To je bila višina odkupne klavzule, ki so jo postavili pri Barceloni, izenačil pa jo je bogati PSG. Katarska korporacija, ki je lastnica pariškega kluba, bo Neymarja bogato poplačala. Brazilec bo tako po izplačilu davka vsak teden bogatejši za 600.000 evrov. Vsako uro, ko je član tega kluba, se na njegov račun nateče skoraj 3.600 evrov, z drugimi besedami - vsako sekundo je bogatejši za en evro.

Odzivi so bili seveda siloviti in predvsem negativni. To je sramota. To je konec nogometa. To je zadnji žebelj v krsto nogometa. In seveda nikakor ni šlo brez primerjav (z delovnimi razmerami in plačami) gradbenih delavcev, ki so te dni izpostavljeni rekordno visokim temperaturam.

Ta zgodba je na eni strani seveda posmeh vsem tistim, ki prisegajo na vzgojo, vzdržni ferplej in vsaj približna enakovredna izhodišča. Neka korporacija tako lahko mirne duše pride, potegne ček in nanj napiše številko, ki je dovolj velika, da si zagotovi tistega, ki te je pred nekaj meseci izločil iz Lige prvakov. A v resnici se podobne in sorodne zgodbe v športu dogajajo že dolgo.

V resnici so to številke, ki si jih človek s povprečno plačo težko predstavlja. Pravzaprav si jih ne more. Nihče natančno ne ve, koliko zvezd je v (opazljivem) vesolju. Neka srednja ocena pravi 10²² zvezd. Potenca je enkrat večja, drugič manjša. Razlika v intervalu je precejšnja, a za razumevanje nepomembna. Dejstvo je, da je zvezd veliko. Za večino od nas – nepredstavljivo veliko. (Če bi kdo želel šteti do milijarde, bi zato potreboval več kot 200 let). Število ničel v omenjenem nogometnem prestopu je seveda nekaj manjše, a s števili, s katerimi večina od nas operira sleherni dan, je 22 milijonov in 222 milijonov enako nedosegljiva in enako nerazumljiva številka.

Steph Curry je bil prvi košarkar, ki je v Ligi NBA podpisal pogodbo, ki je presegla psihološko mejo 200 milijonov dolarjev, kmalu mu je sledil James Harden (228 milijonov v isti valuti). Najboljši nogometaši, vozniki formule ena zaslužijo krepko prek 20, 30 milijonov evrov na leto. Številni še višje vsote služijo pri trženju svoje podobe. Ravno zato zgodba okoli Neymarja v tej igri številk ni prav nič drugačna. Je le logično nadaljevanje razmer na trgu, ki so enostavno nore. Oziroma ugodne, če obrnete prizmo. Še pred nekaj tedni sem pričakoval, da bo padel nov rekord. Inflacija cen deluje nelogično, pomislite na rekordne prestope branilcev, cene rezervistov (Alvaro Morata) in potencialne cene najstnikov, ki naj bi zlahka prebile 100 milijonov (Kylian Mbappe). A sistem očitno še vedno deluje.

Prepad med največjimi in preostalimi se še povečuje. Časi, ko so v Ligi prvakov (oziroma njeni predhodnici Pokalu državnih prvakov) zmagovali Steaua, Crvena zvezda in Notthingham Forrest so tako le oddaljene pravljice, ki živijo v spominu. Še dobro, da obstajata dve poti v Ligo prvakov in imajo s tem klubi, kot je Maribor (v finančnem smislu pravi palček v primerjavi s PSG-jem), realno pot preboja med 32 posvečenih.

In Neymar? Sam pravi, da je sledil srcu. Pri tem mu praktično nihče ni verjel. Če pozabimo na finančni vidik (kot že rečeno, elita zasluži 20+ milijonov na leto), je iz tekmovalnega vidika njegova poteza drugačna – pridružil se je ekipi, ki je na papirju slabša. Sam sicer ni uporabil teh besed, a zdi se, da je želel stopiti iz sence Lionela Messija in napisati svojo zgodbo. Pomislite le na Kevina Duranta in koliko gnojnice se je zlivalo po njem, ko je storil nasprotno - priključil se je najboljši košarkarski ekipi.

Je nogometni prestop realno vreden 222 milijonov evrov? Je celotni projekt Neymar - vključno s plačo v prihodnjih petih letih - res vreden 400 milijonov evrov? Najbrž ne. A licemersko je pribijati na križ le Neymarja (in Katarce, ki so s svojim denarjem prestop speljali), hkrati pa navdušeno stiskati pesti za svojega evropskega velikana, ki je ravno za 50+ milijonov evrov kupil novega nogometaša.

Oboje je del istega problema.