Norvežani gredo lahko velikokrat tudi prek meje dobrega okusa, saj so velesila. Lanska priprava letalnice v Vikersundu, ki ni bila v skladu z normativi Mednarodne smučarske zveze, je ponudila povsem nezanimivo tekmo, a sta dva svetovna rekorda potešila zanimanje javnosti, poskrbela za odmevno medijsko pokritost in končna ocena je bila več kot pozitivna, čeprav več kot polovici skakalcev ni uspelo preleteti niti kalkulacijske točke.

Podobno je bilo pred leti na novoletni turneji, ko Avstrijci niso želeli postaviti ledene smučine in so zato povsem uničili drugo polovico turneje. Občutek, da so tekme vse do skokov elite zgolj kulisa za zanimiv razplet, ne daje zadovoljstva nikomur v karavani. Zdi se, da bi bilo treba v grafiko pri odločitvah tekmovalne žirije, kjer so vodja tekmovanja, njegov asistent in direktor tekmovanja, vključiti še gumb "trenerji", ki bi verjetno precej večkrat zagorel rdeče oziroma nasprotoval odločitvam, sprejetim v stolpu tekmovalne žirije.

Da je v ospredju denar s pokrovitelji in organizatorji, ki si ne želijo odpovedi zaradi prodaje TV-pravic, je jasno, a da na TV-zaslonih večkrat vidimo tekmovalno žirijo na čelu z Walterjem Hoferjem kot pa najboljše skakalce, je najmanj žalostno. Skoki na ta način izgubljajo, jezni so tudi navijači, enostavnih rešitev pa preprosto ni.

Reporter Radia Slovenija Boštjan Reberšak po sobotni tekmi v Lillehammerju, ko so po mučnem čakanju (zaradi vetra) komaj izpeljali eno serijo, in še to na srednji skakalnici. Vir: Val 202; Športna zgodba.