Če se je grški vojščak Fidipides, ki je z Maratonskega polja v Atene ponesel novico o zmagi nad Perzijci, vpisal med legende, je pri Slovencih odnos do maratonskega teka drugačen. Kejžar je imel na svoji športni poti obilo ovir, najbolj pa ga je prizadela odločitev, da ni med potniki na olimpijske igre v Atlanti. Zaman se je boril za privilegij, ki ga imajo uspešni slovenski športniki, ko dobijo službo na ministrstvih, zato je moral skrbeti za svoje preživetje in se ni mogel brezskrbno posvečati treningom.

Trmasti gorenjski tekač, ki se bo kmalu preselil v lepo vasico Sorica, znano po slikarju Ivanu Groharju, je že dalj časa brez konkurence najboljši slovenski maratonec. Z izidom 2:11:50 (marca leta 2000 v Torinu) je tudi slovenski rekorder. Na letošnjem svetovnem prvenstvu v Berlinu je odtekel še zadnjo veliko tekmo. Končal je na 42. mestu, potem ko je nekaj časa kazalo, da bo izboljšal svoj najboljši rezultat s svetovnih prvenstev, 35. mesto leta 1995. Štiri leta pozneje je v Sevilli doživljal največjo kalvarijo. Tudi to je bila tema MMC-jevega pogovora s 43-letnim atletom.

Letošnje svetovno prvenstvo je bila za vas zadnja največja tekma. Kaj pa v nedeljo, boste nastopili na Ljubljanskem maratonu?
Odločil sem se, da bom sodeloval le še na manjših maratonih in na uličnih tekih. Kar naenkrat ne morem končati. Organizem je treba privaditi na to. V tem športu sem 20 let in če bi kar naenkrat odnehal, bi bil to šok. Na Ljubljanskem maratonu bom tekel na 42 km. Računam na čas okrog 2:20, to bi bil odličen dosežek.

Krone najboljšega slovenskega maratonca torej še ne mislite predati?
Mislim, da sem še vedno dobro pripravljen, da v cilj pridem kot najhitrejši Slovenec.

Bi pri vas lahko govorili, da ste že odvisni od teka?
Malo pa res. Ko je konec sezone, kakšen teden še zdržim brez teka, potem mi nekaj manjka in moram na trening.

Ste kdaj tudi tečni in naporni za okolico?
To ravno ne. Noge in srce zahtevajo tek. V glavi čutim nekakšen pritisk in potrebujem večji napor, da se sprostim in bolje počutim.

Še ne toliko let nazaj so tekače spremljali začudeni pogledi, zdaj se je odnos do rekreacije povsem spremenil. Se je kdaj vam kdo posmehoval, češ, mar nimate drugega dela, kot da tečete?
Zadnjih 10 let je bilo tega dosti manj. Spominjam se začetkov, sredine 80. let, ko je bilo tega na podeželju kar precej. Ko sem tekel sredi popoldneva in srečal avto, sem se kar skril, da me niso videli. Včasih je bilo veliko začudenih pogledov, če je kdo sredi dneva tekel. Zdaj se je to precej spremenilo. Zdaj prej vidiš koga, ki ima preveliko telesno težo in čutiš, da te kar ceni. Tekači smo vsekakor postali bolj cenjeni kot lenuhi.

Kakšno vreme se vam zdi idealno za maratonsko preizkušnjo?
Temperature okrog 15-17 stopinj, morda rahlo oblačno, da ne moti sonce. Če malce dežuje, me ne moti, razen če je prehladno, takrat je dež lahko ovira.

Kje so bile najslabše razmere?
Na svetovnem prvenstu v Sevilli. Meter nad asfaltom so izmerili 44 stopinj. To je bilo neživljenjsko. Kdor tega ni vajen, ne more zdržati. Enostavno ne moreš spiti toliko tekočine. Na 36. kilometru sem odstopil. Bil sem dehidriran, imel sem takšne bolečine v ledvicah, da nisem želel več tvegati.

Pa ste šli pogosto prek svojih meja?
Pri vročini greš pogosto čez mejo. Večjih poškodb vseeno nisem imel.

Kolena niso nič iztrošena?
Ne, moram priznati, da v 20-letni karieri ni bilo nobene večje poškodbe.

Koliko tekočine spijete med maratonom?
Tudi če je vročina, ne spijem prav veliko, saj se pojavi blokada v želodcu in tekočina ne pride v organizem. V vročini spijem kakšen liter, liter in pol, če je vse normalno, pa morda 2-3 decilitre, ravno toliko, da izplaknem usta.

Ali izkušen maratonec tudi trči ob zid tako kot rekreativni tekač?
Tudi to se še zgodi. Vedno imam v glavi, da lahko sledim najboljšim in včasih začnem prehitro. Ne zavedam se, da leta naredijo svoje. Tekma te lahko potegne, prav tako cilj v glavi, da bi tekel 2:15. Prav prehiter začetek je eden izmed razlogov, da trčiš v zid.

Si kdaj ogledujete rekreativne tekače? Kaj menite o njihovi tehniki. Katera je najpogostejša napaka?
Delo rok je pogosta napaka. Roke morajo delati enakomerno s hitrostjo tekača. Roke ne smejo biti pri miru ali spuščene dol. Mora biti pravi kot ali celo malo dvignjeno, tako da gre roka do višine brade, ob večji hitrosti lahko tudi višje. Sama postavitev koraka je odvisna od vsakega posameznika.

Se strinjate, da se s tekom prečisti glava in da se na marsikatero težavo po treningu gleda z bolj vedrimi mislimi?
Vsekakor. Veliko rekreativnih tekačev mi to potrdi, pa tudi sam sem že prišpel do kakšne dobre ideje ali rešitve.

Najboljši maratonci drugo polovico pogosto pretečejo hitreje kot prvo. Je bilo tudi pri vas tako?
Ko sem tekel najboljše rezultate, tega ni bilo, se mi je pa na kakšnem maratonu to zgodilo. Pri meni je bila težava, da nisem bil ravno v svetovnem vrhu, kjer je ritem za čas okrog 2:08, tako da je bilo na največjih tekmah težko dobiti skupino z ritmom, ki bi meni ustrezal. Tako sem se moral pač prilagajati skupini, ki je bila po navadi hitrejša. Če bi imel zajca za 2:12, bi se dali še izboljšati nekatere dosežke.