Slovenija je že desetletje in pol obsojena na status dvigala med prvim in drugim kakovostnim razredom. Odkar se je leta 2001 prvič prebila med elito, je le trikrat za eno leto podaljšala trenutni status (dvakrat je obstala v najmočnejšem razredu, Litva 2009 pa je bil edini primer, ko ji ni uspelo v prvem poskusu napredovati spet med najboljših 16).

Vzrokov za tokratni neuspeh je precej. Prav gotovo pa ne gre iskati tistega, ki je precej odmeval še pred začetkom samega turnirja, govorim seveda o nenastopu Anžeta Kopitarja. Njegova košarica je bila plod številnih debat med ljubitelji najhitrejše moštvene igre. Bolj kot njegova odsotnost je buril domišljijo način odpovedi, ki ni bil najbolj spretno obrazložen. A dejstva so jasna. Los Angeles je po dveh naslovih v zadnjih letih precej razočaral, nova moža v sedlu Rob Blake in John Stevens sta resno zagrabila svoje delo in po individualnih pogovorih nihče od Kraljev ni odpotoval na svetovno prvenstvo. V vseh preostalih primerih v zadnjem desetletju (ko je LA že izpadel iz končnice ali se v njo sploh ni uvrstil) so na SP vedno odpotovali vsaj trije člani te ekipe, kar jasno nakazuje na interpretacijo besede "soglasni dogovor".

Naslednji dogodek še pred začetkom prvenstva je bila poškodba Žige Panceta. Selektor Nik Zupančič je na prvenstvo popeljal devet branilcev (vsi preostali po osem ali celo manj), kar je naenkrat pomenilo, da ni mogel sestaviti štirih popolnih napadov. In potem pridemo do najbolj ključnega elementa na prvenstvu – obrambe. Odkar elitna divizija poteka v trenutnem sistemu (dve skupini po osem reprezentanc), slovenska obramba še nikoli ni bila tako porozna.

Risi prejemajo v povprečju več kot dva zadetka na tekmo kot na prejšnjem prvenstvu. Prav na vsaki tekmi so prejeli najmanj pet zadetkov (proti Švici sicer le štiri, peti je prišel z naslova poraza po kazenskih strelih)! Brez vsaj solidne obrambe na tej ravni ne moreš računati na uspeh.

Da bi bila mera še bolj polna, so zadetki prihajali v serijah. Na vseh tekmah je tekmecu uspela serija, v kateri je nanizal štiri zaporedne zadetke. Izjema je bila Finska, ki je po neodločenem izidu 2:2 zabila "le" tri gole v seriji. Ko na svetovnem prvenstvu elitne divizije prejmeš štiri zaporedne zadetke, je statistično gledano skoraj nemogoče zmagati. Točka proti Švici je bila tako res izjemna. Tako enostranske serije najbrž terjajo več reakcije tudi s klopi. Nekaj, kar bi predramilo igralce.

Oba vratarja Gašper Krošelj in Matija Pintarič sta ubranila po 86 odstotkov strelov, s čimer sta prikovana na dno te statistike. Niti minute priložnosti ni dobil Luka Gračnar, sicer vajen branjenja v tej konkurenci. Rezerve so seveda tudi drugje, napredna uporaba statistike (Corsi) v naših krajih nikoli ni zares zaživela. Žal.

Še en vidik, ki se kaže v zadnjih letih, je termin igranja. Predstava (utrujenih?) risov je ob koncu sezone zadnja leta praviloma manj sveža in prepričljiva, kot je bila na začetku sezone ali sredi nje (ko so si zagotovili zmago na kvalifikacijskem turnirju za olimpijske igre 2014 in 2018).

Nekateri so igralcem očitali pristop, drugi slabo motiviranost, tretji pomanjkanje volje. Prepričan sem, da ni večjega motiva, kot je igrati med elito. A treba se je zavedati tudi omejenost ekipe, potenciala in zaledja. Besedna zvezda "imamo le dobrih 100 igralcev" se sliši zlajnana in zlorabljena, a to je pač boleča resnica. Slovenski hokej se je dolgo ponašal z dvema solidnima ekipama, Jesenice so se morale že pred časom sprijazniti z igranjem na nižji ravni, ta realnost zdaj čaka še Olimpijo. Tudi obeti niso najbolj rožnati. Reprezentanci do 18 in 20 let sta letos igrali v tretjeligaški konkurenci (ekipa do 18 let se je pred tedni z zmago na domačem turnirju prebila v divizijo IA). To so pač dejstva, zaradi katerih so slovenski ljubitelji lahko še zadovoljni, da risi (še) igrajo vlogo dvigala.