Čeprav ima šele 21 let, je bil Luka Janežič že na vseh največjih atletskih tekmovanjih, letos pa želi na svetovnem prvenstvu v Londonu (4.—13. avgust) teči v finalu na 400 metrov. Če bi ob tem prebil še magično mejo 45 sekund, bi bila sezona popolna.

V Stockholmu ste bili v nedeljo na mitingu Diamantne lige na 400 metrov četrti. Kako ocenjujete svoj nastop?
Četrto mesto na Diamantni ligi je uspeh in lepa popotnica za naprej. S tekom sicer nisem najbolj zadovoljen. Nekaj rezerv je še. Imam pa stalne rezultate okrog 45,50, kar je eden izmed mojih ciljev. Za kakšen še boljši rezultat, sploh pod 45 sekund, pa bo treba sestaviti odličen tek brez napak od štarta do cilja.

V Stockholmu niste imeli najboljše proge ...
Bil sem na drugi progi in "tekmoval" s tekačema na progah ena in tri, preostali tekmeci pa so mi nekako ušli in nisem imel stika z njimi. Če bi bil z njimi ob progi, bi se jih lažje držal. Obstal sem v tisti skupini treh in se nekako nisem našel v tem teku. Pogledal sem posnetek, pa sploh ne vem, kaj sem dobro naredil in česa ne. Mešane občutke imam. Sploh se ne morem odločiti, ali je bil to dober tek ali ne.

Posnetki teka bi sicer morali vsaj vašemu trenerju povedati veliko. Kaj je trenutno vaša glavna pomanjkljivost?
Seveda, saj trener drugače vidi tek, kot ga vidiš sam, in potem se posvetujeva. Iz posnetka je kar dobro razvidno, kje si delal napake. Sploh v teku na 400 metrov, saj je to že cel stadionski krog. Še vedno sem, tako kot že vso sezono, slabši v drugi krivini. Res pa je, da je bilo zelo malo časa med tekmami, da bi lahko veliko popravljal. A pred svetovnim prvenstvom v Londonu se bom na minipripravah lahko posvetil odpravi teh napak.

Je težko najti pravo ravnotežje med količino treningov in nastopi na tekmah?
Načeloma rad tekmujem. Zato tudi treniraš v pripravljalnem obdobju. Res pa je, da preveč tekem včasih tudi ni v redu, saj potem ne moreš odpraviti napak. A še vedno sem privrženec tega, da naj bo na urniku veliko tekem.

5. junija ste na mitingu v Pragi zmagali z izidom 45,23 in med drugim premagali svetovnega dvoranskega prvaka Čeha Pavla Maslaka. Je bila ta zmaga za vas veliko presenečenje?
Na tem mitingu sem prehitel res velika imena. Svoje vzornike. To je bil vrhunski začetek sezone. Dokazal sem, da sem med najboljšimi v Evropi in da si zaslužim nastop na Diamantni ligi.

Letošnje svetovno prvenstvo bo v Londonu, kjer ste lani debitirali v Diamantni ligi. Je izkušnja, da ste že tekli na olimpijskem stadionu, zelo dobrodošla?
Drži, lani sem v Diamantni ligi debitiral prav v Londonu, res pa je, da 400 metrov lani ni štelo za točke Diamantne lige. Vsaka tekma je izkušnja zase. Res je, da sem mlad, a sem 'dal skozi' že vsa velika tekmovanja, ki obstajajo v atletiki. Imam že kar nekaj izkušenj. Vesel sem, da bo prvenstvo v Londonu. Že lani je bil stadion poln, vzdušje je bilo sijajno. Ni kar tako napolniti olimpijskega stadiona. Britanci so navdušeni nad atletiko, in mislim, da bo prvenstvo odlično.

Kaj bo vaš osnovni cilj na svetovnem prvenstvu?
Kar nekaj tekem imam še do takrat, čakajo me tudi priprave. Zagotovo pa, da če enkrat tečeš v polfinalu olimpijskih iger, skoraj mora biti želja oziroma cilj finale. Ali bo to v Londonu ali na kakšni drugi veliki tekmi, ne vem. Ko bom končal priprave za SP v Londonu, bom lahko povedal več.

