Danes po vsem svetu teče na milijone ljudi, še pred štiridesetimi leti pa je bilo popolnoma drugače. Tek je veljal za nekaj nespodobnega in čudaškega, sicer pa je bil le privilegij moških. Ti so lahko tekli samo na stadionih, na katerih so dolgo veljala stroga, nazadnjaška pravila. Danes se nam zdi neverjetno, da si je bilo treba pravico do teka izbojevati, še bolj neverjetno pa je, da so smele ženske na olimpijskem maratonu prvič nastopiti šele leta 1984.

Tek za svobodo
Zgodovina teka na dolge proge nam govori o prizadevanjih za širše družbene spremembe, za odpravljanje predsodkov, za napredek in boj za enakopravnost. Kathrine Switzer je bila pionirska maratonska tekačica, ki se je leta 1967, v času bojev za pravice manjšin pogumno pomešala med bostonske maratonce - da bi prikrila svoj spol, se je prijavila kot moški. Arhivski posnetki pričajo o tem, da so bili novinarji, ko so ugotovili, da med moškimi teče tudi ženska, šokirani. Pretresen pa je bil tudi direktor maratona, ki je Kathrine Switzer skušal fizično odstraniti s ceste. To mu ni uspelo, in čeprav so po koncu tekme Kathrine Switzer diskvalificirali in dosmrtno suspendirali, je niso ustavili. Njena prizadevanja so dala ženskam pravico do teka.

Antropologinja in vodja društva Urbani tekači Jasmina Kozina Praprotnik pravi, da nam zgodovina teka zelo jasno opisuje položaj ženske znotraj (moške) družbe. Hkrati nas opominja na to, da enakopravnost ni samoumevna, temveč so si jo ženske morale izbojevati. Ob tem je zgovoren podatek, da je ženska prej prišla v vesolje kot pa na maratonsko prireditev. Razlago lahko najdemo v tem, da je ženska, ki teče, svobodna, da lahko sama upravlja svoje telo in da jo je zato težje nadzorovati.

Od prizadevanja prve tekačice Katrine Switzer do trenutka, ko so ženske smele nastopiti na olimpijskem maratonu, pa je preteklo veliko časa. To pravico so dobile šele leta 1984, ko so smele nastopiti na prvem ženskem olimpijskem maratonu v Los Angelesu. Milan Hosta pravi, da je ta podatek na prvi pogled presenetljiv, če pa bolj podrobno premislimo zgodovino modernega olimpijskega gibanja, vidimo, da je ženskam odrejala mesto za domačim ognjiščem in da je družbena konstrukcija spolov močno navzoča v športu nasploh.

Z vzponom demokracije in širših civilnodružbenih gibanj za človekove pravice se je počasi izboljšal tudi položaj žensk v športu. Vendar kot opozarja Hosta, so predsodki in tako spolna kot tudi rasna diskriminacija še vedno prisotni.

Vsi drugačni, vsi (ne)enakopravni
Mojca Doupona Topič s Fakultete za šport pravi, da je šport ena izmed trdnjav moškega šovinizma, ki je dolgo časa stala na prepričanju, da je šport za ženske pretežak in prenevaren. Domače in mednarodne športne organizacije še vedno vodijo pretežno moški. To velja celo za tiste športne zveze, v katere so včlanjene pretežno ženske. Višje kot gremo po hierarhični lestvici neke športne organizacije, manj je žensk. Diskriminacija v športu pogosto še vedno poteka na način ohranjanja dobro ustaljenih starih navad. Tudi v Sloveniji lahko opazimo prikrite diskriminacijske vzorce. Čeprav imamo občutek, da so lahko ženske povsem enakopravne v športu, so pogoji, pod katerimi se lahko ukvarjajo s športom, precej drugačni od moških. Ob tem je zgovoren tudi podatek, da je na prvem Ljubljanskem maratonu, ki je bil organiziran leta 1996, od 300 tekačev teklo le osem žensk.

Olimpijski duh preteklega časa
Da je Mednarodna olimpijska zveza konservativna in nazadnjaška utrdba, ki še do nedavnega ni priznavala niti obstoja homoseksualnosti, pa opozarja Lev Kreft z ljubljanske Filozofske fakultete. Tudi sicer je olimpijsko gibanje v odnosu do širših družbenih sprememb vedno delovalo skrajno konservativno. V programu za leto 2020 je sicer načrtovano, da se znova premisli razmerje med spoli, odnos do istospolno in transseksualno usmerjenih, kar je za olimpijsko gibanje, ki do zdaj ni priznavalo enakopravnosti v odnosu do razlik, precej revolucionarno. Vendar, kot opozarja prof. Kreft, te spremembe prihajajo vsaj trideset let prepozno in pomenijo zgolj prilagajanje okolju, v katerem ne moreš več delovati kot nekaj zaostalega, posebno še, če hočeš še naprej služiti milijarde z olimpijskimi igrami in z organizacijami velikih tekmovanj.

Ko govorimo o športu, imamo po navadi v mislih pojme, kot so enakopravnost, poštena igra, zdrav olimpijski duh in podobno. Če šport velja za nekaj, kar naj bi nas vse združevalo, povezovalo in kjer naj bi veljala enaka pravila in enake možnosti za vse, spomnimo, da je olimpijsko gibanje ženskam v vseh olimpijskih panogah dovolilo sodelovati šele leta 2012.

Več o tem, kako je bilo tekaško gibanje pravzaprav gibanje za večjo demokratizacijo družbe, smo govorili v Intelekti (klik na spodnjo sliko).