Tretje mesto na 100 metrov in poškodba v finalu štafete dokazujeta, da mora biti športnik vrhunsko pripravljen na nastop. Tako fizično kot psihično. Le 100-odstotna pripravljenost lahko prinese želeni uspeh. Številni šprinterji so se po koncu štafete pritoževali, da so jih organizatorji predolgo pustili čakati na nastop, s čimer so se preveč ohladili. A ta davek je plačal le Usain Bolt. Kar je le dodaten kazalec, da je bil tokrat daleč od idealne pripravljenosti.

Nekaj mesecev po olimpijskih igrah v Londonu 2012, kjer je Bolt na najkrajši razdalji zmagal z olimpijskim rekordom 9,63, sem se pogovarjal z Johnom Brenkusom, voditeljem oddaje Sport Science. Malo me je presenetil z napovedjo, da obstaja precejšna verjetnost, da sloviti Jamajčan nikoli več ne bo popravil svetovnega rekorda. Kar predrzna napoved, glede na to, da je za (sicer težko doumljivim) svetovnim rekordom 9,58 zaostal za vsega pet stotink.

Zanimiv je pogled na gibanje Boltovega izida sezone na 100 metrov (s premikanjem po grafu dobite najboljši čas od leta 2007, ko je začel teči na tej razdalji).

Opazna je jasna Gaussova krivulja, ki je zamaknjena v levo (začetek kariere). Sploh če pozabimo na leti 2010 in 2014, ko na sporedu ni bilo velikega tekmovanja (OI in SP).

Začetek kariere je bil neverjeten, skorajda napisan za filmske scenarije. Bolt, ki je kariero začel kot specialist na 200 metrov, je svetovni rekord prvič podrl leta maja 2008 v New Yorku, kjer je tekel 9,72. Neverjeten je podatek, da je bil to za takrat 21-letnega upa šele peti uradni tek na tej razdalji! Že v svojem petem nastopu se je zapisal v zgodovino najbolj čislane atletske discipline. Ob bok Jesseju Owensu, Carlu Lewisu, Mauricu Greenu in drugim velikanom teka.

To je zgodba o Boltu.

Bil je zanesljiv kot švicarska ura. Na največjem odru skorajda ni zatajil. Pripetila se mu je napaka v Daeguju, ko je v finalu svetovnega prvenstva prehitro štartal, a to je bil praktično edini primer, ko je tekmecem pustil do zlate medalje. Pridni statistiki so sicer našteli še sedem primerov, ko na treh najbolj pomembnih odrih ni zmagal, a to so le malenkosti. Med Pekingom 2008 in Riom 2016 je bil ves čas številka ena.

Štetje medalj in rekordov je en pomemben vidik, enako pomembna pa je tudi njegova vrednost in pomen za kraljico športov. Ni skrivnost, da je atletika izgubila precej šarma in moči, ki ga je premogla pred desetletji. Bolt je brez dvoma atletiki vrnil precej ugleda, ki ga je izgubila tudi zaradi številnih dopinških škandalov. Njegovo poplesavanje v ciljni areni in koketiranje z gledalci je delovalo pristno. Ljudje so to kupili. Na velikih tekmovanjih si je vedno vzel čas za novinarje, po koncu finalnih nastopov se je v špalirju ustavil prav pri vsakem, ki je imel dostop do stadiona in odgovoril na tri vprašanja, ki so bila bolj ali manj enaka. Vse to so bili razlogi, da se je med njegovim imenom in športom hitro pojavil enačaj. Usain Bolt je vrhunska atletika. Vrhunska atletika je Usain Bolt.

Iz vseh vzrokov je jasno, da si marsikdo (na čelu z odgovornimi pri mednarodni zvezi) želi, da ima atletika jasen obraz, ki bi privabil številne množice. Šprinterji so imeli vedno naravno prednost pred tekmovalci v tehničnih disciplinah. Po eni strani je tek evolucijsko vkovan v naš DNK (beg pred nevarnostjo), po drugi strani imajo ti prednost osvajanja več medalj na enem tekmovanju. Oči so zdaj uprte v Wayda van Niekerka. Edini človek v zgodovini, ki se je na 100 metrov spustil pod 10 sekund, na 200 metrov pod 20, na 300 metrov pod 31 in na 400 metrov pod 44. Morda najbolj nadarjen šprinter, ki se je do zdaj preizkusil v atletiki.

A 25-letnega Južnoafričana še čaka precej dela, da bi postal pravi enakovredni Boltov naslednik. V mislih nimam finala na 200 metrov, kjer je osvojil srebro, ampak bolj na njegove reakcije. Po drugem mestu in spornih odločitvah okrog Isaaca Makwale (nemalo govoric je šlo v smer, da so pri IAAF-u naredili uslugo van Niekerku) je bil prepričan, da si zasluži več spoštovanja. Da je v zadnjih dveh sezonah naredil ogromno. Res je naredil veliko. V enem od intervjujev je potočil nekaj solz in pokazal, kako velik pritisk je (bil) na njem in napovedal, da je to "šele začetek njegovih uspehov in dominance".

In tudi ta intervju je razlog, da se Bolta ni treba spominjati po zadnjih korakih, ampak po prevladi v obdobju 2008-2016 in pritisku, ki ga je vedno znal premagati. In hkrati (se) še zabavati.