Se spogledujete tudi z izidom pod mejo 45 sekund?
Se. Cilj je, da v karieri tečem pod 45. To je velika meja za belopolte tekače. Res bo treba sestaviti popoln tek, od štarta do cilja. Brez napake. Na prvi letošnji tekmi je kazalo, da sem že blizu temu. A to je cilj naslednjih let. Ali bo to letos, morda že naslednjo tekmo, ali pa naslednje leto, ne vem. Ne gre tako hitro, to je vrhunski rezultat, treba je biti potrpežljiv.

In imeti odlične razmere za trening. V Sloveniji žal ni vse tako, kot bi lahko bilo. Kaj vas najbolj moti?
To, da pozimi nimamo prave dvorane. Na Žaku v dvorani razmere niso dobre. Pri atletiki k sreči ne potrebuješ ne vem kakšnih objektov. Poleti je dovolj stadionov po Sloveniji, pozimi pa je kar velik problem in je treba na priprave v tujino. Lani sem bil veliko v Beogradu, letos v Budimpešti.

Kaj pa najboljši v teku na 400 metrov? Trenutno ima izid sezone Fred Kerley (43,70), velike načrte ima olimpijski zmagovalec in svetovni rekorder na 400 metrov Wayde van Niekerk. Kako ocenjujete ta razmerja moči?
Vedno se najdeta dva ali trije z izidom pod 44 sekund. Tudi letos je tako. Rezultati so vsako leto precej podobni. Vsekakor bo tudi v Londonu treba za medaljo teči pod 44 sekund. Bo pa zanimivo videti, ali bomo na 200 in 400 metrov videli tek blizu svetovnega rekorda.

Wayde van Niekerk bo nastopil na mitingu v Velenju (tekmovanje bo danes), vas pa ne bo. Zakaj?
V kratkem času sem imel tri velike tekme, pozno sem se vrnil iz Stockholma in bi preveč tvegal kakšno poškodbo. Tekmoval bom spet v Tel Avivu konec tedna na evropskem ekipnem prvenstvu.

Šprinterji so pogosto zelo samozavestni, nekateri tudi polni sami sebe, ko človek opazuje vaše vedenje, pa se ne more znebiti občutka, da ste skromni.
Najprej je treba narediti velik rezultat, potem se lahko hvališ. Predvsem sem realen, morda včasih še preveč.

Vaš trener je Rok Predanič. Kako sodelujeta?
Dober trener je, dobro se razumeva. On pove svoje mnenje, jaz svojega, in potem se uskladiva. Gotovo so pa še rezerve, tako pri treningu kot pri tehniki. Sva pa z rezultati dokazala, da sva dober tim.

Rok bi lahko povedal svoje mnenje tudi pri tetovažah. Imate v mislih že kakšen nov tatu?
Imam, ampak verjetno bo to po koncu sezone. Razen če bom tekel v finalu svetovnega prvenstva, potem pride to na vrsto še prej.

Torej podobno, kot ste storili po lanskih olimpijskih igrah ...
Te olimpijske kroge si bom zapomnil za vse življenje. Rekel sem si, da če grem kdaj na olimpijske igre, si po igrah vtetoviram olimpijske kroge. To sem storil in je res en lep spomin.

Veliko potujete po svetu, mitingi so pogosto v prestolnicah. Najdete tudi čas za ogled znamenitosti?
Če je le mogoče. Rad si ogledam mesta, ne čepim le v hotelu. Moraš doživeti svet, ne le odteči tisto tekmo. Po Evropi so si mesta kar podobna, zelo zanimiv pa je bil Peking. Kultura, ljudje, samo mesto, Kitajski zid. Fasciniralo me je, kako tam živijo. Popolnoma drugače kot v Evropi. Tam se res zaveš, da si daleč od doma.