34-letni Kranjčan, nekdanji evropski prvak do 23 let, ima že obilo izkušenj z velikih tekmovanj. Prvič je bil na svetovnem prvenstvu pred desetimi leti v Parizu. Leta 2008 je bil finalist olimpijskih iger v Pekingu. Leta 2004 je postal prvi Slovenec, ki je skočil več kot 2,30 metra. Lani je državni rekord popravil na 2,32 metra. V letošnji sezoni je imel kljub dobrim pripravam precej težav, tako da je normo za svetovno prvenstvo, ki se bo v Moskvi začelo 10. avgusta, izpolnil šele konec julija v Celju.

Letos ste dolgo lovili normo in na državnem prvenstvu v prav v Celju, kjer prej niste prav dobro skakali, ujeli zadnji vlak ...
Kot bi se mi prikazala Marija! Morda je pripomoglo to, da sem šel prej tja na trening in se nekako spoprijateljil s stadionom. Lahko, da je bila to tista podrobnost, ki mi je pomagala. Želel sem si osebne potrditve, da sem dobro treniral. Zato mi ta norma veliko pomeni. Pred državnim prvenstvo sploh nisem imel prevelikih pričakovanj, in to je bilo koristno.

V Celju ste preskočili 2,28 metra. Bi bilo to lahko v Moskvi dovolj za preboj v finale?
Težko je reči, saj so kvalifikacije zelo nepredvidljive. Noben skakalec ne more iti brezskrbno v kvalifikacije, razen morda Bogdana Bondarenka. Zanj bo to zabava. V Pekingu sem bil na olimpijskih igrah v finalu z 225 cm, na svetovnem prvenstvu v Osaki pa z 226 nisem bil. Odvisno bo od razmer. Kvalifikacije so dopoldne, kar je oteževalna okoliščina. Pričakujem, da bo treba skočiti vsaj 228 cm, to pa je višina, na katero se mora vsak skakalec res dobro pripraviti. Včasih so kvalikacije močnejše tekmovanje kot finale. Vprašanje tudi, kako bo šla letvica. Morda iz 2,25 kar na 2,30.

Lani se je na olimpijskih igrah v Londonu prav zato zgodilo, da so trije skakalci osvojili bronasto medaljo ...
Včasih se pojavljajo anomalije. Z 2,29 so letvico dvignili na 2,33, kar je bil za večino prehud zalogaj.

Je pomembno, pri kateri višini se začnejo kvalifikacije?
Zame zelo. Lani v Londonu se je začelo pri 2,16, kar je že lahko psihološka obremenitev. Na 2,10 bi lahko začel bolj sproščeno. Težava je lahko, če skačeš med zadnjimi v skupini in mine pol ure od konca ogrevanja do tvojega nastopa. Tudi med posameznimi višinami so lahko zelo dolgi premori, tudi do eno uro.

Ljubitelji atletike so letos lahko zelo zadovoljni z izidi v skoku v višino. Ste tudi vi presenečeni?
Letos je višina res fantastična. Nisem si mislil, da bom med kariero še doživel sezono takšnih rezultatov. Ko je skakal Javier Sotomayor, ni bilo toliko tekmovalcev, ki bi skakali na takšnih višinah. Bondarenko je izjemen skakalec, kaže konstantno formo. Tu je še Katarec Mutaz Essa Barshim z 2,40 in Američan Erik Kynard z 2,38. Zanima me, ali bo Bondarenko tudi naslednje leto tako izjemen. Ko dve sezoni zapored držiš takšno formo, si res dober. Spomnite se Bahamca Donalda Thomasa. V Osaki je postal prvak z 2,35 metra, potem pa se temu dosežku ni več približal.

Koliko lahko k dosežku pripomore štadion oziroma podlaga?
Veliko. Na svetovnih prvenstvih je mondo podlaga, ki je v Sloveniji ni. Skače se malo drugače in to je zame hendikep. To poruši notranje občutke. Bolj mi ustreza mehak tartan. Tudi optični občutek je zelo pomemben. Krivina se teče na občutek. So stadioni, ki ti nekako ne ustrezajo, pa ne veš točno, zakaj. V Celju sem leta 2007 zmogel le 2,13 m, nato sem šel na Nizozemsko in preskočil 2,27 metra.

Pri 34 letih se vaša kariera počasi izteka. Se leta poznajo?
Se. Čutim, da je bilo lažje, ko sem bil mlajši.

Trenira vas oče, žal pa nikoli niste imeli v reprezentanci kolegov, ki bi skakali tako visoko kot vi. Kako se je poznalo, da doma niste imeli prave konkurence?
To se predvsem pozna na velikih tekmovanjih, saj na treningih teh situacij ne morem simulirati. Ko imajo Rusi, Italijani ali Francozi državno prvenstvo, je to skoraj kot kvalikacije velikega tekmovanja. Pri nas pa je tako, da ko jaz začnem, preostali že končajo. Domače rivalstvo in tekme pod pritiskom, to mi gotovo manjka.

Menite, da bomo v nekaj letih videli skok prek 2,50 metra?
Sem že mislil, da ne bomo, ampak zdaj spet kaže dobro. Čeprav, vsak centimeter zahteva večji input, gre pa tudi za veliko psihološko oviro. Ko želiš prvič preskočiti 2,30, pravijo, da moraš biti pripravljen za 2,33, da ti uspe. Šele ko desetkrat preskočiš 2,30 metra, si lahko pripravljen za 2,29, pa ti bo uspelo.

Si boste na svetovnem prvenstvu v Moskvi ogledali tudi kakšno drugo disciplino?
Vprašanje. Preostalih tekmovanj po navadi ne spremljam, potem ko končam svoje nastope. Bolj me zanima, kako se atleti pripravljalo na tekme, kakšno ogrevanje imajo in podobno. Sploh nisem takšen športni navdušenec, da bi napeto spremljal vse rezultate. Ne vem, morda sem že preveč noter v športu in imam zato vse že vrh glave.

Ste eden tistih, ki med športno kariero niste pozabili na študij in ste letos postali diplomirani pravnik. Kakšne načrte imate?
Treba bo dobiti kakšno pripravniško službo. Želel sem v kakšno banko, ker je bila s tem povezana tudi diplomska naloga, ampak zdaj se tako obrača, da nisem več navdušen. Verjetno bom naredil pravosodni izpit, za kar bo najlažje, če bom pri odvetniku. Zelo si želim, da bi znanje in izkušnje iz športa prenašal na mlajše rodove. Imam atletsko šolo, zdaj bi rad združil pravo in šport in pomagal športnikom. Zdi se, da smo vedno bosi in nas kdo okrog prenese, ker nimamo znanj s pravnega področja. Športniki veliko vlagamo, a smo na koncu včasih izigrani. Veliko lepega mi je dal šport, veliko sem doživel in mislim, da je prav, nekaj da vrnem družbi oziroma športu, s katerim sem se ukvarjal.