Solze, ki so ji podzavestno tekle po licih na odru za zmagovalke, so pokazale, kako si je simpatična 30-letna Prekmurka želela tega odličja, prvega z največjih tekmovanj. Toda dvoranski bron v Torinu je ne zadovoljuje. Svoje misli ima že usmerjene na letošnje svetovno prvenstvo, njen veliki cilj pa je, kot je zaupala v intervjuju za MMC, medalja na olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu.

Začnimo na koncu. Že v soboto takoj po tekmi ste dejali, da boste medaljo proslavili v nedeljo, ko bo odličje osvojila tudi Marija Šestak. Res se je tako razpletlo. Je bila potem tudi zabava "dvojna"?
Nisem zdržala. Medaljo sem s svojo ekipo proslavila že v soboto. V nedeljo smo se vsi skupaj zbrali še na sklepnem banketu. Bilo je lepo, sproščeno. Seveda se spodobi, da smo medalji zalili s šampanjcem. V posteljo smo odšli ob dveh zjutraj.

Mnogi niso verjeli v vas. Na najvišji ravni nastopate že dolgo, vendar na velikih tekmovanjih, če izvzamemo dvoranski EP pred dvema letoma, ko ste bili sedmi, vrhunskih izidov niste dosegli. Kako je prišlo do tega preskoka? Več treninga ali ste preprosto dozoreli?
Jaz sem bila že prejšnja leta dobro pripravljena, vendar sem vedno padla na psihološkem področju. Vedno, ko sem prišla v finale, sem pogorela. Očitno sem si okrepila psiho in odtekla tisto, kar sem fizično tudi sposobna. To ni rezultat treningov zadnjega tedna, ampak vseh 10 let, ko se ukvarjam z atletiko.

Pošteno povedano ... Ste pred odhodom v Torino verjeli v odličje?
Vedela sem, da sem blizu, vendar da bo zelo težko. Dodaten zagon so mi dale kvalifikacije, ki sem jih odtekla zelo dobro. Trener, ki ga sicer ni bilo zraven, mi je vsekozi govoril, da sem dobro pripravljena. V kvalifikacijah nisem taktizirala, v finalu pa sem se do potankosti držala njegovih navodil in izteklo se je sanjsko.

Veljate za tekačico "tempa", medaljo pa ste povsem netipično za vas osvojili s šprintom. Ste se pozimi posvečali predvsem tej prvini?
S trenerjem Jozsefom Babinyeczem delava od decembra 2006. Kmalu je spoznal, kaj so moje dobre stvari in kaj je tisto, kjer morava še delati. Šprint je bila moja šibka točka, zato sem delala predvsem na tej prvini. Pokazalo se je, da sva zadela v polno. Ko sem v finalu padla na 5., 6. mesto, so vsi mislili, da se ponavlja stara zgodba in da je vsega konec. Priznam, da sem se 100 metrov pred ciljem tudi sama skorajda že sprijaznila s 4. mestom. 40 metrov pred ciljem pa sem si rekla: "gremo probat." Ne vem, od kod moč za tak finiš. Bilo je nadnaravno. V cilju sem sploh nisem veselila medalje, ampak svojega finiša. "Uf, kako sem finiširala," sem si rekla.

Po prihodu na cilj ste bili kar malce razočarani, ker niste ob osvojeni medalji čutili nobene evforije. Na zmagovalnem odru potem niste mogli skrivati solz. Kaj se je takrat podilo po vaših mislih?
Po čestitkah, ki so začele deževati z vseh strani, sem se šele začela zavedati uspeha. Solze na odru so mi tekle podzavestno. Vsa ta odrekanja in vprašanja, ali se sploh splača trenirati ... Vedela sem, da sem si to zaslužila že prejšnja leta, ampak tega nisem znala realizirati. Zdaj je vse poplačano.

Zdaj so na vrsti priprave za sezono na prostem. Kje boste pilili formo?
Čaka me še ena tekma v dvorani, potem pa grem na prosto. Pripravljala se bom na Portugalskem in v Južnoafriški republiki. Letos grem tudi na višinske priprave St. Moritz.

Najpomembnejši nastop bo vsekakor na svetovnem prvenstvu v Berlinu. Po medalji je psihološko zdaj veliko lažje. Kakšni so vaši cilji v Berlinu?
Ja, zdaj je veliko breme padlo z ramen. Če bom pripravljena 100-odstotno, lahko razmišljam o finalu svetovnega prvenstva. Vse sile bom usmerila k temu rezultatu.

Državni rekord na 1.500 metrov je star že šest let. S 4:02,44 ga ima Jolanda Čeplak. Vaš osebni rekord je 4:06,75. Menite, da je že letos mogoče izboljšati čas Čeplakove?
Mislim, da vsekakor. Upam, da bo čim več dobrih tekem, da ogrozim rekord Jolande Čeplak.

Vsaka tekačica na 1.500 metrov se spogleduje z magično mejo 4 minut. Imate še toliko rezerv, da se približate temu času?
Težko verjamem, da se na fer način lahko teče krepko pod 4 minutami. Skušala se bom čim bolj približati tej meji, ki zanesljivo prinaša finale in medaljo. Lani so zaradi dopinga suspendirali vse Rusinje, ki so tekle okoli 3:55. Ti časi so skorajda nemogoči.

V vašem kartonu piše, da ste profesorica madžarščine in nemščine. Kako usklajujete delovne obveznosti s športnimi?
Nisem nobena profesorica. Res pa je, da študiram nemščino in madžarščino. Manjkata mi še dva izpita in diploma. Od lanskega aprila sem zaposlena v vojski. Socialno varnost imam zagotovljeno, tako da se lahko povsem posvetim športu. Upam, da bo tako vse do leta 2012 v Londonu. Mika me namreč olimpijska medalja. V sredo bom dopolnila 30 let, in pravijo, da so leta do 35 najboljša leta za srednjeprogašice.

Koliko ste zalužili z medaljo v Torinu?
Atletska zveza me bo bronasto medaljo nagradila s 4.000 evri. 2.000 evrov bo dobil še moj trener.

R. K.