Na angleškem vrhu pa je še teže ostati, kar potrjujejo tudi številke. Aktualni niz je pravzaprav neverjetno dolg, saj zadnjim osmim prvakom naslova ni uspelo ubraniti. Zadnji, ki mu je to uspelo, je bil Manchester United, ki je tri zaporedne naslove nanizal med letoma 2007 in 2009. Sledila je naslednja serija.

Opomba: Srednji stolpec prikazuje državnega prvaka, v zadnjem stolpcu pa je uvrstitev iste ekipe v naslednji sezoni. Leicester je tako leta 2016 postal državni prvak, leto pozneje pa je osvojil 12. mesto.

Trend bo letos skušal ubraniti Chelsea. Modri so lani presenetljivo suvereno skočili na sam vrh. Ekipa je bila namreč v knock-downu po še drugem slovesu Joseja Mourinha, ki se spet ni končalo najprijetneje (Chelsea je še vedno edini klub, ki je Portugalca odpustil, in to dvakrat!). Antonio Conte je dokazal svojo taktično modrost in že v prvi sezoni barko mirno peljal mimo vseh čeri. Pri tem je imel sicer zlato srečko – odsotnost evropskega nogometa. Liga prvakov bo letos prav gotovo odvzela nekaj svežine.

Čeprav je bil Conte lani na poti do naslova, se je večkrat šušljalo, da bi lahko kljub uspehu zapustil London. Napetosti z vodstvom kluba so se (vsaj na videz) razelektrile ob podpisu nove pogodbe, ki pa zanimivo ni podaljšala sodelovanja, le Italijan je dobil precej višjo plačo. Modri so za zdaj pripeljali tri odmevnejše okrepitve, ki pa so bolj ali manj le zamenjave za odhajajoče igralce (Alvaro Morata za Diega Costo, Antonio Rüdiger za Johna Terryja in Tiemoue Bakayoko za Nemanjo Matića). Conte se je po podpisu spet nekajkrat obregnil ob vodstvo, dejstvo je, da Roman Abramovič že nekaj časa ni več glavni igralec na Otoku, ko je govor o tem, da si lahko privošči kogar koli. V prestopnem roku je namreč doživel kar nekaj porazov (Lukaku, Walker, Danilo). Ekipa za uspešno nastopanje na dveh velikih frontah potrebuje še vsaj dve imeni. Zanimivo bo opazovati dinamiko trener – vodstvo kluba. Italijanski strateg je že dokazal, da zna zapustiti (serijskega) državnega prvaka.

Conte je nekajkrat že izstrelil puščico proti Mourinhu, ta pa mu ni ostal dolžan. Na začetku lanske sezone je precej spremljevalcev angleškega nogometa pričakovalo, da se bo kresalo predvsem med Mourinhem in Guardiolo, a v resnici je bilo več napetosti med Unitedom in Chelseajem. Mourinho je imel lani solidno sezono, saj je osvojil dve lovoriki, ki sta nekoliko zacelili rane v državnem prvenstvu. Šesto mesto in zaostanek 24 točk za prvim mestom je bilo manj od pričakovanj. Letošnji apetiti so jasni: naslov prvaka ali najmanj enakovredni boj za skok na vrh. Vse drugo bi bil neuspeh.

Navijači rdečih vragov se z velikim upanjem ozirajo na Mourinhevo statistiko. Kjer koli je treniral, je v svoji drugi sezoni osvojil naslov državnega prvaka. To je čas, ko je s svojo filozofijo in motivom okužil vso ekipo, v njej pa ima več kot polovico prve postave, ki jo je sam izbral. To poletje so prispeli branilec Victor Lindelöf (ki naj bi zakrpal zadnje vrzeli v sicer solidni obrambi), napadalec Romelu Lukaku (ki naj bi poskrbel za lahke gole in preprečil goro remijev, ki so jih rdeči vragi lani dobili na domači zelenici) in vezist Nemanja Matić (ki naj bi na sredini igrišča osvobodil Paula Pogbaja). Mourinho je v dveh prestopnih rokih vložil že skoraj 300 milijonov funtov, želi pa si vsaj še krilnega nogometaša, ki bi s svojimi prodori pripravil več priložnosti za zadetek. Dva meseca se je precej govorilo o Ivanu Perišiću, zdaj naj bi bil glavna tarča Gareth Bale. Glede na to, da se govori o najvrednejšem klubu na svetu, pa je precej nenavadno, da pri klubu gledajo na vsak funt in ne želijo plačati nekaj odstotkov višje cene (davek na ime kluba).

To taktiko so namreč uporabili pri mestnem tekmecu Manchester Cityju. Lanska sezona se je komaj končala, že so skočili kot šprinterji iz štartnih blokov in kupili vezista Bernarda Silvo, vsi nadaljnji prihodi (Ederson, Kyle Walker, Benjamin Mendy in Danilo) pa kažejo, da se Pep Guardiola dobro zaveda, kaj je bil lani glavni vzrok, da je prvič v trenerski karieri ostal brez ene same lovorike - obramba. Ta je bila lani porozna in neprepričljiva. Napad je deloval odlično, a obramba (vključno z vratarjem) je bila kriva za številne poceni prejete zadetke.

