Prvi polčas v Cardiffu ni kazal na to, saj je Juventus igral bolje, si priigral več priložnosti in v kali trl Realovo igro. Le trenutek genialnosti Cristiana Ronalda v kombinaciji s srečo (minimalen odboj od Leonarda Bonuccija) je bilo krivo, da se galaktiki ob polčasu niso znašli v zaostanku. Drugi polčas je bil videti, kot bi obrnil sliko, Real je popolnoma dominiral, v razmiku treh minut je zabil še dvakrat in si zagotovil 12. evropsko zvezdico.

Zapis gre težko mimo Ronalda, ki je zabil še v svojem tretjem finalu Lige prvakov in z vsako sezono le ozaljša že tako ali tako bogat CV. Portugalec je v tem slogu razmišljal tudi po osvojeni nagradi za igralca tekme: "To je eden mojih najboljših trenutkov v karieri, a zdi se, da to govorim vsako leto. Ljudje me ne bodo mogli kritizirati, saj številke ne lažejo."

Številke res ne lažejo (hote ali nehote lažejo tisti, ki jih napačno interpretirajo). Njegovi nasprotniki se običajno spotikajo ob njegov značaj, ki je poln samozavesti in samovšečnosti. A to je del njegove zgodbe, ki ga dela nenasitnega zmagovalca. Po osvojeni kroni se že spogleduje z novo, kar le potrjuje zapis pred tedni o njegovi in Messijevi neusahljivi motivaciji. Goli, ki jih je težko šteti, in vse zlate žoge so eno, drugo pa je tudi njun dejanski vpliv na uspeh. Ekipe Cristiana Ronalda in Lionela Messija so osvojile sedem od zadnjih desetih izvedb Lige prvakov, kar je v obdobju tega formata tekmovanja svojevrstni dosežek in le še dokaz več, kako neverjetno sta omenjena genija zaznamovala nogomet.

Nobena ekipa od Milana 1990 ni ubranila prestižne krone, zdaj je to uspelo Realu in nepričakovanemu arhitektu Zinedinu Zidanu, ki je na vročem stolčku komaj poldrugo leto. Številni so dvomili, da bo Francoz lahkoten korak z igrišč prenesel v polje taktike in priprave, a pogled na police z lovorikami to priča. V prvi vrsti mu je uspelo prepričati Ronalda (ki nikoli ni skrival ljubezni do individualnih presežkov), da je sprejel igro rotacije. Portugalec je tako svež in v vrhunski formi zakorakal v zadnji, odločilni del sezone. Zatajil je le na El Clasicu, večino preostalih tekem je odigral z odliko. Devet golov v četrtfinalu, polfinalu in finalu je svojevrsten dokaz. Če so imeli beli pri precej pohodih do naslova srečo pri žrebu, letos ni bilo tako. Zidane je po 59 letih poskrbel za prvi dvojček La Liga/Liga prvakov, s čimer se je že vpisal med največje klubske trenerje.

Največ pohval običajno požanjejo tisti, ki zabijajo gole. A izpostaviti je treba še en ključni element igre - sredino igrišča. Vsaka dominantna ekipa je vedno imela udarni trojček na sredini igrišča. Spomnimo se vseh izrazitih primerov v zadnjem desetletju. Barcelona (naslovi v letih 2009, 2011 in 2015) je imela Xavija, Andresa Iniesto in Sergia Busquetsa. Bayern (trije finali v štirih sezonah; en naslov) je igro gradil na Bastianu Schweinsteigerju, Toniju Kroosu in zelo ofenzivnih krilih Arjenu Robbnu in Francku Riberyju, Manchester United (prav tako trije finali v štirih sezonah; en naslov) se je zanašal na Paula Scholesa, Ryana Giggsa in Michaela Carricka. Ta Real (trije naslovi v štirih sezonah) ima prav tako zgrajeno močno sredino, kjer niti mojstrsko vlečejo Luka Modrić, Toni Kroos in Casemiro. Brez njihove kreacije in premoči na sredini igrišča možje v napadu ne bi dobili ustreznih žog.

Real je dolgo čakal na decimo, lovoriki #11 in #12 sta prišli precej hitreje. In upanje na kratek čas do #13 je realno, kraljevi klub ima namreč široko in dokaj mlado igralsko zaledje (tu so še Isco, Marco Asensio, Mateo Kovačić ...). Newtonov zakon nas uči o akciji in reakciji. Tekmeci se bodo gotovo prilagodili, nobena prevlada ni večna in že prestopni roki (kjer spet lahko pričakujemo, da bodo padali rekordi) bodo karte na novo premešali.