Pretekli meseci so slovenskim navijačem ponudili precej razlogov za dobro voljo. Ilka Štuhec, Domen Prevc, Boštjan Kline in Anamarija Lampič so se veselili prve zmage v svetovnem pokalu, na najvišjo stopničko pa sta stopila še Peter Prevc in Filip Flisar, že vajena premagovanja konkurence.

Precej manj zadovoljstva pa prinaša pregled uspehov slovenskih športnikov na svetovnih prvenstvih.

Vrhunec je bil nedvomno nastop Ilke Štuhec na svetovnem prvenstvu v St. Moritzu, kjer je osvojila zlato snežinko. To pa je bila tudi edina medalja slovenskih športnikov na svetovnih prvenstvih, kar je najslabša žetev v zadnjem desetletju - vse od olimpijskih iger v Torinu 2006, kjer slovenski športniki niso osvojili niti ene medalje.

Zlato obdobje se je začelo leta 2011, ko so medalje osvajali smučarji, deskarji, skakalci in tekači. Skupaj so osvojili kar šest medalj, s čimer je bil prejšnji slovenski rekord treh medalj podvojen. V naslednji večji sezoni 2013 (enkrat na štiri leta imajo velika tekmovanja le biatlonci in skakalci, zato te sezone nimajo enake teže) se je število povzpelo na sedem, leta 2014 pa kar devet, enak zanos je ostal tudi leta 2015 z osmimi medaljami). Zdaj v predolimpijski sezoni je po medalji posegla le Štuhčeva, kar je izrazit korak nazaj (podrobnosti so v spodnjem grafu).

Napredek so pokazali le alpski smučarji. Tina Maze je vlogo prve violine uspešno predala Ilki Štuhec, reprezentanca pa se lahko pohvali s tako širino, kot je ni imela še nikoli. Pri smučarjih skakalcih je v slovenskem bumu glavno vlogo uspešno opravljal Peter Prevc. Njegov korak nazaj je kriv, da letos ni medalj, a najstarejši od bratov Prevc je bil edini, ki je držal stik z elito od prve do zadnje tekme. Preostali fantje so v delih sezone občutno bolj nihali.

Največji korak nazaj so prikazali deskarji in biatlonci. V obeh taborih so bili resda skorajda celotno sezono prikrajšani za najboljšega moža (Žan Košir in Jakov Fak), a ne gre pozabiti, da so se, denimo, še pred tremi leti na Rogli kar štirje deskarji prebili v četrtfinale, danes pa je najboljši v seštevku paralelnih disciplin Rok Marguč šele na 20. mestu.

Tekaški vrhunec je bila nedvomno zmaga mlade Lampičeve v zelo okrnjeni konkurenci. A zmaga je zmaga in se ji ne sme gledati v zobe, nikakor pa ni bila tako resen temelj, da bi trener Stefano Soracco lahko realno napovedoval medaljo. Ta je bila v Lahtiju tako oddaljena, kot je oddaljena sosednja galaksija Andromeda. Je zelo daleč, a vse bližje, le da je hitrost približevanja sila počasna. Smučarski teki so tako specifičen šport, kjer so napredki in preboji v slogu skakalnih in Domna Prevca pač nemogoči.

In tu je še osamljeni jezdec grbin in mojster prerivanja Filip Flisar. V turbulentni sezoni je bil popolnoma v ozadju, pa dvakrat zapored na vrhu, na svetovnem prvenstvu je spet prikazal odlično formo. Čeprav ima na velikih tekmovanjih "le" eno medaljo, je večkrat dokazal, da je mož za velike tekme. Na teh vedno najde največ motivacije in izjemne vožnje. Na zadnjih šestih velikih tekmovanjih se je kar petkrat prebil v polfinale. V primerjavi z veliko večino slovenskih reprezentantov pa ima na vsakem tekmovanju le eno priložnost za uspeh in v bojih mož na moža se lahko zgodi marsikaj. Kot je bilo v soboto, ko je v finalu po manjšem trku zajel vrata ...

Skratka, v precej disciplinah gre za osamljene "one man band" projekte, kjer se kakršne koli težave (nihanje v formi, poškodbe) še toliko bolj poznajo na ravni celotne reprezentance. Po letošnji sezoni je še toliko jasneje, kako dragocene in unikatne so olimpijske sezone, kot je bila tista v Sočiju 2014. A to ne sme biti izgovor za izgubo stika s konkurenco, ampak resno opozorilo za pripravo na prihajajoče olimpijske igre.