Puhar je slovenski javnosti še precej neznan. Zdi se, da je še sam presenečen, da mu je tako hitro uspel preboj med maratonce. "Še lani nisem načrtoval, da bom že letos postal maratonec. Jeseni sem na treningu poskusil odteči 40 km in videl, da telo zdrži. Cilj sem imel, da spomladi odtečem normo. Ko sem februarja polmaraton tekel pod 66, sem vedel, da je to realno." Normo za London je odtekel aprila v Hamburgu, ko je kljub slabim razmeram (močan dež, celo toča) presenetil z izidom 2:18:22. Za prvi maraton v karieri vsekakor izjemno. Zanimivo je tudi, da se je Puhar resno s tekom začel ukvarjati šele pri 17 letih in da nima svojega stalnega trenerja.

"Sem sam svoj trener. Treniral sem pri Romanu Kejžarju, začela sva leta 2013 in sodelovala dve leti. Spoznal sem, da mi način dela ne ustreza in da ne bom mogel postati dober maratonec. Imam pač svoj način treninga, ki je bolj po zgledu Švicarjev in Nemcev. Manj je težjih treningov, kot sem jih imel pri Romanu. Najpomembnejši je kakovosten dolgi tek, torej tek na določeni hitrosti. Maratonci potrebujejo težke dolge teke in to mi tudi ustreza."

Maraton in vroče poletje ne gresta skupaj
Manj mu ustreza, da je letošnje poletje zelo vroče. "Pred tremi tedni sem na pripravah v St. Moritzu opravil zadnji dolgi tek, 40 km. Zadnja dva tedna sem bil doma in se predvsem spočil. Skoraj nemogoče je bilo trenirati. Nimam niti nikogar, ki bi me spremljal z vodo, že ob 8. uri pa je skoraj 30 stopinj. Vsakih pet kilometrov je priporočljivo piti, sicer lahko dehidriraš. Maraton in vroče poletje nekako ne gresta skupaj. Na trening moraš čim bolj zgodaj in pozno zvečer. Prvi trening mora biti že ob 7. uri, seveda brez zajtrka. Zvečer imaš pa pozno večerjo, kar ni najboljše, vsaj zame, saj imam občutljiv želodec."

Nobenega eksperimentiranja!
24-letni atlet iz Šenčurja, ki je oktobra diplomiral na filozofski fakulteti (smer germanistika) in bi rad opravljal poklic prevajalca, je prepričan, da tekači, tudi rekreativni, ne smejo eksperimentirati. "Naj bo preprosto. Meni vsa znanost ne pomaga. Poskušal sem na strokoven način, a ugotovil, da to ni zame. Moraš imeti smiseln sistem, ki ti odgovarja. Jaz ga pri naših trenerjih ne vidim, zato sem se odločil za svojo pot. Nisem pa edini, ki nima trenerja. Podobno delajo številni kenijski tekači, ki trenirajo sami ali imajo le kakšnega svetovalca. Tudi jaz koga kdaj kaj vprašam. Vem, kaj mi odgovarja in na koncu se odločim s svojo glavo."

Dobi kakšen nasvet vsaj iz knjig? "Od Moa Faraha je gotovo zanimiva, a ti lahko narediš vse tako, kot piše v njej, pa ne boš dosegel takšnega rezultata. Ko sem bil v St. Moritzu, sem pri nekaterih tekačih videl stvari, ki se zdijo nesmiselne in brez koristi. Recimo ti rečejo, zakaj narediš 40 kilometrov dolgi tek, češ da je to preveč, ti pa gledaš, zakaj on dela manj intervalov, ampak hitrejših od maratonskega ritma. Njemu se zdi moj trening pretežak, meni njegov."

Odstop pomeni največji poraz
Na svetovnem prvenstvu bo v nedeljo (štart ob 11.55) seveda predvsem poskušal izboljšati svoj čas iz Hamburga. Trasa ne bo ista kot na slovitem Londonskem maratonu. "Proga je drugačna, poteka v štirih krogih, profila pa še ne poznam. Razmere bodo dobre, okrog 20 stopinj bo, kar je v primerjavi z vročino, ki vlada pri nas, idealno." Potem ko je lani Daneja Grandovec v Riu odstopila že po nekaj kilometrih olimpijskega maratona, je prepričan, da bo grizel do cilja: "Ni govora, da bi odstopil. To je največji poraz, ki ga lahko doživiš. Česa takšnega si ne bi privoščil, razen v primeru, da bi se poškodoval."

Ekstremno hitri maratonci so sumljivi
V zadnjem obdobju je veliko ugibanj, kdaj bomo videli tek pod dvema urama. Rok Puhar ima precej ostro mnenje o tem. "Preteči maraton pod dvema urama je mogoče le z dopingom. Že za tek pod 2:10 ali pod 2:05 je ritem neverjeten in mi je vse skupaj sumljivo." In koliko elitnih tekačev je po njegovem mnenju sumljivih? "Težko reči. Lahko tudi vsi. Saj že rekreativne tekače dobivajo na dopingu. Zase vem, da nisem. Že z moralnega vidika tega ne bi mogel narediti, ne bi mogel živeti s tem. Če nečesa ne morem doseči, pač ne morem."

Presenetljivo, da med tekom ne jemlje niti kakšnih posebnih dodatkov. "Pijem samo vodo. V Hamburgu sem maraton pretekel le s kozarčki vode, ki so namenjeni vsem prijavljenim maratoncem. Nimam nekih dopolnil. Morda kdaj kakšna proteinska tablica. Le v Londonu bom imel za zadnjih pet kilometrov gel, zmešan z vodo. To me bo čakalo na zadnji postojanki."