Toda ob tem prepogosto pozabljamo na razmere, v katerih deluje slovenski šport. Niti "modri krvi slovenskega športa" ni prizaneseno. Tako kot vsi drugi tudi atleti na namenska sredstva čakajo dolgo v leto, ki se je že prevesilo v drugo polovico. Ta čakalna doba je vse daljša, od njih pa vseeno pričakujemo dosežke, ki naj bi bili enakovredni tistim, ki vlagajo precej več kot mi. Velenjski atletski večer je še eden redkih zvezdnih trenutkov naše atletike. Seveda v okvirih, ki so nam dovoljeni. Prireditelji so se zares potrudili. Ob Jezero so ob jubileju pripeljali zares pisano paleto tekmovalcev na čelu s Hrvatico Sandro Perkovič, ki že nekaj mesecev ne pozna poraza. Tudi Poljak Tomasz Majewski, ki se pohvali z zmagama na zadnjih dvojih olimpijskih igrah, je visoko dvignil raven prireditve, ki bi v celotnem letu vsekakor potrebovala vsaj še kašnega posnemovalca.

Velenjski miting je zdržal na sceni kljub težavam, ki jih ima nekdaj gonilni pokrovitelj Premogovnik Velenje, ki se je znašel v precej slabšem položaju, kot so ga bili v tem delu države vajeni še pred nekaj leti. Mestna občina za zdaj vse skupaj poskuša pokriti, svoje doda Atletska zveza. To je namreč edini stik naše atletike z vsaj evropsko ravnjo. Pred leti je bilo v Velenju tudi zelo odmevno namiznoteniško druženje, ki ga ni več. In le želimo si lahko, da po tej poti ne bo krenil tudi atletski miting. Ljubljanski, ki je bil pred desetletjem na še nekoliko višji ravni, je namreč mrknil.

Obenem prestolnica ne premore objekta, ki bi lahko gostil tak miting, kot je bil sinočnji. V drugih sredinah očitno podobne volje, kot jo imajo atletski rudarji ob Šaleku, ni. Tekmovanj vsaj tega ranga je pri nas vse manj. Za športnike pa je prav tovrstno merjenje s konkurenco nekaj posebnega. Letošnji miting si bosta še posebej zapomnila Luka Janežič in Žan Rudolf, ki sta prav na prvi julijski dan prišla do vozovnic za svetovno prvenstvo, ki bo naslednji mesec v Pekingu, kjer se je nazadnje slovenska atletika veselila celo zlatega olimpijskega odličja. Ko se bodo naši v kitajskem megapolisu merili z najboljšimi, bodo najbrž nasmehi pri večini bolj grenki kot sinoči v Velenju.

Ampak - ohranjati stik z najboljšimi bo kmalu naša realnost še kje drugje in ne le v atletiki. Zato se podobnih dogodkov, kot je bil sinočnji v Velenju, le veselimo, saj ne vemo, koliko časa bomo imeli še to priložnost.