V osnovi jih zasledimo v matematiki in logiki, v prenesenem pomenu pa seveda še marsikje drugje, tudi v športu. Eden najbolj obravnavanih v bližnji preteklosti je bil brez dvoma paradoks Rogerja Federerja. Za tega odličnega teniškega igralca je že vse od nekje leta 2009, 2010 sprejeta precej soglasna ocena, da je najboljši teniški igralec do zdaj. A kako ima lahko ta status, če ni niti najboljši igralec svoje generacije? Avtorji tega paradoksa imajo v mislih seveda Rafaela Nadala, ki ima (kljub vsem štirim letošnjim porazom še vedno) dominantno medsebojno statistiko.

Te dni lahko nekaj podobnega opazujemo v ZDA, kjer se končnica Lige NBA počasi približuje vrelišču. Najbrž se bosta še tretjič zapored v finalu pomerila Golden State in Cleveland. Za enega (navideznih) paradoksov so poskrbeli tamkajšnji novinarji, ki so med tri finaliste za nagrado MVP (rednega dela sezone) uvrstili Russella Westbrooka, Jamesa Hardna in Kawhija Leonarda. Zdaj se začudeno sprašujejo, kako med elitno trojico ni LeBrona Jamesa, ki (skoraj soglasno) velja za najboljšega košarkarja tega trenutka in te generacije. Paradoks?

Ko sem preletel odzive ameriških kolegov, sem vsaj pri večini naletel na ta občutek in nelogičen sklep. Ki pa v resnici z logiko nima težav.

Finalno trojico sestavljajo igralci, o katerih se je v rednem delu sezone tudi največ govorilo in se jih omenjalo v povezavi z nagrado. Westbrook je po odhodu Kevina Duranta v Oklahomi prevzel vse vajeti igre. V sezoni je nanizal rekordnih 42 trojnih dvojčkov in sezonsko povprečje končal s trojnim dvojčkom (31,6 točke, 10,7 skoka in 10,4 podaje). Impresivno. Res impresivno.

James Harden v napadalnih številkah ni veliko zaostajal, do sezonskega trojnega dvojčka mu je v povprečju zmanjkalo le 1,9 skoka na tekmo. Kawhi Leonard je imel statistiko nekoliko nižjo, nekje na ravni LeBrona Jamesa, le da je z razliko od vseh preostalih igralcev izgubil precej manj žog (podrobnosti so v spodnji infografiki).

O teh treh igralcih se je res precej govorilo, James med sezono skorajda ni bil omenjen. Dokaj upravičeno. Izjemno močan igralski kader je v Clevelandu skozi sezono precej nihal in zbral vsega 51 zmag. Od tega je bil precej uspešen na domačem vzhodu (35 zmag, 17 porazov), ki je že nekaj časa šibkejša konferenca, drugače je bilo na zahodu (16-14), še slabše v gosteh (20-21).

Popolnoma drugačna zgodba je v končnici, ko so Jamesove številke opazno poskočile (v primerjavi z rednim delom sezone dosega po 7,9 točke več, ukrade 1,1 žogo več in podeli 0,9 blokade več). James je v zadnjih tednih in mesecih kar nekajkrat zatrdil, da se mu ni več treba dokazovati. Iz tega naslova je razumljivo, da ne hlepi več po igralskih presežkih in nagradah v obliki MVP nagrade, ampak predvsem po prstanih. Njegov Cleveland je tako kakovosten, da se v vsakem primeru uvrsti v končnico. Bolj bistvena je forma, ki jo kaže aprila, maja in junija. In James je od vrnitve v Cleveland ravno v teh treh mesecih vedno prikazal svojo najboljšo podobo.

Nagrada MVP se deli za predstave v rednem delu sezone, kjer si James v konkurenci omenjenih finalistov te nagrade res ne zasluži. Čeprav bi tudi trojici lahko kaj očitali. Westbrook in Harden sta velika potrošnika žog (Westbrook je z naskokom na vrhu lestvice povprečnega števila metov na tekmo), iz tega naslova je žoga seveda največ prav v njunih rokah in sta z naskokom na vrhu izgubljenih žog (Harden 5,7 na tekmo, Westbrook 5,4, James je že četrti s 4,1 izgubljene žoge). Očitali pa bi jima lahko tudi igro v obrambi. Na drugi strani Leonard takih štrlečih minusov nima, a vprašanje je, kako zelo pomemben je bil za ekipo v rednem delu sezone. Ko je zaigral, so Spursi dobili 73 odstotkov tekem (54-20), ob njegovi odsotnosti pa celo 88 odstotkov tekem (7-1). Na drugi strani je jasno, da Cavaliersi stojijo in padejo v odvisnosti od Jamesa. Ko je igral v rednem delu sezone, so Cavsi imeli razmerje zmag 51-23, brez njega so izgubili vseh osem tekem.

V zadnjih dneh veliko slišimo o košarkarskem IQ-ju. To je brez dvoma Jamesova vrlina. Na eni strani tempiranje forme, na drugi motivacija, spodbujanje soigralcev, njegove podaje in ne nazadnje surova moč. S to brutalnostjo in trdoto se že na oko razlikuje od igralcev "mehkega" sloga, kjer vse teče v ritmu poezije. A uskladiti in prilagoditi to moč je tudi svojevrstna umetnost.

Odsotnost LeBrona Jamesa izven trojice kandidatov za MVP torej ni noben paradoks. Zaradi izjemnih predstav, ki jih te dni kaže v končnici, je marsikdo pozabil, da se nagrada deli za prvih 82 nastopov v sezoni. Tako kot se nihče ne bo razburjal, da bo nagrado za MVP finala bržkone prejel nekdo iz nabora {James, Steph Curry, Kevin Durant}, čeprav nikogar od teh ni med elitno trojico rednega dela.