"Prvi favorit za medaljo je Kristjan Čeh v metu diska. Pa Tina Šutej v skoku s palico, Lia Apostolovski v skoku v višino, Maruša Mišmaš ... Imamo številne atlete, ki bi lahko dosegli velik uspeh," pred olimpijskimi igrami v Parizu napoveduje nekdanja vrhunska atletinja in strokovna delavka Atletske zveze Slovenije Marija Šestak.

Marija Šestak je po poroki s trenerjem, Matijo Šestakom začela nastopati tudi za Slovenijo, kamor se je pred 20 leti preselila in zasnovala družino. O izzivih, ki jih je ta odločitev prinesla tako zasebno kot poklicno, je spregovorila v 200. oddaji NaGlas!, ki je danes na sporedu na TV SLO 1 ob 12.30. Vabljeni tudi k branju!

Marija Šestak je bila na svetovnem prvenstvu v Osaki na Japonskem peta, a je nato zaradi dopinških prekrškov tekmic pridobila dve mesti in po desetih letih na SP-ju v Dohi prejela bronasto medaljo. Po Osaki je osvojila še dve medalji na velikih tekmovanjih, tretje mesto na dvoranskem SP-ju v Valencii 2008 in drugo na dvoranskem EP-ju v Torinu 2009. Na olimpijskih igrah leta 2008 v Pekingu je v izjemnem finalu skočila 15,03 metra in osvojila šesto mesto. Že 4. marca 2018 pa je na dvoranskem SP-ju v Birminghamu dobila srebro namesto brona, ki ga je osvojila leta 2008, ker so prav tako ujeli eno izmed njenih tekmic po pozneje opravljenem testu vzorca.

Marija, v studio ste prinesli najpomembnejše medalje, ki ste jih osvojili za Slovenijo, prvo na svetovnem prvenstvu v Osaki leta 2007, prejeli pa ste jo šele dobrih deset let pozneje v Dohi. Kaj se je zgodilo?
Po novih pravilih Mednarodne atletske zveze je treba vzorce za dopinške teste hraniti deset let. Če v njih odkrijejo označevalce določenih snovi, po desetih letih teste znova pregledajo in iščejo krivce. Zato sem po desetih letih osvojila medaljo na svetovnem prvenstvu. Lahko rečem, da sem skakala v najdaljšem finalu svetovnega prvenstva.

To je bilo res nekaj posebnega, saj je bilo to tudi vaše prvo tekmovanje pod slovensko zastavo.
Da, zaradi poškodbe sem prekinila kariero. Tri leta nisem tekmovala ne za srbsko ne za slovensko reprezentanco. To pa je bilo moje prvo veliko tekmovanje po dolgem premoru in prvi nastop za slovensko reprezentanco.

Verjetno so vas prevzemala mešana občutja?
Da. Mislim, da me vsak športnik razume, če rečem, da 20, 10 ali 15 let delaš za trenutek na zmagovalnem odru. Na stadionu, predvsem pri atletiki, stojiš pred več kot 50.000 ljudmi. Ta trenutek mi je bil odvzet in ga nikoli ne bom doživela. Vseeno pa bom lahko o doživetjih pripovedovala otrokom in vnukom.

Seveda, ampak na evropskih in svetovnih prvenstvih ste bili zelo uspešni. Kako ste se pred nastopi zbrali? Ste imeli poseben obred?
Posebnih obredov nisem imela, imela pa sem par nogavic, ki sem jih nosila samo na tekmovanju. Verjela sem, da mi prinašajo srečo. V nekaterih državah, kjer smo tekmovali, so zamujali, organizacija je bila različna. Zato sem se morala prilagajati, vendar nisem imela posebnih obredov pri ogrevanju. Pred vsakim nastopom sem si skok naslikala v mislih in razmišljala o tem, kako ga bom opravila. Nikoli nisem razmišljala o rezultatu.

Zakaj prav troskok? Ukvarjali ste se s plavanjem, tenisom. Je na to odločilno vplivala atletska šola v Kragujevcu?
Zagotovo. Trenirala sem plavanje, atletiko in tenis. Nekaj časa sem želela ostati pri tenisu, vendar sem prav takrat v atletiki dosegla uspeh, zato sem ostala pri atletiki. Poskusila sem različne discipline. Tekla sem čez ovire in sprint. V Kragujevcu je znana atletska skakalna šola. Evropski prvak v troskoku je bil Miloš Srejović iz Kragujevca in se je kot trener bolj posvetil skokom. Zato sem tudi jaz skakala. Najprej sem skakala v daljino, ko sem bila starejša, pa sem se posvetila troskoku.

