Mediji so se letos kar nekajkrat razpisali o tej temi. Argentinski virtuoz je medlo in neprepričljivo igral predvsem v spomladanskem delu Lige prvakov, ko so bile na sporedu tekme na izpadanje. Na prvi tekmi osmine finala proti PSG-ju je igral zelo neprepričljivo, sploh prvič v sezoni se v nasprotnem kazenskem prostoru ni niti enkrat dotaknil žoge.

Ponos Katalonije je na povratni tekmi sicer ustvaril preobrat za zgodovino, a v zadnjih minutah, ko so padli odločilni trije zadetki, je bil motor preobrata Neymar, Messi pa je bil zgolj opazovalec. "Mislim, da je Messijeve ere konec, nekoč je bil res magičen. Neymar je bil odličen, ker je do konca verjel v preobrat, Messi pa je bil na sredini igrišča, kot da ne bi hotel teči," je tekmo takrat ocenil nekdanji francoski selektor Raymond Domenech. V četrtfinalu proti Juventusu nikakor ni znal prebiti trdne Juventusove obrambe (ki je res granitna, saj je na 11 tekmah v Evropi dovolila le dva zadetka).

Na drugi strani je Ronaldo nekajkrat v sezoni le nemočno mahal z rokama. Sezona je skoraj končana, na njegovem strelskem računu v La Ligi je le 20 golov, kar je najmanj v njegovih osmih letih v španski prestolnici in manj kot polovica, kot jih še pred dvema sezonama nanizal v svoji rekordni prvenstveni sezoni (48). Nekajkrat v sezoni so ga celo Realovi navijači na Santiagu Bernabeuu izžvižgali.

A vendar sta oba še kako vidna kreatorja letošnje sezone. Messi je s 33 zadetki prepričljivo najboljši strelec španskega prvenstva (ki je zadnja leta brez dvoma najkakovostnejše), prvi favorit, da še četrtič osvoji nagrado za najboljšega strelca v evropskih ligah in najboljši strelec Lige prvakov. Z dvema goloma je vsem zapečatil usta na el clasicu, kjer se je veselil že 500. (petstotega!) gola v dresu Barcelone. In Ronaldo? Zaradi poškodbe, ki jo je lani dobil na evropskem prvenstvu, letos ni najbolje začel sezone. S trenerjem Zinedinom Zidanom je sprejel zavestno odločitev, da formo tempira za konec sezone. Neverjetnih osem golov v treh tekmah (izločilnega dela!) Lige prvakov je vse obrnilo na glavo.

Oba sta v zadnjem desetletju raven svoje igre in s tem pričakovanja javnosti dvignila tako visoko, da je njuna "povprečna" sezona razumljena kot slaba. V resnici pa sta še vedno najboljša na svetu. Morda ni več zaslediti najhitrejših šprintov in serijskih hat-trickov, a še vedno treseta mreže, rešujeta svojo ekipo in pišeta zgodovino.

Kar pa ju morda še ločuje od drugih, je motivacija. Kot bi jo zajemala iz neskončnega vodnjaka, ki je brez dna. Enostavno je ne zmanjka. V spodnji tabeli je število sezon, v katerih so bili najboljši nogometaši v izboru za zlato žogo (ki poteka od leta 1956) izglasovani med najboljše tri.

Njun razpon izjemnih sezon je dvakrat daljši od preostalih nogometnih zvezd (in presenečen bi bil, če ne bi bila med najboljše tri uvrščena tudi za zasluge v letu 2017).

Čeprav imata v klubskih in osebnih vitrinah mnogo priznanj, ju še vedno žene lakota. Ko človek doseže težko dosegljiv cilj, ta običajno zadovolji njegove potrebe. Pri zunajserijskih ljudeh in športnikih - kar junaka tega zapisa brez dvoma sta - pa osvojitev lovorike ne zadovolji te potrebe, ampak si želita vedno več. Kot da bi lovila svojo prvo lovoriko. In to je tisto, kar ju loči od preostalih.

Messi in Ronaldo s svojimi rekordi, dosežki in predstavami motivirata drug drugega. Pri tem pa ju kritike, strokovni komentarji in članki o padcu produktivnosti le še podžgejo.