Guardiola je dobil tako rekoč vse, kar si je zaželel, lastniki so tako od njegovega prihoda vložili več kot 360 milijonov funtov. In ta vložek terja uspeh v podobi naslova prvaka. Sinjemodri so glede na sestavo moštva in stratega prvi favorit, da se maja res slikajo s prestižnim pokalom.

Nogometna tržnica je letos res ponorela, Angleži so pri tem zaradi velikanskih zaslužkov z računa TV-pravic gonilna sila. Kar nenavadno je bilo tako spremljati trenerja Arsenala Arsena Wengerja, ki ni bil nikoli znan po tem, da bi privolil v navijanje cen, a se je vsaj prve tedne prestopnega roka precej trudil, da bi pripeljal čudežnega rojaka Kyliana Mbappéja (Monaco za njegovo prodajo računa najmanj na 100 milijonov funtov), ki naj bi na koncu pristal v Realu. Topničarji so vseeno podrli klubski rekord in v svoje vrste pripeljali (prav tako Francoza) Alexandra Lacazetta, brez odškodnine je iz Schalkeja prišel branilec Sead Kolašinac. Potencial Arsenala bo najbrž precej odvisen od Alexisa Sancheza, ki si ga želijo pri Cityju. Wenger se spogleduje še s Thomasom Lemarjem. Arsenal je po skoraj dveh desetletjih ostal brez Lige prvakov, zanimivo bo videti, kakšen vpliv na prvenstvo bo imelo igranje v Evropski ligi. Uvrstitev med top 4 bi bil za Arsenal uspeh in vrnitev na stare tirnice.

Skok v severni del Londona, kjer prebiva Tottenham. Spursi so bili v zadnjih dveh sezonah najbolj konstantni, saj so osvojili največ točk (156, sledita Arsenal s 146 in Manchester City s 144 točkami). A to je za njihove navijače bolj slaba tolažba, saj nimajo nobene lovorike, ki bi potrdila njihovo kakovost. Tako rekoč vsi njihovi angleški člani so že igrali za reprezentanco. Trener Mauricio Pochettino je pustil ogromen pečat, a brez okrepitev bo težko ohranil trenutni status. Klub gradi nov stadion, cena tega projekta pa se očitno odraža v nedejavnosti na nogometni tržnici. Predsednik Daniel Levy tako ni pripeljal niti enega igralca, drago pa prodal Kyla Walkerja. Pojavilo se je kar nekaj snubcev, ki so pripravljeni izmakniti kak dragulj (v prvi vrsti Harryja Kana), a Levy je neomajen. To je očitno prehodna sezona, tako pri domačem igrišču (Tottenham bo tekmece letos gostil na Wembleyju) kot očitno pri ambicijah.

Po daljšem času bo v Ligi prvakov (oziroma najmanj v kvalifikacijah) spet zaigral Liverpool. Rdeči so vmes izgubili primat angleške ekipe z največ medaljami. Sadovi dela Jürgna Kloppa so že opazni, a apetiti so jasni – vrnitev na sam vrh. Glavna letošnja okrepitev je za zdaj Mohamed Salah, prihajata še Andrew Robertson in Dominic Solanke. Skoraj vse poletje se spogledujejo z vezistom Nabyjem Keïtajem in branilcem Virgilom van Dijkom. Nizozemec je pred dnevi napisal uradno pismo, da si želi zapustiti Southampton, kar bi lahko pospešilo prodajo. Seveda pa bo precej odvisno od statusta Philippa Coutinha. Barcelona ima po prodaji Neymarja ogromno denarja in volje, da v svoje vrste pripelje 25-letnega Brazilca, ki za zdaj ostaja na Anfieldu.

Mesta med najboljšimi štirimi bo letos odkrito napadal še Everton. Klub iz Liverpoola je letošnji prestopni rok opravil hitro in vzorno. S prodajo prvega zvezdnika Romeluja Lukakuja so skorajda pokrili štiri odmevne nakupe (Jordan Pickford, Davy Klaasen, Michael Keane in Sandro Ramirez), po 13 letih pa se je brez odškodnine vrnil Wayne Rooney.

PS: Do konca prestopnega roka je še nekaj dni, ki lahko marsikaj spremenijo, a trenutna razmerja so postavljena. Angleško prvenstvo je zadnja leta izjemno nepredvidljivo, skorajda ni človeka, ki bi popolnoma pravilno napovedal razplet. Tudi sam se bom zanesljivo zmotil, a če bi vplačal evro, bi bila moja končna lestvica, glede na zdaj videno, takšnale:

1. Manchester City
2. Manchester United
3. Chelsea
4. Liverpool
5. Arsenal
6. Tottenham
7. Everton

Kaj pa menite vi?