V 90. letih ste živeli še v Srbiji. V najtežjem obdobju ste trenirali. Na olimpijskih igrah v Sydneyju ste nastopali za takratno Jugoslavijo. Kako pa ste prišli v Slovenijo? Kaj se je zgodilo?
90. leta so bila zelo težka. Razmere so bile zelo slabe. Atletika je bila v Srbiji obroben šport. Poročila sem se s Slovencem, se preselila v Slovenijo in nisem načrtovala, da bi nadaljevala kariero. Medtem ko sem urejala dokumente za prebivanje, delovno dovoljenje in podobno, nisem imela česa početi. Dolgočasila sem se. Po poškodbi sem čutila, da se s športom lahko ukvarjam rekreativno. Rekreacija je postala resnejša. Že na prvem tekmovanju sem izpolnila normo za svetovno dvoransko prvenstvo. S srbsko atletsko zvezo smo se pogajali, da bi skakala za Srbijo, vendar tedanje vodstvo srbske atletike ni pokazalo zanimanja za to, da bi mi vsaj pomagalo doseči nekaj več. V Sloveniji so se zanimali in mi omogočili, da se ukvarjam s tem, kar imam rada. Zato sem začela zastopati Slovenijo.

Kaj pa je za vas pomenilo, da se profesionalno ukvarjate s športom pod slovensko zastavo?
Atletika je individualni šport. Všeč mi je, da sem največje uspehe v kategorijah mlajših dosegla za Srbijo, za Jugoslavijo. Tekmovala sem za štiri države: Jugoslavijo, Srbijo, Srbijo in Črno goro, Slovenijo.
Če ne štejemo Evropske unije (smeh) ...
Največji uspeh sem pozneje dosegla pod slovensko zastavo. Všeč mi je, da sem zastopala obe državi, saj že skoraj 20 let živim v Sloveniji. Slovenci so me takoj sprejeli in vzeli za svojo.
Ko so bile razmere v srbski atletiki zelo slabe, so mi v Sloveniji omogočili, da sem uresničila svoje cilje. Sicer pa sem rojena v Srbiji, tam imam polovico družine. Zato je tudi Srbija še vedno moja država. V Sloveniji pa se počutim kot doma. Srečna sem, da sem lahko zastopala dve državi, ki sta moji.

Tako blizu sta … Kaj pa vam je vse to prineslo v zasebnem življenju? Kako ste premagovali jezikovne ovire?
Športniki smo vajeni, da živimo s kovčki. Ves čas hodimo na priprave in tekmovanja, zato nisem dojela, kaj se dogaja, dokler se nisem preselila. Nato sem dojela, da sem zapustila vse, kar sem imela v Srbiji, in prišla v neznano okolje. Pogrešala sem prijatelje. Rada se družim. Tukaj sem se družila s prijatelji drugih ljudi. Eden je poznal drugega in tako sem spoznavala ljudi. Smešno je bilo, ko sem na ulici zaslišala, da kdo govori srbsko, in sem ga takoj napadla. Ker sem slišala, da so iz Srbije, sem jih hotela spoznati. Jezik je bil velika ovira. Spoznala sem, da ni preprost. Je podoben srbskemu, slovnica pa je popolnoma drugačna. Obiskovala sem tečaj slovenščine. Ko sem začela dosegati uspehe, sem imela več treme pred prvim intervjujem v slovenščini kot pred skoki na olimpijskih igrah.

Zdaj delate pri Atletski zvezi Slovenije, vendar se ukvarjate z logistiko, niste trenerka. Zakaj se ukvarjate z organizacijo in logistiko, zakaj niste trenerka?
Mislim, da ne bi bila dobra trenerka. Zase sem bila izjemno stroga. Veliko sem zahtevala od sebe. Ne vem, ali bi lahko tudi od drugih. Želela pa sem si ostati pri športu. Presrečna sem, da sem lahko ostala pri športu, vendar drugače. Zato pogosto potujem na tekmovanja s slovensko reprezentanco in se trudim, da bi se športniki na tekmovanjih počutili prijetno in imeli zagotovljeno vse, da dosežejo uspeh.

Poleg organizacijskih sposobnosti pa gotovo potrebujete tudi sočutje?
Seveda, drug drugega moramo vedno začutiti. Enega moraš takrat, ko doseže uspeh, objeti, drugemu se moraš umakniti. Nočem deliti nasvetov, vendar sem na voljo, če kaj potrebujejo.

Pa ima kateri od športnikov posebne zahteve?
Športniki imajo vedno posebne zahteve. Nekateri so zahtevni, drugi ne. Vsak športnik, ki trenira individualni šport, mora biti poseben, če želi biti uspešen. Imeti mora svoje 'finte'.
Skušam se prilagajati vsem, saj sem tam zaradi njih. Vsakemu skušam omogočiti, da se na tekmovanju dobro počuti in doseže to, zaradi česar je prišel.

Pred nami so olimpijske igre v Parizu. Kaj v atletiki pričakujete od slovenskih reprezentantov?
Priznati moram, da imamo sijajno reprezentanco. Prvi favorit za medaljo je Kristjan Čeh v metu diska. Pa Tina Šutej v skoku s palico, Lia Apostolovski v skoku v višino, Maruša Mišmaš ... Imamo številne atlete, ki bi lahko dosegli velik uspeh. Govorim o finalnih nastopih, ki so na olimpijskih igrah res pomembni. Srbska reprezentanca pa lahko računa na Ivano Španović. Zelo me veseli, da imajo veliko dobrih mladih atletov. Med njimi je tudi hči Dragutina in Biljane Topić Angelina. Veliko obeta. Ne bom presenečena, če bo v Parizu dosegla velik uspeh.

Za koga navijate?
Za vse srbske in slovenske atlete. (Smeh.)