?
IGF-1 in IGF-2, EPO in ATP, ki pomaga pri razvoju mišic.

Na dopinških pregledih tega ne morejo odkriti?
Ne. Uporabljali smo tudi posebne preparate, ki ne pustijo nobene sledi, športnik pa ima vseskozi višjo raven testosterona.

Dopingira se torej na različnih športnih ravneh?
Da, razlike so le v kakovosti dopinga. Revni športniki jemljejo preproste steroide in upajo, da jih ne bodo pregledovali. Če spadaš med zvezde, zaslužiš 50.000 ameriških dolarjev na mesec, poleg tega pridejo še štartnine in pogodbe s proizvajalci športnih copat. Če si na vrhu, prispevaš 100.000 dolarjev, jaz pa ti naredim dizajnersko poživilo, ki ga je nemogoče odkriti.

Kako lahko to razložite?
Dizajnerska poživila so sestavljena iz več preparatov, ki na koncu poskrbijo za želene učinke. Na koncu verige zamenjam dve molekuli tako, da jih kontrolorji ne zaznajo.

Kako komentirate neuspešen boj proti dopingu?
Kontrolorji lovijo športnike, tudi to je neke vrste šport. Lov, ki daje adrenalin. Mi moramo biti vedno leto ali dve pred kontrolorji. Vedeti moramo, kateri preparat je v znanstveni raziskavi in ga preizkušajo na živalih. Poznati moramo testne metode.

Lahko kontrolorji to dirko zmagajo?
Teoretično lahko. Vse zveze, pokrovitelji, menedžerji, trenerji in športniki bi si morali biti enotni. Ves zasluženi denar bi se moral vložiti v boj proti dopingu. Športnike bi morali pregledovati dvakrat na teden. To, kar se dogaja zdaj, je smešno. Ta denar, ki zdaj vlaga v ta boj, bi lahko privarčevali, jaz bi ga raje razdelil med uboge mehiške otroke. Dokler se bo šport tako tržil in bodo tako visoke pogodbe s pokrovitelji in televizijskimi hišami, se bo nadaljevalo jemanje poživil, saj brez pravega izida nisi zanimiv.

Ideja o pravičnem boju v okviru vnaprej postavljenih pravil je torej že dlje časa mrtva.
Točno tako, razen če se vrnemo k antičnemu športu, kjer ni bilo denarnih nagrad. Brez televizije, Adidasa, Nika. Saj je vsem dobro znano, da, kdor je osmi, prejme okoli 5.000 dolarjev, zmagovalci največjih mitingov pa po 100.000. Vsak atlet seveda ve, da se tako ali tako vsi njegovi tekmeci dopingirajo in ima pri tem mišljenju seveda prav. Mislite, da športniki mislijo na moralo in ideje o čistem tekmovanju? Najbolje izid doseči čist - to je pravljica!

Si želite, da bi uzakonili nedovoljena poživila?
Ne, mislim pa, da bi lahko dovolili uporabo EPA, IGF-ja in testosterona, saj jih telo tudi samo producira. Nemogoče je popolnoma dokazati, da jih je nekdo jemal. Če bi uzakonili EPO, bi imeli vsi enake pogoje.

Ljudje smo si po naravi različni, vi bi pa radi z dopingom vse naredili enake.
Normalni atleti imajo tri nanograme testosterona na mililiter krvi, tak je npr. Tim Montgomery. Maurice Greene ima 9 nanogramov. Kaj lahko naredi Tim, narava je nepoštena.

Kaj bi pa prepovedali?
Vse preostalo, kar lahko telesu škoduje. Predvsem amfetamine in steroide.

Ali še obstajajo čisti športniki?
Atletika, plavanje, smučarki teki in kolesarstvo so športi, ki se jih ne da več rešiti. Tudi golfisti niso več čisti. Nogometaši pridejo k meni in rečejo, da morajo ob avt liniji zelo hitro teči, ne smejo pa se utruditi. Tekme igrajo vsake tri dni. Košarkarji jemljejo amfetamine in efedrin. V bejzbolu jemljejo steroide pred tekmo in amfetamine med tekmo. Še celo lokostrelci jemljejo pomirjevala, da je roka povsem mirna. Vsi se dopingirajo!

Ste tudi izdelovali dopinške preparate ali ste jih samo dostavljali?
Nisem imel svojega laboratorija, imel pa sem dostop do laboratorijev v Ciudad de Mexicu. V Avstraliji, Južnoafriški rebubliki, Avstriji, Bolgariji in na Kitajskem sem kupoval material, iz katerega so izdelali poživila. Rastne hormone sem dobival od švicarskega podjetja Serono. Uvoz v Mehiko ni bil težak, pri nas ni strogih pravil. V lekarnah lahko marsikaj kupiš. Če je bil kakšen preparat v testni fazi, smo takoj izvedeli in ga naročili, potem pa smo kombinirali.

Ste kontrolorje sploh kdaj jemali resno?
Ne, smejali smo se jim.

Od česa živite zdaj?
Imam še nekaj denarja. Spet študiram, saj bi rad delal v lekarni, to so moje sanje. Ne vem, ali bom obtožen, potem bo težko dobiti službo. Nimam več pravega življenja. Ko se sprehajam naokoli, vseskozi gledam, da mi kdo ne sledi. V primerjavi z Jeromom Youngom mi gre še vedno zelo dobro.

Kaj dela svetovni prvak iz leta 2003?
Star je 31 let, v tovornjaku prevaža kruh. Uradno je zapisano, da je prekršil pravila športa, ampak to seveda ne drži. Jerome je le sledil pravilom.

A. G.