Usoda iger v Sarajevu bolj priča o nesmiselnosti in tragediji vojn ter s tem povezanih človeških usod. A to še zdaleč niso edina neurejena prizorišča olimpijskih iger. Atene so zibelka olimpizma, zadnjič so moderne igre gostile leta 2004. Samo desetletje pozneje je zob časa pokazal svojo moč. Brez vzdrževanja narava relativno hitro izbriše človekove posege (ob tem priporočam v ogled tale čudoviti dokumentarec).

Pred nekaj dnevi so svet zaokrožile nekatere podobe nedavno končanih olimpijskih iger v Riu de Janeiru. Fotografije in posnetki nakazujejo, da tudi te objekte lahko čaka podobna usoda.

Vprašanje, zakaj sploh prirejati take megalomanske spektakle, je seveda retorično. Ob teh podobah se spomnim na filozofa športa Milana Hosto, ki je v svojem delu precej proučeval zgodovino (antičnih in modernih) olimpijskih iger. Hosta je pred dvema letoma v podkastu Številke med drugim razvil tezo: "Coubertain bi bil v smislu filozofije, ki jo je zagovarjal, vesel ob pogledu na današnji šport. Govoril je o religiji atletizma, in točno to se nam je danes zgodilo. Danes imamo močno religijo atletizma, ki sega tudi do rekreativcev. Na drugi strani imamo svetišča posejana po vsem svetu – to so stadioni, kjer je pogled usmerjen proti športnikom. Imamo torej oder, prek katerega nas organizatorji nagovarjajo kot duhovniki. Nato pa imamo še množico vernikov, ki temu sledijo – tudi doma na kavču."

V duhu Hostovih besed se razmislek ponuja kar sam. Ko športni bogovi in verniki zapustijo svoja svetišča, za seboj pustijo infrastrukturo, ki priča vso hipno vero tega prostora in časa: spektakel za en vdih. Pomislite na vložene milijarde (valuto lahko poljubno izberete sami), ki so potrebne za gradnjo Potemkinove vasi. Milijarde, ki se pretakajo zgolj ob odkupu medijskih pravic za prenos dvotedenskega spektakla. In seveda nikoli zares preštete vložene ure in odrekanja, da se mladi človek razvije v športnika, ki ima sploh potencial poseči po olimpijski slavi. Tista majhna peščica, ki potencial pretopi v uspeh, je čislana in slavljena (v jeziku Coubartaina sprejeta med bogove), vsi preostali športniki brez imen pa hočeš nočeš zgolj sestavljajo kuliso istih Potemkinovih vasi. Brez poražencev ne bi bilo zmagovalcev.

(Ne)smiselnost tega početja terja spet drug razmislek in v tem kontekstu niti ni najpomembnejše vprašanje. Če vsi (vključno z novinarji, bralci in navijači) sestavljamo to vrteče se kolo, bi morali ta stroj vendarle modificirati tako, da pri svojem vrtenju uniči čim manj poti, po kateri se premika. Zakaj bi ta spektakel obiskal prostor, kjer bo dolgoročno pustil veliko več škode kot koristi? Dva tedna slikanja v blišču to nikakor ne upravičuje.