V Berlinu je avgusta osvojil naslov svetovnega prvaka v metu kladiva, potem ko je lani postal olimpijski prvak. Motiva mu je zmanjkalo, evropsko prvenstvo 2010 v Barceloni ga ne mika. Junija bo za Slovenijo nastopil na evropskem pokalu, saj tudi brez pravega treninga zmore vreči okoli 70 metrov, česar ni sposoben nihče drug v Sloveniji. Povedal je tudi, da ima zdaj več časa za dekle in prijatelje. Rad odigra kakšno partijo tenisa in nogometa. V naslednjih letih stavi na Madžara Krisztiana Parsa, ki je v Pekingu osvojil olimpijsko srebro. Veliko pričakuje tudi od mlade in talentirane Barbare Špiler.

Kako je videti zdaj vaš delovni dan? V zadnjih letih ste imeli vseskozi zapolnjene dni s treningi. Kako zdaj videti vaše življenje?
Prav gotovo se je veliko spremenilo. Vsak dan je drugačen. Nimam nekih stalnih obveznosti. Veliko se še udeležujem dogodkov, sploh zdaj v decembrskem času. Skušam se čim več posvečati prijateljem in bližnjim. Odigram tudi kakšen nogomet.

Lani ste v Cankarjevem domu napovedali upokojitev, če ne bo status športnikov v Sloveniji urejen. Veliko se je v letošnjem letu govorilo o teh stvareh. Vas je morda kdo razočaral, ker ni dovolj potegnil z vami? Je to kaj vplivalo na vašo odločitev o koncu kariere?
Ne. Za konec kariere sem se odločil, ker ni več pravih motivov. Zadeve s statusi športnikov niso vplivale na mojo odločitev.

Vaši glavni tekmeci v preteklih letih so bili ujeti na dopinških testih. Je zdaj met kladiva bolj "očiščen" šport? Rezultati so tudi malce padli, meti prek 80 metrov so bili v letošnji sezoni redkejši.
Nivo se je spustil. Mislim, da niso rezultati padli zaradi tega. To je bila poolimpijska sezona. Vsi so malo počivali. Kontrole so res vse bolj pogoste, to je dobro. V tej smeri morajo nadaljevati, saj se mora šport očistiti.

V osemdesetih letih je prevladoval Sergej Litvinov, v devetdesetih Andrej Abduvaljev, v zadnjem desetletju pa vi in dopinški grešnik Ivan Tihon. Vsi so blesteli v tem športu ravno okoli tridesetega leta, kolikor ste jih dopolnili tudi vi. Do Londona 2012 bi lahko postali prava ikona tega športa, prehiteli bi tudi najboljše v zgodovini. Ste tudi na to kdaj pomislili?
Sem, a vsako leto prinaša nove obremenitve. Želim si napredka, metal sem okoli 80 metrov in to me ni dovolj motiviralo. Za napredek nimam prostora, telo tega ne dovoljuje, zato sem se odločil za konec kariere.

Evropski prvak še niste. V Barceloni bi bili avgusta 2010 nesporni favorit.
Ja, prav gotovo. Bil bi eden glavnih favoritov tudi za to lovoriko, ampak položaj je pač takšen. Postal bo pač nekdo nov šampion.

Tega naslova ne boste preveč pogrešali?
Ne.

Veliko ste govorili tudi o svetovnem rekordu Jurija Sediha (86,74 m), od katerega je minilo že 23 let. Večkrat ste dejali, da ga je mogoče preseči. Še vedno tako mislite? Se bo našel nekdo, ki bi presegel to mejo?
Mora priti pravi človek. Daljava je res zelo ekstermna. Nekdo bo prišel, treba je biti potrpežljiv.

Vidite koga v Sloveniji, ki bi lahko postal vaš naslednik? Kdo pa bi lahko svetovno gledano obvladoval sceno v naslednjih letih?
Mislim, da se bodo malce izmenjevali na vrhu. Madžar Pars je dokaj mlad, a je že precej iztrošen. V Sloveniji zaenkrat nimamo pravega naslednika na tem nivoju, bolj pri ženskah. Čakamo na Barbaro Špiler, da pride počasi proti vrhu.

Prav nič ne kaže, da bi bil met kladiva medijsko bolj izpostavljen. Nekaj šteje le Zlata liga. Sprememb verjetno ne bo, dokler bodo ti funkcionarji na vrhu IAAF-a.
Borbe potekajo tudi na mednarodni sceni. Smo nekaj poskušali, a meni ni uspelo. Zaenkrat ni posluha in mislim, da bo z leti le še slabše. Naša panoga ima premalo podpore.

Govorilo se je tudi, da se boste vrnili v Evropski pokal, ki bo konec junija. So to resni načrti?
To je res. Ne bo to profesionalna zgodba, ampak bo neki nižji nivo. Skušal bom pomagati reprezentanci, če ne bo boljšega v Sloveniji. S tem lahko prinesem kakšno točko reprezentanci. Govorimo o 70 metrih in nič več.

Brez pravega treninga več kot 70 metrov torej ni mogoče.
Ne, več kot 70 metrov prav gotovo ne.

Letos je bilo leto velikih vrnitev. Lance Armstrong, Janne Ahonen, Kim Clijsters, Justine Henin in zdaj še Michael Schumacher so se vrnili, nekateri že zelo uspešno. Torej morda ni nemogoče, da bi se tudi vi kdaj vrnili. Morda po enoletnem premoru.
Vsi mi govorijo, naj še malce počakam. Jaz jih poslušam in jim pravim, da so modrejši od mene. Zaenkrat je moja odločitev definitvna. Vedno obstaja možnost, recimo en odstotek obstaja za vrnitev na vrhunski nivo.